Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (57 od 100)


Gostilna ocenjena 8 krat

Hrana:
8 krat
Vina:
7 krat
Postrežba:
8 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
8 krat
Cena/kakovost:
8 krat

Ocenite gostilno
 

Cimetova rezina s karamelizirano mandarino


Srnin hrbet v sezamu z brinovo omako in kolerabnim  kipnikom


Prekajen goveji jezik z gorčično skuto in bučnim pirejem


Usnje, les, beli pogrinjki in igra svetlobe v elegantni grajski sobani

 
Grad Otočec, Otočec, 3,5, 2010
Romantično na otoku

Kdo je najlepši v deželi tej? Konkurenca je huda, saj je Slovenija dežela gradov. Morda bi zato morali vprašati drugače: kateri slovenski grad je najbolj pravljičen? Edini, ki je na otoku, seveda! Čista romantika… Nič čudnega, da se jih tukaj toliko poroči. Toda, se s poroko romantika konča? Povabite jo, torej! Čez leseni most in v zelenje objeto Krko. V kaminu že prasketa, v kozarcu se že peni. Grajska večerja na Otočcu.


Zidovi so debeli, sobane velike, stoli usnjeni, pohištvo bogato, strop lesen. Prvi vtis je, torej, pravi, grajski. Toda (repna) juha ne le pogreje, temveč tudi navduši. Dovolj redka krema, da ni preveč poudarila repe, ki se je odlično ujela s krožno sledjo čokolade. Sožitje okusov, ki si ga velja zapomniti (in ponoviti). Kepa mlečne pene na vrhu se ni spogledovala le s pogledom skozi okno na zasnežena drevesa ob Krki, temveč je upravičila tudi peteršiljev okrasek, ki je v mrazu zamenjal repno listje. Juha za vseh pet zvezdic hotela za grajskimi zidovi iz 13. stoletja na otoku Krke blizu Novega mesta. A, le juha.

Za dobrojedce in tradicionaliste

Degustacijski meni je ambiciozen, jedilni list pa dolgočasen. Ko ga bereš, torej, spoznaš grajske goste… Nekaj dobrojedcev in veliko tradicionalistov, ki se ne bodo nikoli in nikjer odrekli sinonimom slovenske "visoke" kuhinje: kraškemu pršutu, rezancem s tartufi, bifteku z jurčki in sadni solati.

Natakarji se trudijo biti uglajeni, a žal vse skupaj deluje preveč brezosebno. "Zeliščna skuta," je rekel in odbrzel sosedom natočit radensko. Pred vrati se je sicer grel bmw Krka01, a vseeno… Saj bi lahko povedal še, da kruh pečejo sami, pa iz kakšne moke je, kakšna so zelišča, predvsem pa, ali so z grajskega vrta. Se vam zdi, da sem to že prevečkrat zapisal? Se strinjam!

Primer: siri. "Bufala, z orehi, dimljen in kozji," je zdrdral natakar, čeprav jih je bilo pet. Zakaj takšen izbor sredi Dolenjske? Kaj je hotel dvorni sirar povedati? Da so bile tudi tri marmelade iz trgovine?

Ali bučno olje. Na prekajenem govejem jeziku z gorčično skuto ob bučnem pireju ga je bilo le za okrasno sled na krožniku, zato sva prosila za več. "Z zamaškom je olje, brez pa je balzamični kis," je rekel. Je to zgodba? Če je ni, je olje iz najbližje trgovine! Ob ceni 12 evrov za jezikovo zloženko?!

Zato ostanimo še malo pri njej. Bil bi naj bučni pire, toda to je bil vendar sorbet, in okusa ni imel po buči, temveč po zamrzovalniku! Zmrzlina iz malin in rdeče pese z vinskim likerjem, ki je pripravila brbončice na glavno jed, je ponudila neprimerno več pričakovanih okusov.

Res potočni, res morski

S toplimi predjedmi je šlo boljše. Rezanci s potočnimi raki in korenjem so upravičili ceno (14), saj so to bili res rakci, s svojim karakterističnim sladkim in sladkovodnim okusom, ne pa kakšna gumijasta prevara iz slanice. In kuhar je vedel, da imajo takšni raki radi korenje na zob. Če bo prihodnjič še obrisal krožnik, ki je imel celo porcelanski zvon, pa bodo celo pikolovci zadovoljni.

Rižota s škampi in bučkami je bila dvojna, kot jedilni list. Res so bili škampi, čeprav nekateri le pogreti v rižu, da se niso uspeli rdeče obarvati, toda na vrhu je bil primerek, ki ga na kontinentu v okrasni vlogi še nisem imel čast spoznati. Kleščarji na vrhu podobnih rižot so namreč tam, da jih primeš kot list uvelega radiča in jih daš plavati v limonov "kompot", saj bi bil za mazanje rok potreben sok, ki pa so ga že lani izgubili. Ta pa je bil sladek, kot da bi bila Krka slana in neprimerno boljši od riža; čeprav je bil na zob, čeprav ga je napojila dobra juha, čeprav so ji pomagali - pravilno in domiselno! - olupki (le zelena koža) bučk, to ni bil okroglozrnati riž za rižoto, temveč bolj basmati riž, z dolgimi, suhimi zrni, ki pa ni dišal po Himalaji, temveč po valovih.

Natakar je sicer dobro svetoval, da imajo ob postrvi tudi smuča, toda tako ribo povaljajo v koruzno moko in ob njej ponudijo še kar imajo zelenjavnega pri roki v gostilnah z dvema sončkoma, ne pa v hotelu s petimi zvezdicami. Predvsem pa - toliko kosti v enem kosu fileja pa že dolgo ne! Pinceto v roke!

Srnin hrbet s sezamom v brinovi omaki ob kolerabnem kipniku ter romanesko s praženimi lešniki bi lahko bila grajska jed, če kuhar mesa ne bi predolgo imel v ponvi. Korekten kolerabni kipnik, s fritiranim peteršiljem v zapik na vrhu vred. Toda brinova omaka, čeprav se lepo sliši, za srno, ki ji je vročina že začela zategovati mišice, ni imela dovolj objema. Le zakaj natakarji ob divjačini nikoli ne vprašajo, kako naj nam jo kuharji zapečejo? Zato, ker je prepečena divjačina še slabša od prepečene govedine?

Pri sladicah je bila enaka omaka na obeh krožnikih. Z enakim trdilom, ki je ob drugih praških in dodatkih v penah, kremah in zmrzlinah romantične grajske večerje povzročalo spakovanje še naslednji dan. Kakšna šarlota (iz bele in temne čokolade), bila je le kremna pena. Kakšna rezina (cimetova s karamelizirano mandarino), bil je le, spet, mousse… Karamelizirana mandarina? Ne, le olupljena!

Zakaj obiskati?

Če še niste poročeni, se boste tam. Če ste že, romantike v nobenem zakonu ni preveč. In, ker je ta dan nekaj posebnega, zakaj ne bi bila še noč v grajskih sobanah?!

Vina

Pa kdo uči te vrhunske slovenske natakarje - že prevečkrat se je zgodilo - natakati vino na skrivaj in prinašati na mizo le polne kozarce brez steklenic? In pustiti na mizi odvečni (prazni) kozarec za belo. Zato, ker bi bil bolj primeren za sladko vino? Če bi natočeni kozarec vsaj dal v ospredje. "Chardonnay Bagueri," je rekel in šel… Toda, ko je jezik ob sorbetu otrpnil, ga je letnik 2005 (Goriška Brda) hitro poživil. Če je bilo to nalašč, potem čestitke someljeju, ki ga žal nisva imela priložnost spoznati. Kot tudi vinskega lista ne.

Srni je pomagal Ščurkov Up, 2005. V ustih je ostal še dolgo, v želji še dalje. Če ne bi bil kozarec na Otočcu po 10 evrov, bi si upal izreči, namesto kave: "Še!"





Komentar bralcev:

22. 3. 2013: Glede na to, da sem imela priložnost okusiti jedi številnih priznanih slovenskih restavracij, ki so bile na tem mestu neprimerno bolje ocenjene, sem prepričana, da bi morali Otočcu ponuditi še eno možnost. Jedi vsekakor niso dolgočasne, sezonski meniji zelo inovativni, sestavine visoko kvalitetne, strežno osebje usposobljeno. Objektivna ocena potrebna.
20. 12. 2010: Fantastična hrana, izvrstna vina, neponovljivo okolje.
14. 2. 2010: dobra hrana in vse ostalo


Dodatni podatki

Kako do tja:  sedem kilometrov za Novim mestom iz ljubljanske smeri

Regija:  Dolenjska in Bela krajina

Značilnost:
sodobno

Naslov:  Grajska cesta 3, Otočec

Telefon:  07 384 8706

www:  www.terme-krka.si

Zaprto:  ni; odprto vsak dan med 8. in 23. uro

Lastnik:  Terme Krka

Kuhar:  Robert Gregorčič

Cene:  hladne predjedi 10 do 21, juhe 4 do 6, tople predjedi 12 do 25, glavne jedi 14 do 26, sladice 5 do 7; degustacijski meni 55 €; opisano kosilo za dva je z vini stalo 158,40 €

Jedi:
moderna kuhinja, z regionalnimi in sezonskimi poudarki

Dodatno:
Relaix & Chateaux, Chaine de Rotisseurs

Leto obiska:  januar 2010

Ponoven obisk:  na vrtu je še lepše



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND