Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (63 od 100)


Gostilna ocenjena 22 krat

Hrana:
22 krat
Vina:
22 krat
Postrežba:
22 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
22 krat
Cena/kakovost:
22 krat

Ocenite gostilno
 












 
Pr Kopač, Brezovica, 2005
Dobro je tudi veliko

Pr Kopač: slovenska domača gostilna na robu Ljubljane - V domačih gostilnah dobro jemo, ko se dobro najemo - Vedno polno parkirišče je vedno dober znak - Tradicionalne jedi v domačnem ambientu tradicionalno dobre je Kopačeva formula uspeha


Kdaj pravzaprav dobro jemo? Ko so na krožniku, ki je velik in nenavadnih oblik, stvari, ki jih nismo še nikoli videli, kaj šele okusili? Ko je stol, na katerem sedimo, dražji od domačega kavča, račun pa višji od plače? Ko za branje jedilnega lista potrebujemo prevajalca, za štetje hodov pa računalnik? Ko so natakarji v metuljčkih, kuharji pa v generalskih kapah?

Kajne, še največkrat rečemo: "To je pa bilo res dobro!", takrat, ko je okolje prijazno, domačno, jedi pa preproste, že dolgo poznane. In, ko so porcije velike, da še za domov kaj zavijemo. Ko ni pomembno, kako jemo, temveč samo, da se - najemo! Ko je, skratka, domače.

Vsaka slovenska vas, vsako mesto, pravzaprav vsak Slovencec ima in pozna takšno svojo, domačo gostilno. V tej vi dobro jeste, v oni jaz, v tisti on. Zato so to gostilne, pred katerimi je vedno največ avtomobilov. Ne zvezdice, kape, kuhlje, ocene, kategorizacije..., razpoznavni znak kakovosti slovenskih domačih gostiln so parkirišča. Bolj so polna, bolj radi iščemo prazno mesto.

V Ljubljani, pravzaprav v Brezovici, saj za domačo slovensko gostilno je najboljše, da ni v mestu, temveč da se ga drži, je takšna Pr Kopač.

Veliko in malo na krožniku

Ne vem, kako je z vami, toda meni se velika lakota, ko zagleda prepoln krožnik, v trenutku spremeni v veliko sit(n)ost... Saj zato pa sva naročila le eno hladno predjed. Toda, ko jo je natakar ves zadihan, saj je bil krožnik tako velik in težek, postavil na mizo, sem se ustrašil: "Ne štiri, le eno porcijo sva naročila!" Joj, se je izmotal natakar, pozabil sem vama povedati, da so porcije pri nas velike.

Pr Kopač je pač domača gostilna. In zato je tudi vedno polna! V domače gostilne pa, še vedno, sodi ob kakovosti tudi količinskost. Gostje imajo to, še vedno, radi. Tudi v Ljubljani, ki je sicer v primerjavi z ostankom Slovenije na področju sodobne ješčosti najbolj osveščena.

Čeprav se da tudi drugače. Tudi pr Kopač! V žolico je kuharica med meso skrila tudi trdo kuhano jajce, korenje in grah - če bi bila s tem še bolj radodarna, četudi na rovaš mesa, bi bilo še boljše -, a vseeno, čeprav sva se res trudila, je natakar tudi odnesel težko. A se kmalu zatem vrnil precej lažji! Topli predjedi sta bili, namreč, prav kopačevsko skromni. Toda zato toliko bolj okusni!

Res, še vi kdaj naredite takšen test. Najprej zvrhana porcija, ki je tudi ob veliki lakoti ostane pol za povratno vožnjo. Potem pa majhna, všečna, lahka porcija... Boste videli, kako boste po prvi težki, utrujeni, redkobesedni, po drugi pa spet poskočni, veseli, polni načrtov, idej in upov. Kuharice sploh ne vedo, kako velik vpliv imajo na motivacijo Slovencev.

Olimskega sira so bili le štirje majhni trikotniki, tanko odrezani, toda z občutkom opečeni, da so se živahno obarvali. Položeni na rukolino steljo in potreseni s pinjolami niso med zobmi prav nič dolgočasno škripali, kot se rado dogaja pri mladem siru, temveč so delovali sveže in osvežilno. Če bi jim dodali namesto okrasne rezine pomaranče bolj izdaten krhelj sočne rdeče oranže, da bi jo stisnil kot limono, bi bilo že skoraj odlično.

Podobno ugoden vtis so pustili tudi Kopačevi polži, zaviti v slanino in preliti z zeliščnim maslom. S hrustljavim svežim kruhom, ki je drobil debele drobtine, jih je bilo že šest, zgolj z vejico peteršilja, dovolj za užitek.

Mesna priloga je v kozarcu

Toda zatem spet velikost in teža... Povrhu pa se je cvrtje še napihnilo, da je bilo vse videti še večje, prav strašljivo. Potrebnega je bilo kar nekaj rudarskega dela, da se je odstranilo tisto, česar je bilo preveč, in spodaj se je pod Kopačevim zrezkom pokazal lep kos mehke in sočne teletine, ki je bila ovita okrog nežno topljivega sira in sočne, četudi prav nič mastne šunke. Klasična specialiteta slovenskih domačih gostiln, ki je pač vselej polnjena in vselej ocvrta, pri Kopaču v drobtine, vse to pa še prelito, in to bogato, z gobjo, jurčkovo, omako. Pravzaprav bi bilo potrebno iz enega zrezka narediti dve porciji. Pražen krompir z gobovo omako in telečji zrezek s sirom in šunko. Zadovoljna bi bila kar dva!

Podobno obilen je bil tudi drugi krožnik, na katerem je bil puranji zrezek na rukoli. Sam zrezek je bil takšen, da se je doma še Saj dva dni mastil, ob rukoli pa je bila še kompletna postava slovenske gostilniške zelenjavne prve lige: bučke, paprika, debeli kolobarji čebule na žaru. Veliko in dosti. Okrašeno z mesnatimi listi radiča. Škoda, da njega niso dali na žar. Škoda, da je Kopač domač samo pri pečenicah, štrudlih in porcijah, nov pa samo pri rukoli in panna cotti. Če pa je v starih kuharicah toliko zelenjavnih jedi in prilog, ki bi lahko Kopečeve zrezke naredile neprimerno bolj prijazne.

Nasploh se mi zdi, da slovenski gostilničarji, ki se ponašajo s trdnimi, družinskimi, tradicionalnimi in domačimi gostilnami, ki se držijo glavnih cest in mest, raje vlogo, ki bi jo naj imele na krožnikih zelenjavne priloge, raje natakajo v kozarce. tudi pri Kopaču je izbira hišnih vin, ki prihajajo z vseh vinorodnih koncev Slovenije, dovolj pestra, da vsaka jed in vsak gost dobita pravšen polič domačega vina. Pri Kopač se ni potrebno važiti z buteljkami!

Palačinke za posladek so bile res sveže opečene, da je bila marmelada v njih še vroča, toda očitno prehitro, saj je bilo testo v sredini še nedolžno. Jabolčni zavitek je bil pravi domači štrudel, ki ga zmažeš velik kos, četudi je bilo pred njim vsega preveč. Tako je pač v slovenskih domačih gostilnah. Pridemo močno lačni, odidemo močno siti.

Na povratni poti do še bolj polnega parkirišča sva zavila še v prenovljeno Kopačevo gospodarsko poslopje, pred katerim je vabil napis Ribja kuhinja. Ob kaminu in pod kamnitimi oboki so uredili pravo ribjo restavracijo z odprto kuhinjo (ki se premočno vonja) ter polno vitrino velikih jadranskih rib na ledu. Toda to je že druga Kopačeva zgodba.




Komentar bralcev:

24. 3. 2010: Hvala!
3. 10. 2008: Kopač je bila včasih solidna gostilna. Sedaj pa je zgolj krmilnica. Tudi osebje z Mihcom na čelu je temu primerno.
19. 7. 2008: se da
19.02.2006: Lep pozdraw tuki je žiga! morm powedat da hrana ki jo pojem pr kopač odlčna , **zakaj**?? zato ker jo kot kuhar w gostilni priprawlajm sam!! lepo pozdrawljam wse zaposlene!


Dodatni podatki

Kako do tja:   Z avtoceste v smeri proti Kopru pri izvozu brezovica, na semaforju levo proti vrhniki, gostilna je čez kilometer na desni strani.

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
slovensko

Naslov:   Tržaška 418, Brezovica pri Ljubljani

Telefon:  01 365 3066

Zaprto:  nedelja in ponedeljek

Lastnik:  družina Pleško

Cene:  opisano kosilo za dva je stalo 9.000 tolarjev

Jedi:
slovenska domača kuhinja; žolica z bučnim oljem, pečen kozji sir v slanini, polži v slanini, rezanci s šparglji, škampi in tartufi, telečja ali svinjska pečenka, krača, žrebičkov zrezek v čebulni omaki, konjski zrezek z jurčki, polnjeni lignji s sirom in slanino

Plus:
prava domača, tradicionalna, trdna, družinska in primestna gostilna; urejenost, stalno enaka kakovost, pestra domača izbira; veš, da bodo klasične jedi slovenske kuhinje pri Kopaču vedno dobre.

Minus:
obstajajo pa v Sloveniji podobne domače gostilne, ki so naredile še korak dalje – v novo slovensko kuhinjo. Pr Kopač pa ostaja "le" klasika.

Dodatno:
v nekdanjem gospodarskem poslopju je ribja kuhinja, ki je pravzaprav prava ribja restavracija.

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:   v ribjo kuhinjo!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND