Boginja je visoka in tiha, a glasba ni njena, temveč gostom primerna. V zraku je azijski vonj, po koriandru, limonski travi, ingverju. Luči so večerne ves dan. Šank je dolg in svetleč. Jeste pa lahko zgoraj in spodaj; na hitro in množično za študentske bone, počasneje in, predvsem, zvečer za druženje.

Različne kulture v istem košu

Čeprav so od štirih imeli le dve predjedi, sta ti nadoknadili razočaranje. Indonezijski satay, majhni piščančji ražnjiči, so bili dolgo marinirani, da so po pečenju ohranili sočnost, ki jo je z okusom nadgradila omaka iz arašidov, ki je bila ravno prav drugačna, da se ji je podala še osvežilna kumarična solata. Ne, ni potrebno, da vselej nevtraliziramo s požirki.

Spodbuden začetek so dopolnili še zelenjavni spomladanski zvitki, s sladko pekočo omako - pa čeprav je bila iz kozarca -, ki so s hrustljanjem preglasili pogovor. Ne, nič nimam proti takšnemu fast foodu.

Oborožena z branjem forumov sva se čudila, da je najin natakar tako prijazen. A saj naju je njegov kolega, kljub rezervaciji, ki pa je niso našli, posadil za stopniščno mizo, da je cela restavracija hodila "čez" naju. Toda v Dabudi ne moti, da je gneča. Ne moti, da plašči visijo čez stole. Ne moti, da je aperitiv (slivov liker) bolj sladek od sladice. To je pač "izviren način, kako zmetati v isti koš toliko različnih azijskih kultur", kot temu pravijo kar njeni avtorji. Očitno jim je uspelo, saj se takšnih gostiln le malo prebije do stalnice. Pridejo in gredo, kot generacije študentov, ki so jim namenjene, kot diskoteke, katerim so konkurenca, kot učitelji, kuharski mojstri iz Tajske, Vietnama in Hong Konga, z Nizozemcem Josom Hurkmansom vred, ki so jih navdahnili.

Kokosova juha, ki ji na Tajskem pravijo Kha gai, je postregla z obiljem zelenjave, zelišč in začimb, ki se po Dabudinih zagotovilih vsak teden vozijo z letalom iz Bangkoka in Saigona. Čeprav so šiitaki že udomačeni in kokosovo mleko kupujemo v nizkocenovnih verigah, Dabuda ne preoblači naših sestavin v azijske barve in ne varčuje z galangalom in listi kefirske limete. Pa saj se jim tudi ne bi izšlo, saj je to restavracija generacije, ki pozna razliko med peteršiljem in koriandrom, ki loči tako med margaritami in daiquiriji kot med trgovinskimi in domačimi ledenimi čaji. Generacije, ki celo ve, da se limonska trava ne kadi… To je pač velemestna restavracija! Zato so v Ljubljani takšne še kakšne štiri, drugje po Sloveniji pa - nobene.

Brez skrbi, saj ne peče

Ker je Dabuda azijski fusion, torej mešanica vplivov in krajev, ki jih večinsko instant konzumiramo s pomočjo televizije in turističnih agencij, se tudi njene jedi ne trudijo, da bi jih zamenjali z originali. To je pač nadgradnja kitajskih restavracij, ki jim je vzela Kitajce in (do)dala Japonce. Oziroma, rezanci udon so najprej v woku, potem pa še na teppan žaru. Oziroma, Daisen ni ne s Honšuja ne iz Londona, pač pa iz Ljubljane. Oziroma, pri nas ne moreš zgrešiti, če rostbif tanko narežeš, hitro opečeš in temeljito premešaš z mlado čebulo, saj se ne bo nihče pritožil, da to ni blitva, ker je pak choi, ni ketchup, ker je ketjap manis, ni čili, ker ne peče.

Res, ob vsaki jedi je Dabudin prijazni natakar tolažil: "Saj ni preveč pekoče!" Bilo pa je vse, sladko, kislo, slano, še malo grenkega se je našlo, če ne drugje v kozarcu vina, ki ga je pokvaril zamašek, a ga raje nisem vrnil, da ne bi v ležerni restavraciji, ki ima raje shaker od barika, izpadel snob. Le pekoče ni bilo! Pa kaj se dogaja z današnjo mladino, da se boji vročih poljubov? Da so v Dabudi jedi "prilagodili evropskemu okusu, ker so bile preveč pikantne tudi za največje ljubitelje čilija"?! Da sem si zaželel vsaj pekočo sladico, saj je skutna torta obljubljala ob limeti še nekaj čilijevega. Toda: "Brez skrbi, saj ne peče!"

A je vseeno zapeklo… Red snapper je rdeči hlastač, Pimalay pa letovišče na tajskem otoku Lanta. Skupaj sestavljata eno najbolj priljubljenih Dabudinih jedi. A škoda ribe… Saj resda imajo Azijci čudno navado, da ribo najprej zapečejo, potem pa čeznjo zlijejo omako, toda Dabudin kuhar je vseeno pretiraval. Tamarind omaka, limonska trava, ocvrta čebula, vloženi ingver, indijski oreščki, ocvrta tajska bazilika, listi kefirske limete… Vsega veliko in preveč. Vse brez reda in smisla. Vsa ta množica okusov, konsistenc, tekstur in oblik proti ubogi ribi, ki se ni mogla braniti, saj so jo najprej ubili, potem pa še utopili.

Ker se tudi svinjini, v sladko kisli inačici vsega v enem, ni nič boljše godilo, ker je bil riž postan in izsušen, ker je bila mangova zmrzlina brezoblična rumena gmota, po kateri se je, kot pomotoma, nekaj (čokoladnega) polilo, ker je skutina torta bila le velika, je Dabuda lokal, v katerem se zabavaj, ne ocenjuj.

Zakaj izbrati?

Če nimaš več študentskih bonov, naročiš pač le toplo solato. Če nimaš več časa, poješ pač le kari. Če nimaš poševnih oči, red snapper pač svetovljansko zveni.

Vina

"Vino" v Dabudi so pravzaprav koktejli, ki jih dopolnjujejo še doma narejeni ledeni čaji.

Vsa vina so na kozarec, kar znaša šest belih in šest rdečih. Za Azijo je dovolj, za Slovenijo pa je težko najti, predvsem belo, spremljavo, brez bolj aromatičnih sort in zgolj suhega izbora. Še najbolj se je jedem približal avstralski shiraz (Jakob's Creek), zaradi rose značaja, filozofiji gostilne pa barva.si, zaradi para Gašper Čarman in Edi Simčič, ki sta z belo.si in rdeče.si povedala točno to: to je vino za pit, ne za govorit.