Sorriso (nasmeh) iz Sorisa je tipična podeželska (tri)mišelinka. Avtocesta je slabih deset minut stran, turistični vrvež (Lago Maggiore) ravno prav spodaj, da so zgoraj le počitnice bogatih in izleti kozmopolitskih dobrojedcev (80 odstotkov gostov je iz tujine), gostilna ima dovolj lepih sob, da po prvi beli in drugi rdeči (barolo ali barbaresco?) buteljki ni treba za volan. Prvi pozdrav je gospodarjev: "Italijansko, nemško, angleško? Iz Slovenije? Movia! Joj, ko pride, obrne celo gostilno na glavo…"

Pozdrav z belimi tartufi iz Albe

Drugi gospodaričin. Parmezanov creme brulle. Bil bi (ne)navaden pozdrav iz njene kuhinje, v katero se je pred leti zaprla kot vaška učiteljica, če na njem, seveda, ne bi bilo belih tartufov. "Dva tartufaija imam, ki iščeta samo za nas," se pohvali gospodar. Na vsaki mizi je velik cvetlični aranžma, ki bi drugje zadostoval za celo gostilno. Pogrinjki so zglajeni kot včasih rjuhe v kasarni, v jedilnici se vse sveti, razen luči, ki gladijo. Natakarja v uniformah in belih rokavicah se neslišno pogovarjata s patronovimi pogledi, glasba ne manjka, še manj moti. Jedilni list se začne s tremi meniji, vsak je dolg za celo stran in tri številke na dnu so le pri njem, da ona šepeče: "Koliko stane?" Jedi s tartufi, lešniki, govedom fassone, rezanci tajarin, barolom, siri, ne skrivajo, kje so doma, še manj, kdo je pod njimi podpisan.

Gosja jetra so umetnina, zaradi spretnosti izdelave in dizajna na krožniku. Luisa Valazza je kuharski perfekcionist, vsak detajl je domišljen in dovršen, tako precizni niso niti francoski chefi. Je bil foie gras že kdaj tako kompakten, pa vseeno sočno mehek, prav nič zdrizast? Zgoraj tradizionale (balsamico), spodaj viljamovka. Je to že sladica?

Račje prsi v parfaitu spremljajo sladki datlji in kandirana stebelna zelena, ki ju nevtralizirajo rezanci gomoljne zelene. Nova umetnina, nova slika, nova sladkost.

Škampi so sicilijanski, da se čudiš, kako so lahko plavali tako daleč, saj so še tako morski. Njihovi nežnosti in čvrstosti obenem se odlično poda prav tak telečji priželjc, omaka je komarčkova, nastala iz pireja, ki ga je maslo spremenilo v gosto, a tekočo peno. V njej plavajo karamelizirani orehi in popečene črne olive. Takšno kombinacijo si je potrebno izmisliti!

Zeleni ravioli so polnjeni s kozjim sirom, a glavna je barva, svetleče zelena, ki jo da špinača, pretlačena do soka, ki ga skuhajo v pari. Jed s podpisom Luise Valazza; prefinjena regionalna kuhinja, ki jo krasita preciznost in fantazija, seveda tudi pod vplivom sodobne vrhunske mednarodne kulinarike in Michelinovih zahtev.

Rižoti autodidaktinja pravi kar riž, toda prav ona jo je proslavila po celem svetu. Narejena je z rumeno, muškatno bučo in konsistenca riža, ki pravzaprav plava v omaki, bi morala v učbenike pravilnega kuhanja italijanske rižote. Kombinacija okusov je nenavadna, a očitno je takšno Luisino jesensko razpoloženje: kremasta gorgonzola z drobljenimi mandljevimi piškoti! Vse skupaj začini še že domač tradizionale.

V glavni jedi manjkajo le tartufi, pa bi bil na krožniku ves Piemont. Toda bele bi bilo objestno oblati čez lešnike, ki jih vinski griči tako napolnijo z eteričnimi olji. File razkrije skrivnost ugleda fassole mladih krav, ki še niso telile, s sladkostjo, ki je sad gostega in finega maščobnega mreženja, se topi na jeziku, prekrit z mehko skorjo lešnikov. Spremljava je le v okras, čeprav na plošči, kot nekoč za juho, opečena čebula opozarja na skodelico, v kateri je krepek consommé. V njem plava majhen čebulni raviol.

Siri so v Sorrisu doživetje. "Samo regionalni siri," je našteval strokovnjak, da so tekle sline. Zraven je bil sadni kruh, tako poln rozin, da je bil res - sladek. Zaradi sladice, najbrž, ki jo je napovedal sorbet, vaniljev in s citrusi.

Angelova zgovornost, Luisina preciznost

A Sorriso ni le nasmeh… Bilo je dobro, seveda, toda tri zvezdice in skoraj 500 evrov?! Preveč je vprašanj, ki so ostala v ustih, ko je barbera d'Asti, ki ji ob njeni mladosti (2007) ni bilo kaj očitati, razen da je na računu bila deset evrov dražja kot na vinski karti, ki se resda bere kot debela knjiga Kdo je kdo v Piemontu, Bordoju, Burgundiji in Kaliforniji (od naših Marjan Simčič), poplaknila elegantni vtis Angelove zgovornosti in Luisine preciznosti.

Kako bi drugače med vsemi - sladkimi! - jedmi tega zvezdniškega večera bil še najboljši čokoladni sufle, povsem tekoč, s tankim in hrustljavim oklepom, z okusom po kavi, plavajoč v želeju cimeta, ki je bil dovolj rahel, da se je v ustih povezal s krepko, kar digestivno čokolado?!

Zakaj dvakrat balsamico? Zakaj na treh krožnikih granatno jabolko? Zakaj toliko sestavin karameliziranih? Zakaj pa, predvsem, vse tako sladko? Dobro, gosja in račja jetra, a zakaj škampi (rozine), rižota (amaretti) in govedina (lešniki)? Je zato pri slednji redkvica grenila?

Zakaj je sladka steklenica, resda neodprta, čakala na mizi deset minut? Zakaj se je barbera med odpiranjem tako polila, da je bilo potrebno zamenjati odstavno mizico? Zakaj je namesto someljeja svetoval kar gospodar in le tako: "Za začetek kozarec sladkega potem pa nekaj rdečega."

Zakaj izbrati?

Če ste dobrojedec, se tako ne morete upreti, tri zvezdice so vselej in močno želeni skalp. Če ste gostinec, je najmanj enkrat letno potrebna ekskurzija; toda naj vas ne vodi le v najboljše in najdražje, temveč izberite tudi navadne, preproste, nove, predvsem pa obetajoče. Če ste le lačni, pa je bilo dovolj že branje, kajne.