Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (59 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 

Morski list po sečuansko - močna omaka za nežno ribo


Svinjina po sečuansko - brez običajnih kitajskih omak


Jagnjetina po tibetansko -  vpliv Bude in sosedov


Sečuan na robu Maribora - kitajski okraski in slovenski lastnik

 
Emei, Maribor, 3,5
Kompochity

Najboljši Kitajec v Mariboru? Takšne ocene so vedno subjektivne in različne. Zato je potrebno kaj bolj empiričnega. Meter, na primer… Takoj desno od vrat visi slika. Na njej je hiška. V njej je Emei pred 16 leti začel. Pa ga poglejte danes! Tri velike gostinske sobe, zimski vrt in - hotel. Toda, še vedno isti piščanec s kikirikijem.

Emei se pač ni mogel razmnoževati po Kitajsko. Najprej pride eden, kmalu vsa vas… Ker je Emei slovenski, se je lahko širil pač le prostorsko in pri tem tekmoval; kdo bo prej, on ali avtocesta. Zmagali so hrustljavi spomladanski zvitki. Zdaj, ko gleda na avtocesto, pa Emeijev lastnik že najavlja: "Še malo, potem pa le še hotel…"

Potem bo, najbrž, prišel pravi Kitajec. A to potem ne bo več Emei. Njegov uspeh, ki se meri v gradbeništvu, je prav v tem, da ni - čisto - kitajski. Kuhinja se sveti kot prava evropska profesionalna kuhinja. Natakarice so Slovenke, lastnik je Mariborčan, ki pa tekoče govori chengdu dialekt. In kitajskega kiča je (malo) manj. Pristnost se s tem ne izgubi, gost pa pridobi. Nič čudnega, da Emeijevi stalni gostje trdijo: "Najboljši Kitajec je Slovenec!" In jih vseh sedem, kot med našim obiskom, pri sosednji mizi naroči: "Kompochity!" Torej, piščanca s petimi okusi. Pred njim pa, seveda, čips iz škampov.

Milijarda dobrojedcev

Slovenski ljubitelji kitajske hrane res ne potrebujemo veliko. Vrteči pladenj, grelne posode, veliko soje, po možnosti manj glutamata, še manj sečuanskega popra in čim daljši jedilni list. Res me zanima, kaj Kitajci menijo o "slovenski" hrani. Ko po svoje jejo hkrati govejo in gobovo, pršut in hobotnico, dunajskega in čevapčiče… "Joj, spet isto," najbrž. Ali se tudi njim zdi, da ima vse isti okus?

Kitajci pravijo, dobra hrana je tista, ki te razveseli. Priprave na Emeija sva zato opravila med pravimi Kitajci, v veliki jedilnici vaške gostilne na New Teritories - "Tam za tistim drevesom je že prava Kitajska" - jih je bilo vsaj petsto. Glasno so cmokali, drugih glasov, o katerih se govori, da jih radi spuščajo pri kosilu, pa ni bilo slišati. Juha s tofujem, tako sluzasta, da sta šli prvi dve žlici težko dol. Potem se privadiš. Meso z žara, svinjsko, račje, goveje. Če bi bil še kruh, bi si naročil repete. Veliko zelenjave, veliko oreščkov, veliko omak. "To je dobro, to je res kitajsko," je ves čas govorila soseda, malezijska Kitajka. Ona že ve. Na koncu smo se vsi skupaj in družno smejali.

Toda vseeno v Emeiju, še bolj pa v drugih evropskih Kitajcih, ni dobro kar slepo posnemati. Predvsem ne tistega običaja, da ješ vse jedi hkrati in skupaj. Večje omizje, vsak naroči svoje, Li in Gan to sproti - in sveže, kar je vsekakor Emeijeva, če ne kar kitajska, prednost! - pripravljata, v Azijke preoblečene natakarice nato sproti prinašajo, družba pa s palčkami ali vilicami zajema malo tu in malo tam. Ne priporočam! Ker potem se kislo pekoča juha s tofujem, suela tang, sicer manj vleče, zato pa je bolj kisla in dosti manj pekoča, toda naših okusov vajene brbončice ne zaznajo posebne razlike med njo in kislo pekočim piščancem (suela chity), pa čeprav so v njem barvne paprike in kumare. Tako kot pri lososu v petih barvah (vucaj yu), ki postreže še z gobami in različno konsistenco ribe, s čimer upraviči prvo zapoved pet tisoč let stare kitajske kulinarične tradicije: vsaka jed mora imeti barvo, vonj, okus, obliko in strukturo. Toda, kdo bi zaznal razliko med šampinjoni in šitakami, ali pa kar med praženimi raki jing in pikantno svinjino s šampinjoni, sichuan janyadoucha mogu? Če pa je zraven vedno pevan, dušeni riž, mi pa smo vajeni "raznolikosti"; krompirja, praženega, pečenega, piriranega… Naješ se, celo do nasmeha à la ne bo vam žal, toda na koncu se spomniš le zelenjavnih spomladanskih zvitkov, ker so za naš okus, torej ocvrti, hrustljavi, veliki, in pražene mesne pogače s kikirikijem (sugou), ker je kot finger food na kakšnem sprejemu.

Šefov recept iz Tibeta

Zato je v Emeiju potrebno biti vztrajen. Čeprav je jedilni list dolg, je potrebno vprašati: "Imate še kaj?" Povedali vam bodo, da že nekaj let testirajo slanino in da bodo morskega lista kmalu dali na redni jedilnik. Ter vas obenem še vprašali: "Toda, ali ste že jedli našo jagnjetino?"

Čisto druga pesem… Za tiste, ki iščejo več. Po jagnje je šel sam šef na Emei shan, sveto budistično goro. Po recept zanj, pravzaprav. Drago ga je plačal, kar je tudi prav, saj se shitzan jantze, ki leži na debeli postelji sojinih kalčkov, lahko kosa z najboljšo jagnjetino, ki ste jo jedli med popotovanjem na dalmatinski dopust. Seveda, v njej so okusi, ki odkrivajo nova potovanja in pravzaprav je to jed, ki je najdlje od našega preprostega poznavanja kitajske hrane. Najbrž je zato tudi najbolj pristna!

Tudi slanina, iz svinjske potrebušine, na sečuanski (sichuanski) način je bila drugačna. Mastna, logično, toda z veliko, res veliko, ker tudi to je značilnost sečuanske kuhinje, čebule je bila kot kak naš nedeljski piknik, ko se oglje močno kadi. Hitro z njo na dolgi jedilnik!

Skupaj z morskim listom, prosim. Pogled nanj je sicer prestrašil. Riba, ki se utaplja v gosti črni omaki… Če se tako utaplja slovenski zrezek, zbežim iz gostilne. Za nameček pa na vrhu še velika količina na drobne kocke zrezane mlade čebule. Če gre to skupaj… A kuhar je listu odstranil vse kosti in ga soparil, da je ostal lepo sočen. Sojina omaka z veliko kitajskih kuharskih skrivnosti, je dokazala, da ni res zahodnjaška modrost, češ da nežna riba ne prenese dodatnih močnih okusov in težkih omak. Se je pa zato v njej čebula tako utopila, da še zdaleč ni bila greh kot tisti naš česen s peteršiljem na gradelah.

Zakaj obiskati?

Li Zongjun, 64 let, je z nekajletnimi premori, ko gre pozdravit družino in s kolesom nabrati novih moči, v Emeiju že od začetka. Skupaj z mlajšim Gan Yongom sta oba profesionalna kuharja, izšolana na državni šoli, ki s kuharji oskrbuje kitajske ambasade po svetu. Emei, torej, ni navaden Kitajec.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  na robu Maribora v smeri proti Dupleku

Regija:  Štajerska

Značilnost:
kitajsko

Naslov:  Dupleška c. 133, Maribor

Telefon:  +386(0)2 461 7811

www:  www.hotelemei.si

E-pošta:  emeirado@amis.net

Zaprto:  nedelja in prazniki zaprto; odprto od ponedeljka do sobote med 13. in 22. uro

Lastnik:  Drago Kurnik

Kuhar:  Li Zongjun in Gan Yong

Cene:  hladne predjedi 5,10, juhe 2,50 do 2,70, tople predjedi 3,10 do 5,75, glavne jedi 6,90 do 13,20, sladice 3,20 do 3,50

Jedi:
sečuanska kuhinja

Dodatno:
hotel Emei

Leto obiska:  oktober 2009

Ponoven obisk:  saj je bližje kot Tibet



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND