Stoli? Natakar? Vino? Arhitekt? Lokacija? Krožniki? Kaj odloči, da je ena gostilna polna, toliko pa praznih? Kaj odloči, da v eni gostilni hočejo biti vsi, v drugih pa nihče? Kaj odloči, da se o eni govori, o drugih pa molči? Kaj odloča popularnost? Zakaj je, skratka, Cubo tako in?

Sladice za novo slovensko kuhinjo

Če bi poznali formulo, bi bilo gostinstvo preprosto. Tako pa ni… Zato se raje posvetimo hrani. A potem je v Cubu potrebno začeti na koncu. Cubove sladice so, namreč, za 5! Ne le za branje in gledanje (kmalu bi naj izšla druga knjiga!), tudi za jest. Če je Cubova "slana" kuhinja všečna gostom, ki bolj kot na vsebino stavijo na obliko, zato si ne privošči eksperimentiranja in kaže kreativnost raje pri jedilnem servisu in polaganju jedi nanj, kot pa pri zidanju nove slovenske kuhinje, pa so sladice prav slednje! Čeprav je to fusion, ki iz celega sveta nabira najboljše, podobno kot Cubova vinska karta, pa kubovci dajejo s knjigo in slaščicami najbrž najbolj prepoznaven prispevek prav novi sladkosnedni slovenski kuhinji. Oziroma, kratko in jedrnato, če so slane jedi na ravni panakote in tiramisuja, sladice razbijajo prav ta dolgčas sodobne slovenske gastronomije, ki štrudle pogreva v mikrovalovkah, smetano pa kuha iz vrečk. Pozabite na to v Cubu!

Toda, zanimivo. Ali pa ravno zato. Še najmanj dizajna je v Cubu v - sladicah. Zato, ker je temveč okusa! Slivova pita z marcipanom. Nekam potlačen trikotnik, ves temen v temni omaki, na dolgočasnem belem krožniku z navadnim vaniljevim sladoledom… Toda, ta pita je topla, sočna, polna, dobra. Slive in marcipan se odlično ujamejo, svoje doda krhko testo in - ja, včasih ni potrebno čisto nič eksotike, včasih je najboljša "navadna" vanilja.

Čokoladna tortica v objemu tropskih sadežev. Spet vse temno na njej in pod njo. Spet sladoled, a tudi pena. Če nisi Janez Pukšič, te tortice ne moreš poslikati niti z očmi. Pa še luči v Cubu so tako pridušene. Toda, lahko jo poješ! Zelo hitro! Boste videli. Igra okusov in fuzije, ki spominja na polno bakino torto iz Dalmacije ali celo Vojvodine, na poletni dopust na tihomorskih otokih, na televizijsko oddajo ameriškega kuharja, na preveč polnjeno orehovo potico, v kateri ni prostora za testo.

Dobre sestavine, spreten kuhar, znane jedi

Gratinirani jakobinki. Oči so rekle: "Aha, spet…" Toda nos jim je požugal: "Ne sodite prehitro!" In res, usta so mu pritrdila: "Cmok…" Ne, to ni trikrat ubita školjka z zažganim sirom. Pokrovača je ohranila sočnost, ker jo je sir obvaroval prevelike vročine, njemu pa, da ni trpel žeje, sta pomagala vino in paradižnik. In Cubo je že takoj na začetku povedal: dobre sestavine, spreten kuhar, vsem znane jedi.

Najbrž je bila letina zelenih špargljev letos tako dobra, da so še pol leta pozneje na septembrskem jedilniku… Toda, v ustih so bili čvrsti, v očeh bleščeče zeleni, v jedi pa vljudni, saj so sladkost prepustili velikim garnelam, sezono pa lisičkam. In Cubo je povedal: rad sem všečen in dopadljiv. Čeprav je tudi presenetil. Na krožniku je ponudil več kot obljubil na papirju! Pravzaprav kar na treh, saj so bile na velikem, za katerega so bili natakarji najbrž v uku pri natakaricah na Oktoberfestu, še tri majhne skodelice s tremi omakami: oljčno olje z jurčki, bazilikin pesto in omaka na osnovi soje, ki je spominjala na kruh s pečenkino mastjo.

Če želiš biti dopadljiv, potem se nekaterim sestavinam v naših modnih gostilnah enostavno ne smeš izogniti. Ena med njimi je vsekakor hobotnica. Cubo jo ima, seveda, v solati, a tudi v špagetih. Potem pa je odvisno le še od meseca, kaj je zraven. Za september so se kubovci odločili, da je to lisičkin mesec. Kaj pa so delali potem junija in julija? Kakorkoli, kombinacija je, spet, dobra. Cubo je povedal: to, kar imajo vsi radi, pripravimo mi lepše.

Tudi boljše? Če bi Cubo hlastal po petem sončku, bi bil nor… To je točno formula, ki polni! Dizajnerski ambient, rezervirano parkirišče in lepi krožniki.

Je zato kuhar v krpice - z račko, hruškami in bučkami - namesto jesenske buče zamešal poletne bučke? Z muškatno bučo bi bila ta jed še za troskok boljša. Cubove testenine niso razkuhane, Cubove sestavine niso ubite, Cubove jedi niso dolgočasne. Cubovi kuharji ne delajo začetniških napak. Skuhajo točno to, kar jim dizajner določi. Točno to, kar Cubo polni. In kdo pravi, da ne bo buče oktobra? Ne muškatna, kar hokaido ali butternut.

Kako malo je potrebno, da si všečen, sta pokazali glavni jedi. Sicer pa je tudi natakar na pripombo, da je Kantejev macerirani sauvignon premrzel, priznal: "Naši gostje tudi rdeče pijejo močno ohlajeno…" Potemtakem tudi morska žaba ne potrebuje veliko. Malo smetane, veliko tartufate in krompirjev pire v obod. Če je pire grudast, nič hudega, ne nazadnje s tem pove, da ni iz vrečke, pa tudi hitrost je v teh hitrih časih pomembna, mar ne. Res, po štiri hode sva oddelala v dveh urah. Čas je denar. Yes!

Taljata na rukoli ni bila pečena v kosu in potem narezana. Pa tako sem si jo želel… Hitro popečene tanke rezine pljučne me niso mogle potolažiti. Prava tagliata se dela iz stejka. Žalost sem moral utopiti. Mišičasti modri pinot selekcija 2006 Marjana Simčiča mi je pri tem dobro pomagal.

Zakaj obiskati?

Če ste yes generacija, je tako obvezno. Če niste, pa ste zagotovo radovedni. Ne nazadnje, sladice so za 5, vse drugo pa za štiri, torej vam ne bo žal. In morda vas opazijo.