Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (40 od 100)


Gostilna ocenjena 6 krat

Hrana:
6 krat
Vina:
6 krat
Postrežba:
6 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
6 krat
Cena/kakovost:
6 krat

Ocenite gostilno
 

Fuži s tartufi - poletnih črni so cenejši, zato jih je lahko več


Njoki z jurčki - najbolj teknejo kar iz preproste skodele


Domači pršut, domača salama in bio sir - obvezna malica sredi Istre


Med tednom čas stoji, konec tedna pa se na Belvedur pripeljejo mestni na tartufe in razgled

 
Belvedur, Gračišče, 2,5
Kjer se tartufi ne važijo

Kje je najboljša kurja juha? Tam, kjer kokoši zobajo pod mizo! Pa čeprav jo kuhajo povsod, a iz trgovine. Kje so najboljše ribe? Tam, kjer si ribič za kosilo povezne kuharsko kapo. Pa čeprav jih povsod lovijo, a iz zamrzovalnikov. Kje so najboljši tartufi? Tam, kjer jih domači psi vohajo! Pa čeprav jih povsod ribajo iz sintetičnega olja, saj imajo na vratih nalepko s prekrižanim psom… Na Belvedurju je psov polno dvorišče, čeprav domači vohajo tartufe (le) na krožnikih, toda ko dobro prisluhneš, se od Dragonje sliši lajež ta pravih. Bližje v Sloveniji, kjer tartufov pravzaprav uradno ni, ni nikjer!

Na steni so plakete in spominska fotografija s Kučanom (včasih dokaz dobre domače gostilne, op.p.). V hladilniku je plastična posoda polna črnih poletnih tartufov. Pred hišo je visoka skladovnica pivskih zabojev, na širokem balkonu, ki dela senco lokalnim junakom, ki ustavijo svoje konjičke za pogovor in pivo, eden kavasakija, drugi imt-ja (to je traktor, op.p.), tretji tomosa (to je stari koprski moped, ki še zdaj divja po naših vaseh, op.p.), so namesto ograje visoke železne palice, morda spomin na bivšo kovačijo, polkna je najedlo sonce, sob najbrž ne bo. Za ograjo se šopiri sosedov pav, pod orehom je speljana žica, na kateri so navešene žarnice, tla so betonska, mize imajo klopi, na vodnjaku so rože, marele so brez reklam, vece je na počep, vidi pa se do morja in še čez. Skratka, tukaj se je čas ustavil. In čudovito je tako.

Hitro nareže in pristavi vodo

Pršut je zdravo rdeč, zrezan je na mirno roko, torej enakomerno. Seveda ne tanko, saj so zobje za to, da trgajo, kar jim prsti ponudijo. Salama je drobljiva, saj tukaj zgoraj vedno piha. Siri so trije, s tartufi in kozji sta nekje iz hrvaške Istre, ovčji pa je "bio, bio, res bio, z Vranjščice."

Za piti je črno, belo in pivo. V črnem je največ refoška, drugo je kot mešanci, ki jih je polno dvorišče. Zadaj v sobi je nekaj pecljatih kozarcev, očitno so nekoč prišli neki, ki so se delali fine. Midva pijeva iz dveh deci.

"Bosta še malo kislega?" Seveda! Melancane so tako grde in tako dobre, da so zagotovo domače. In olive niso grške, ker niso barvane, saj so pol zelene, pol črne. Kumarice pa, te so bile kupljene, kajne. Kdo bi tukaj trgal tako majhne in jih tako slabo kisal.

Naročila sva toliko, da sva vprašala: "Greva lahko na sprehod?" Ne, saj to hitro narežem in pristavim vodo… Ja, to je kuhinja sestavin! Ko imaš pravo osnovo, je ni potrebno maskirati. Ko kuhaš za moža, skuhaš mimogrede še za goste. Le da slednjim, ker tako norijo za tartufi, malo še naribaš po vrhu.

Gomoljike, jurčki in maščoba v skodeli

Pridišalo je poletno in črno. Še muhe in čebele se niso zmenile, domorodci so naročili novo rundo, ne, pravzaprav so kar sami šli za šank ponjo, v daljavi je sicer kikirikalo in grmelo, toda psi so mirno spali dalje. Tartufi, to je tukaj že dolgčas. Debelo so bili naribani čez fuže, ki so bili v nežni omaki smetane, da je žlica veselo zajemala po debeli skledi z valovitim robom, ki je tudi v vaši shrambi, le pozabljena in bolj okrušena. Ne, nobenega sintetičnega olja ni bilo vmes, ker je bilo gomoljik več v ustih kot v nosu. V drugi skodeli, bolj vroči, so bili njoki, ki so plavali v globoki maščobi. Domači, veliki, polni, mehki, trdi, vse hkrati, pa še z gobami, jurčki iz šavrinskega gozda, opraženimi v tisti maščobi, ki jih je bilo za smejočo bero nedeljskega gobarja. Ta pogled na maščobo moraš prenesti! Ker to je domače, prvinsko, nepotvorjeno, ne-modno.

"Naj vama vržem peč fileto," je gospodarica in kuharica vprašala, ker sva v skledi pustila dno in se zleknila po trdi klopi. Meso - biftek, s tartufi, spet ribanimi, spet na debelo - je osem dni počivalo v olju, zato je bil nož na žagico nepotreben. Biftek je, ko sva midva po pašti sanjala, dovolj dolgo počival, da je bil na krožniku le mesni sok, ki je zmogel utopiti zgolj košček kruha. Ombolo je bil pretanko odrezan, dva kosa namesto treh bi ohranila več sočnosti, toda zato je bila omaka naravna, brez praškastih dodatkov. Toda, veste, kaj je bilo najboljše? Krožnika! Oba majhna, oba navadna, oba polita (popackana) z maščobo in sokom iz ponve, oba, skratka, naravna in domača, da se bolj ne da. Le čez dvorišče, iz ponve direktno na krožnik. Brez čira čara, ki slika prazne upe, brez žganja, ki briše umazane robove, brez porcelana, ki skriva umetno vsebino. Le skleda solate, zelena in paradižnik, z vrta, debel kos belega primorskega kruha, zdravi zobje in pridne roke. Pa dva deci črnega, seveda.

"Kaj smo že končali," sem šel kar v kuhinjo, iz katere se je slišalo, da je zdaj začela peči za moža. "Kaj bi še," se je začudila. "Seveda! Po vsakem dobrem kosilu se je potrebno posladkati." Zasmejala se je: "To smo pa že včeraj pojedli…"

Zakaj obiskati?

Belvedur je nekaj posebnega… Če bi bilo drugje dvorišče tako razmetano. Če bi bili drugje krožniki tako navadni. Če bi bila drugje ponudba tako ozka. Če bi… Toda, Belvedurjeva prednost je ravno v tem! Da se pri njih šopiri le sosedov pav… Da se niti s tartufi ne važijo. Da naredijo le to in tako, kar že tako dolgo delajo, kar raste okrog hiše in Dragonje, kar se je v Šavrinskih hribih venomer jedlo. Da je tako, kot je včasih bilo. Z domorodci, celih sedem jih je še, traktorji, mešanci in žarnicami vred. Pa da greš potem v travo pod najbližjo senco, dokler ni čas za novo rundo. Vse bi lahko bilo boljše. Vse je kje drugje tudi boljše. Toda nikjer ni tako kot je tam zgoraj na Belvedurju, kjer je cela slovenska obala na dlani, tartufi pa v hladilniku.



Komentar bralcev:

18. 2. 2012: Komentar na gostilno Belvedur: Kako naj ocenim čakanje 2 uri in pol na razkuhane testenine? Drugače kot negativno ne gre. Na kosilo smo prišli v soboto ob enih. Po nekaj minutah je prišel natakar, prevzel naročilo za 3 porcije predjedi (bilo nas je 7) in 7 porcij testenin (z gobami, tartufi in golažem), po približno pol ure čakanja je natakar prinesel najprej pijačo in čez nekaj časa še predjedi, ki so bile sicer okusne, vendar nič ekstremno posebnega (v slo. in hr. Istri dobiš podobno oz. ponekod še boljše), nato natakarja ni bilo k mizi vsaj 1 uro. Medtem smo predjed seveda pojedli, ostali smo že brez kruha in vina, ampak nikogar ni bilo k mizi, da bi kaj naročili. Ko je prišel, je odnese le polovico krožnikov, nekateri izmed nas so še vedno imeli krožnik predjedi pred sabo, vprašali smo za vino in kruh in ponovno čakali, da je kaj prinesel. Po dveh urah in pol je prišel natakar s testeninami, z nasmehom smo mu rekli, da smo mislili, da je kdo v kuhinji umrl, saj je bila situacija zares že absurdna. Odgovoril je, da ne in da je vse pripravljeno sproti \\\"ta moment\\\", pohecali smo se, da je malo dolg ta \\\"moment\\\", nakar je natakar odvrnil, da lahko gremo jest v Interspar, kjer bomo za 2 evra dobili POMIJE, vendar bomo takoj postreženi. Mislim, da si tega nikakor ne bi smel privoščiti, ne razumem predrznosti in osornosti, saj smo za ubogo glavno jed (7x) in 3 predjedi plus liter vina in radenske plačali zasoljenih 150 evrov in glede na situacijo, v kateri smo, bi morali stranke ceniti in biti do njih vsaj prijazni. Tudi lokacija jim ne dovoljuje predrznosti, saj je zelo odročno priti do njih, obnašajo pa se kakor, da so edina gostilna, ki gostom dela uslugo, da jih sploh postreže. Večkrat jemo v različnih domačih gostilnah, tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem in nas nikakor ne moti neopremljena jedilnica, obrabljeni krožniki in zastarel inventar, moti nas osornost in pomanjkanje kulture. Mimo grede, pred nami sta par pri sosednji mizi ogorčena zapustila gostilno, ampak razen izraza na njunem obrazu, nismo razumeli, kaj se je zgodilo, ko smo bili mi na vrsti, nam je postalo jasno. Navadno naročimo še drugo glavno jed, in sicer meso, prilogo in solate, tokrat smo odšli in nismo niti kave popili, saj nas je vse minilo. Ne bomo se več vrnili in poleg tega, bomo tudi slabo reklamo naredili, ne samo na tem blogu. Popolno razočaranje. Naj omenim še to, da sem med pogovorom z znanci izvedela, da se pri šanku tudi kadi, in sicer je znanca to zelo motilo, saj je imel podobno izkušnjo kot mi, čakal je in čakal, natakar pa je \\\"visel \\\" za zakajenim šankom z lokalnimi pijančki. Mogoče jim obisk kakšne inšpekcije ne bi škodil. Skratka, če želite obiskati kakšni istrsko gostilno, se nikakor ne odpravite sem, ker vam bo žal.
16. 9. 2009: njoki s tartufi so res dobri, refošk iz stare trte je odličen, vsa zgodba v tej gostilni je imela celo nekak romeantičen pridih, dokler je sandi še utegnil......., v zadnjih letih sem redno obiskoval gostilno, tudi z gosti, pripeljati sem se znal iz štajerske tja dol samo zaradi hrane. vendar se ni mogoče izogniti vtisu, da je romantika izginila in da je že vse skupaj podobno navadnemu \'pajzlu\', škoda, res škoda
14. 9. 2009: Pred približno 10 leti sem se z dvokolesom pripeljal na črno čez Hrvaško mejo in naletel na to gostilno.Spomnim se da mi je quart malvazije zelo prijal,ko pa sem se odžejal sem šele opazil čudovit razgled na morje in Dolomite. Večkrat sva nato z ženo obiskala to gostilno,se dobro najedla in odžejala.Ko pa naju je zadjnič g.birt postregel s cigareto v ustih ,zamaščenimi lasmi in oblečen v trikrat premalo majico čez prevelik trebuh sva izgubila apetit do te gostilne.Ubogi Sandi,ko bo izgubil mamo.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Na Črnem kalu proti Buzetu, za Gračiščem desno

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
istrsko

Naslov:  Belvedur 1, Gračišče

Telefon:  +386 (0)5 657 4022

Zaprto:  med tednom odprto le po dogovoru; v soboto in nedeljo odprto med 11. in 24. uro

Lastnik:  Aleksander Tripar

Cene:  opisano kosilo za dva je z vini stalo 67 €. Tartufi imajo svojo ceno

Jedi:
istrska kuhinja s tartufi

Dodatno:
tartufi, jazz

Leto obiska:  avgust 2009

Ponoven obisk:  temu razgledu se ni mogoče upreti



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND