Chefov pozdrav, ocvrt camembert, povaljan v črnem sezamu, je počival v jagodni omaki. Pravi amuse bouche, s katerim je kuhar povedal, da nekaj zna in da mu gost ni za vnemar. Najslabše je, kjer je pozdrav nebodigatreba; ker si ga je izmislil lastnik ali pa kak kulinarični svetovalec, kuharju pa je odveč početi nekaj, kar je brezplačno… Pa je amuse res brezplačen? Camembert je bil sveže ocvrt, črni sezam ga ni le objel, temveč ga je še začinil in mu dodal hrustljavost, ki je pač nujni, tretji element uspešnega krožnika: mehko, tekoče, hrustljavo. Za hišno penino, ki je Barbara, je zanimivo, da so izbrali polsuho, saj to ni všečna restavracija množicam, temveč očitno prestižna, kar je bolj nagnjeno k suhosti. Ker pa je bila uvodna jed jetrna, sploh ni šlo mimo. Vseeno pa gosja jetra niso nadaljevala pozdrava. Če se razumemo: gosja terina v uvodni jedi je kot kos toasta z domačo pašteto v dobrodošlici. Saj je dobro, saj si vesel, toda navduši pa te ne. Smo, seveda, v restavraciji, ki mora navduševati, če želi obstati. Ja, odkar gosje terine prodajajo v samopostrežnih trgovinah, je potrebno nekaj več. Chutney iz suhega sadja? Ja, smer je dobra. Jagodna omaka? Hm, ali ni bila že v kuharjevem pozdravu? Tudi hobotnica na mladi solati se ni uspela dvigniti nad povprečje. Rukola, četudi je mlada, seveda ni mlada solata. Kaj pa je bilo marinirano? Bučke so imele vlogo okraska. Ja, bile so lepe. Ja, vem, poslovneži ne morejo brez hobotnične solate. Je pa navdušil ajdov kruh, ki pa sploh ni bil svež. Toda bil je domač, Borbonin, nizek, poln, mehek v sredici, trd, ne, trden v skorji, kruh z okusom, skratka. Omaka zvezdastega janeža Borbona ne pušča veliko izbire. Zato, ker je namenjena poslovnežem? Seveda, menedžerji odločajo v službi. Ko pa gredo na "malico", so na paši. Čeprav ravno takrat največ naredijo… Zato odloča namesto njih Borbona. Vsak dan, pravzaprav vsak teden, dva menija, lahko sicer med njima križaš in izbiraš, toda kaj več kot osmih jedi nimajo. Midva sva bila dva. "Torej vse," nama ni bilo potrebno izbirati. "Kako vse," je bil začuden natakar. "Ja saj sva dva, vi pa imate le dve izbiri…" Podobno je pri vinih. Ob vsakem hodu izbira dveh. "Ventus ali Protner?" Vipavin šardone, 2007, je lepo vino za tople dni in kraje, ki je jakobinki na korenčkovem pireju dodalo še breskov vonj in okus. Lep krožnik, čeprav so mu do lente pomagali tudi zeleni listi mlade čebule, sušeni tako vztrajno, da so bili le še za okras. Nežne okuse morja in polja je v omaki poudarila sladka začimbna aroma zvezdastega janeža. Najboljša kombinacija dneva! Sicer pa ima Borbona nasploh lepe krožnike. Če kupujete nov servis, pojdite prej v Borbono. Z vsakim hodom boste spoznali nekaj novega. Škoda bi bilo, da bi kupili prehitro, potem pa bi vam bilo žal. Tudi krožnike se da prej preizkusiti, ne le avta. Testeninska jed je bila kraška, njoki s pršutom, jurčki in paradižnički. Spodaj je bila trta, ki je imela podobno okrasno vlogo kot čebula. Če bi imela tudi okusno, bi bila jed za sonček boljša! Kljub temu, dobri njoki, kakovostne sestavine, lep krožnik, pravšnja porcija. Malo drugače (lepše) kot drugje, vseeno pa brez tveganja. Ne nazadnje je razlika med slovenskimi sam(po)ostrežnimi in postreženimi jedci v tem, da imajo prvi osem, drugi pa devet jedi, ki jih naročajo vedno in povsod. Prisotni (bralci) ste, seveda, izvzeti. Končno riž, ne le rižota Pri brancinu je bila najboljša polenta, s suhimi paradižniki, vsekakor ena boljših, odkar je ta jed zadnja leta postala popularna v slovenskih gostilnah modnega (mediteranskega) sloga. Tapenada črnih oliv je dala modnosti tudi potrebni okus in moški spol, fritirana rukola pa je le še potrdila modni krožnik. Za kaj več zmanjka ustvarjalnosti, toda vprašanje, če jo takšna gostilna, na takšni lokaciji, v takšnem času sploh prenese. Vsekakor je Borbona eden večjih in boljše pripravljenih kulinaričnih konceptov v zadnjem času, v katerem je nataliteta novih gostiln v porastu. Samopostrežna restavracija zagotavlja potrebno maso dnevnih kosil, kar trije vidni slovenski kuharji, ki imajo za seboj že kar nekaj novih projektov, pa so zagotovilo, da ne gre le za kvantiteto. To je potrdil tudi telečji hrbet. Jed brez kuharskih napak. Vroč krožnik, dobro meso, odlično spečeno, da je bilo sočno, kot uspe pri teletini le redkokdaj, profesionalna omaka in priloga, ki ni bila - rižota. Saj res, ste tudi vi opazili, da je mogoče riž dobiti le še na poroki, kjer je na istem krožniku ob praženem in pečenem krompirju še rizi bizi, v družbi piščanca, pujsa in krave. Povsod drugje pa vse, kar ima poševne oči, imenujejo rižota. V Borboni Dejan Mastnak vsaj ni blefiral. Bil je riž z bučo, in pika! Z muškatno bučo, kar je bil pravzaprav vrhunec kosila. Ker se muškatni buči sezona šele začenja, ker je dala v jed toliko svoje eksotike, da bi bilo ta riž kar žaljivo degradirati v rižoto. Da gre za trojko prekaljenih kuharjev, sta potrdili tudi sladici. Pita sezonskega sadja, na ogled tudi v vrtljivi vitrini pri vratih, je imela tisto, kar manjka večini pečenih sladic na Slovenskem: sočnost in svežina. Drugi si pomagajo z mikrovalovkami, Borbona pa s sadjem. Tudi čokoladni mousse, izboljšan očitno z oljčnim oljem, v družbi gozdnih sadežev, je bil v rangu Borbone. Lepo, brez napak in brez - ovacij. "Abstrakcija okusov," po Borbonino. Zakaj obiskati? Vsekakor zaradi kravate. Ni zanjo povsod. In ko nočeš videti in biti viden. Lastno parkirišče, dovolj blizu in daleč iz središča dogajanja, dovolj tiho in diskretno. Ne zaradi hrane, temveč zaradi dogodka. A vseeno zato, ker tudi hrana sodeluje v (poslovnem) pogovoru. |