Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (67 od 100)


Gostilna ocenjena 18 krat

Hrana:
18 krat
Vina:
17 krat
Postrežba:
18 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
18 krat
Cena/kakovost:
18 krat

Ocenite gostilno
 

Gostilna od leta 1895


Lešnikova rezina na karamelu


Poletna rižota z zajčkom


Jagnječje zarebrnice na mavrahovem pireju - okus je v maščobi


Raviol z gosjimi jetri v grahovi peni - Francl je (lahko) tudi eleganten


Polnozrnati žlikrof z lisičkami - jed celjskega poletja


Franclov vrt je poln rož, žuborenja in narodnih noš

 
Francl, Zagrad, 4,5
Jedi v narodnih nošah

Isti vodnjak, isti stoli, iste talne plošče, isti kostanj, ista lipa. In ista narodna noša. \"Nekam znana se mi zdita,\" je preteklo že preveč Savinje, da bi se naju spomnil. Že pred leti je bil Francl dobra gostilna. Toda v tem času je postal še boljša!\" Na kar so babice kuhale, mi pa potem vse pozabili, vabi v svojo stoletno gostilno že četrta generacija v narodne noše opravljenih Zaverškov,\" sem zapisal, da mi je danes žal, ker je od takrat minilo kar šest let.


Jelenji karpačo z okisanim bezgovim sirupom, hladno stiskanim sončničnim oljem in dimljenim mladim sirom. Nobene ledenice in zmrzali. Meso je imelo okus po divjačini, ničesar ga ni prekrilo. Riban dimljeni sir ni bil (pre)močno dimljen, le bezgovega sirupa z dodatkom balzamičnega kisa je bilo le nekaj kapljic, da sva si poželela še posebne porcije. Izkazalo se je, da se dobro razume s Franclovim domačim kruhom. Če bi bil balzamiko bolj staran in manj kisel, bi bilo še boljše.

Jedi v narodnih nošah

Nič ne izda, da je mesto le skok čez železnico. Pri Franclu ste na kmetih, če se še spominjate, kako je bilo včasih tam luštno. Za kravate je na mizi premalo pecljev, za pete tla niso dovolj ravna, za mobitele vodnjak sredi vrta tako žubori, da se še radio ne sliši. Ne, to ni parfum, to je sveži šatraj! V juhi iz mlade čebule s kozjansko skuto. Brez slabe vesti si upam zapisati: najboljša juha letošnjega leta! Samo za to juhe se velja iz Celja odpeljati proti Laškemu in za gradom zaviti čez most čez Savinjo, pa pod železnico ostro levo in že ste v Zagradu. To je res prava sezonska juha! To je slovenska čebulna juha! In to je jušna zakuha: kozjanska skuta v listnatem testu, zapečenem in nato, v juho potopljenem, opitem.

Pravzaprav se Franclov jedilni list ni veliko spremenil. Slovenska kuhinja, le da so si jo drugi poenostavili, Franclova pa je še zmeraj v narodnih nošah, kljub sodobnim, globalnim časom. Goveja juha, ja, toda z žlikrofi ali jetrnimi štrukeljci. Savinjski želodec, ja, toda z vloženimi jurčki. Žličniki, ja, toda skutini in z orehovim pestom. Njoki, ja, toda domači in z baziliko v omaki potočnih rakov in sušenega paradižnika. Ribe, ja, toda le tiste, ki priplavajo. Torej Zagrajska postrv s česnom in peteršiljem in smuč s špinačnim žličnikom. Meso, ja, toda srnino stegno, medaljon divjega prašiča, mlečna telečja zarebrnica.

Predvsem pa - posebna ponudba! Pravzaprav jedilni list kar zaprite in raje naročite: "Menu, prosim!" Je 30 (za pet hodov) preveč? Berite dalje.

Polnozrnati žlikrofi so bili pravo jušno nadaljevanje, s porom in lisičkami, v družbi zeliščne pene. To ni kulinarična modnost, to je slovenska kulinarična ustvarjalnost! Jed celjskega poletja! Odlični žlikrofi, dovolj debelo testo, da ga je bilo vredno zagristi, dovolj polnozrnato, da so se k njemu imenitno podale lisičke, ki so bile s porom v nadevu. Pa tudi zeliščna pena, ki je dopolnila globoki krožnik, ni bila le modna muha in okras, pač pa sestavni del jedi bogatih okusov, kuharičine ustvarjalnosti in slovenske tradicije. "Kdo pa kuha pri vas," sva bila radovedna. "Vsi," je odgovoril natakar, ki je bil vso kosilo na hece. "Največ pa ustvarja šefica," se je dopolnil. Batičev chardonnay, suh, rezerva, 2004, sem pred grižljajem imel za Franclovo samosvojo muho, a se je poročen izkazal za prav uglajenega. Ob tako polni jedi je bil odlična začimba. Malo takšnih slovenskih šardonejev.

Ravioli z gosjimi jetri v peneči grahovi kopeli so bili ženska jed. V poletnih in modnih barvah pa hrustljavi, sočni, mehki in na zob hkrati. Jetra so bila nadev in priloga, grahova pena je bila tudi kremasta, parmezanova palčka je bila začimba, ki so ji pomagale drobtine popečenega kruha.

Če že cvrtje, potem tempura

Zelo všečna, kar v tem primeru ni bila pohvala, je bila poletna rižota s hrustljavim zajčjim hrbtom in peteršiljevo omako. Jed, ki je na jedilni list niso dali zaradi naju (in vas, seveda!), pač pa zaradi gostov, ki gredo najraje na sigurno. Če že tvegajo, potem naj bo zajček ocvrt, riž pa ne kremast in masten. Vseeno pa je kuharica rekla: če že ocvrt, potem v tempuri, če že riž, potem s čim več zelenjave.

Jagnječja zarebrnica s svežimi zelišči na mavrahovem pireju. Moška jed, ker ona nima rada toliko masti, on pa tako rad gloda in cmoka. Krompir je imel res okus po mavrahih, za najbolj nejeverne pa so bili trije tudi v omaki. Če bi jih, posušene, bolj namočili, bi bili bolj sočni.

Merlot, Radivoj Lisjak, suho, 2003, je bil odličen ob jagenjčku, Urbajsovemu bio kernerju, 2006, pa sva zaman iskala par. Prihodnjič bo potrebno k Franclu še na bio teletino z Rifnika, z bio ajdovo kašo z jurčki vred.

Potem nama je bilo pa dovolj čakanja… Čakanja na to, kdaj se bo zalomilo… Žal se prevečkrat, a pri drugih. Pa so le eno jed (napačno) prinesli dvema, zaradi česar, saj je bila dobra, se nisva jezila. In na koncu dodali še smetano. Lešnikova rezina na karamelu in pehtranov sladoled s skutinim žličnikom sicer nista imela razgleda čebulne juhe in polnozrnatih žlikrofov, toda rezina je bila moderna in sočna, brez kreme, barvil, margarine. Spet polni okusi in njihovo sozvočje, praženi lešniki, čokolada, karamela. Pehtranov sladoled pa poleten, z idejo, najbrž, iz potice, ki jo nekateri polnijo s skuto (žličnik), saj so testo predstavljale kocke biskvita. Ganglov scheurebe suhega jagodnega izbora, 2003, se lahko kosa z našimi predikati, a njemu kot našim je še potrebno poiskati primerne družice. Nimajo vse rade, če jim presladko dvoriš.

Zakaj obiskati?

Ko sva odhajala, nama je bilo žal, da je od zadnjega obiskala minilo šest let. Koliko Franclovih menijev sva zamudila! Ne naredite še vi te napake.







Komentar bralcev:

16. 11. 2014: Hrana dobra, a postrežba zelo slaba (pozabljiva) in izredno počasna.
15. 3. 2014: super ste
6. 10. 2013: Slaba in počasna postrežba, porazen odnos osebja, previsoke cene.
31. 10. 2010: Se resnično splača!
24. 3. 2010: Zelo dobra domača gostilna.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Iz Celja proti Laškemu, za gradom levo čez Savinjo in nato pod železnico.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Zagrad 77, Zagrad pri Celju

Telefon:  +386(0)3 492 6460

E-pošta:  peter.zaversek@siol.net

Zaprto:  nedelja; odprto od ponedeljka do sobote med 10. in 22. uro

Lastnik:  Marija in Peter Zaveršek

Kuhar:  Marija Zaveršek

Cene:  hladne predjedi 4,20 do 9,50, juhe 2,30 do 3,20, tople predjedi 6,50 do 11,50, glavne jedi 8,90 do 21,50, sladice 2,50 do 4,50; degustacijski meni 32,50 €

Jedi:
posodobljena slovenska podeželska kuhinja

Dodatno:
gostilna od leta 1895, natakarji v narodnih nošah

Leto obiska:  avgust 2009

Ponoven obisk:  posebna ponudba se sezonsko spreminja



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND