Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (69 od 100)


Gostilna ocenjena 8 krat

Hrana:
8 krat
Vina:
7 krat
Postrežba:
8 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
8 krat
Cena/kakovost:
8 krat

Ocenite gostilno
 

Creme brule, ne le smetana, vanilja in rumenjaki, tudi koromač


Vampi, na pireju, v vinski omaki, s poletnimi tartufi


Paradižnik in mocarela na štiri načine


Vila Mangart, že sto let; restavracija šele eno leto


Majhna terasa za velike jedi - ki jih kuhar sam postreže

 
Pungašek v vili Mangart, Bled, 4,5 ZAPRTO
Vračali se boste!

Pungaršek z Bleda je ambiciozen in drzen. Ni na glavni ulici, Rečica je za Bledom proti Gorjam, vila Mangart ima sicer že sto let, toda prihodnost te nove restavracije, ki meri v sam blejski vrh, je zato v trditvi s prve strani jedilnega lista. \"Vračali se boste!\" pravi. Ko boste tudi vi odkrili Pungarška, mu boste verjeli!

Naju so do njega pripeljale lisičke. Prav tam, kjer se cesta začne vzpenjati z Bleda proti Pokljuki, je stala tabla. "Sveže lisičke in jurčki s Pokljuke." Raje sva zavila kot rinila naprej. In potem je prišel sloki natakar v smokingu (!) ter nama ponudil vodo… Bilo je vroče, da je peklo. Voda pa ledena, a ne iz plestenke. "Naša, iz Radovne!" je pokazal nekaj metrov za hišo.

Mozaik paradižnika in buffalo mozzarelle. "Iz Kampanje, pravkar smo jo dobili," je pojasnila s simpatičnim nemškim naglasom mlada šefica Michaela, ki se je šele predlani začela učiti slovenščine. Ko mož Dušan v ljubljanskih gostilnah ni mogel pokazati svojega znanja in kreativnosti, sta šla na svoje. V prvi vdolbini steklenega podolgovatega krožnika je bila kepa zelo sveže mocarele, zunaj prožne, znotraj sočne. Na njej češnjevec. Zunaj paradižnik, znotraj pesto bazilike. Moderni kuharji uporabljajo injekcijske igle!

V drugi vdolbini pena. Zunaj (oblika) mocarela, znotraj (okus) paradižnik. Moderni kuharji uporabljajo espumo! V tretji pa brez presenečenja. Moderni kuharji vejo, da je dobro že, če dober paradižnik in dobro mocarelo narežeš na rezine, poliješ z dobrim oljčnim oljem in nanju dobro namelješ poper.

"Ker je vroč dan in ker šef uporablja v kuhinji toliko svežih sestavin…" so nama priporočili sovinjon; Nafa, Škrljeva, 2008, iz Vipavske doline. Zadišali so travniki, zelo sveže in poletno. Modno, torej všečno, vino.

Vampi s tartufi

Na dvorišču je pesek. Kot je pred domačo vaško gostilno vedno bil. Kostanj je velik, a zraven je tudi platnena senca, ki jo hladi potok. Na terasi so preprosti vrtni stoli. Za sosednjo mizo so domači junaki ob pivu. Še ko so na kvačkanem prtu štiri vrste kruha s čemaževim namazom, oljčnim oljem in solnim cvetom, je to le ena od mnogih domačih gostiln, ki se na Bledu sicer ne upogibajo množičnemu turizmu, a se vseeno bojijo drznosti. Toda, berem prav, tête de veau in ris de veau? Ob račjih prsih so jagode in rabarbara? In v piščančji, ne goveji, juhi so lisičkini ravioli? Kaj, tudi vampe imajo?! In mehurčki v kozarcu, ali ni to alzaški cremant?

"Ne, vampov pa ne jem," sem se moral osramotiti vselej, ko so mi ponudili malo mešano… "Vse jem, tudi vampe!" se hvalim zdaj, ko sem preživel Pungarškove. Na krompirjevem pireju, tanko zrezani, sočni in mehki, v nežni vinski omaki, podprti z malo smetane, seveda, brez moke, in po vrhu s tanko nalistanimi poletnimi črnimi tartufi. Nič frotirastega, nič čez rob krožnika, nič za malico, nič za težake, nič kruha, le majhno, zeleno, mlado tihožitje, za okras in svežino, sladkorni grah, tajski špargelj, korenček, romanesko brokoli. Še ona, ki je nikoli ni bilo sram priznati, si je upala poskusiti: "Saj so res dobri!"

Štekarjeva rebula, 2007, na "rdeče", je bila someljejeva drznost, za katero je bil dan sicer prevroč, toda ob teh vampih bo jeseni, ko bodo tartufi beli, to prava romantična poroka.

Najboljše od teleta

Lisičke s Pokljuke so bile v rižoti. Njena značilnost niso bili maslo, parmezan, kremavost, kuhar je pustil raje več prostora vinu, riž je obarval tudi paradižnik, manjkalo ni peteršilja (le tisti v okrasku je bil odveč), vsekakor to ni bila italijanska rižota, toda saj so bile vendar glavne lisičke, ki so bile še bolj na zob od riža. Bile so tako majhne, da je šlo v en grižljaj vsaj deset gobarjevih priklonov.

Goveja ličnica z gremolato na pečeni polenti. Škoda, ker je kuhar pozabil gremolato, saj bi bila jed še dosti boljša. Kislost (limonina lupina) in začinjenost (peteršilj, česen) gremolate bi ustvarila protiutež krepki, skoraj črni omaki, polni in naravno želirani. Podobna priloga, mlada in zelenjavna, al dente, kot pri vampih, sicer drugače zrezana in zložena, je lahko le priskočila na pomoč. "V telečji glavi je še več kolagena" je posvaril radovedna jedca natakar. "Kremasta" omaka je prekrivala ličnico kvadratne oblike. Kuhar si je dal opravka z njo, saj je naredil pravi narastek, s pomočjo rouxa. Ali pa je bil royale? Ali kar bešamel? Nisem proti, a rekel bi: preveč! Že zato, ker se je tisti kolagen, seveda, ob dolgem kuhanju spremenil v mehko želatino, ki je dala trdno vezivo.

Le majhno šibko točko je imela tudi teletina. V najboljšem od teleta je bil aristokratski kos, file, namreč, brez možnosti za zmago proti plebejskima, glavi (tête de veau) in priželjcu (ris de veau). Najboljše iz telečje glave je bilo ocvrto, v grobi panadi, ker je bila sredica tako mehka. Priželjc je bil popečen, oba pa je podpiral zeleni pire. Odlična jed hrabrega kuharja za prave dobrojedce. Vsem drugim pa je lahko žal! Dušan Pungaršek je postal v Sloveniji lesar, v Nemčiji pa kuhar. Kuhal je v eni (skupaj z Lentzom iz portoroške Sophie) in dveh (Christian Bauer) mišelinkah, ter bil v Aschauu sosed Heinza Winklerja. Ob takšni praksi nič čudnega, da mu je najljubša francoska kuhinja... Na Bledu mu ne bo lahko, toda pravi jedci se bodo vračali. "Jaz bi pomfrit," je rekel mulc na desni. "Pri nas nimamo friteze," je dobil odgovor. Potem je zmazal kalamare. S peperonato vred. Kaj pa je to," je vprašal, a kar sam odgovoril: "Dobro je!"

Zakaj obiskati?

Res. Pungarškove jedi imajo okus. Zato, ker je vse sveže, toda nič na hitro. Zato, ker so glavne sestavine, ne pa krožniki. Zato, ker kuhar zna. In zato, ker so Pungarškovi trmasti. Ponujajo tisto, namreč, kar oni menijo, da je dobro. Ne klanjajo se množici. Ne iščejo bližnjic. Ne blefirajo, skratka. Če ne verjamete, poskusite crème brûlée. Res ima okus po koromaču! Ali karameliziran marelični parfait. Res so marelice!



Komentar bralcev:

17. 8. 2009: Pogrešali smo vinorodno deželo Štajersko med vini


Dodatni podatki

Kako do tja:  Rečica je takoj za Bledom proti Gorjam

Regija:  Gorenjska

Značilnost:
vrhunsko

Naslov:  Kolodvorska cesta 2, Bled

Telefon:  ZAPRTO

www:  www.pungarsek.si

E-pošta:  restavracija@pungarsek.si

Zaprto:  ZAPRTO

Lastnik:  Dušan in Michaela Pungaršek

Kuhar:  Dušan Pungaršek; v strežbi žena Michaela

Cene:  hladne predjedi 6,90 do 8,20, juhe 3,80 do 4,20, pašte in rižote 8,20 do 9,80, glavne jedi 10,20 do 21, sladice 3,80 do 5,60; opisana večerja za dva je z vini stala 88,20 €

Jedi:
sodobna kombinacija slovenske in francoske podeželske kuhinje

Leto obiska:  julij 2009

Ponoven obisk:  zagotovo!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND