Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (65 od 100)


Gostilna ocenjena 13 krat

Hrana:
13 krat
Vina:
13 krat
Postrežba:
13 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
13 krat
Cena/kakovost:
13 krat

Ocenite gostilno
 

Žar z vzorcem in vonjem: telečja jetra in svinjska riba


Štrukljeve trojka: ajdovi, sirovi, drobnjakovi


Uvod z žara: jurčki in mladi kravji sir


Stara slovenska gostilna, čeprav ima šele trideset let

 
Gostilna Vovko, Ratež, 4
Slovenski roštilj

Hm, težko vprašanje… Kaj je slovenska kuhinja? Kaj so slovenske jedi? Kaj je slovensko? Če pa smo v minulih stoletjih imeli toliko gospodarjev, toliko držav, toliko vplivov. Nekaj smo dali mi njim, nekaj pa oni nam. In tako se je slovenska kuhinja ves čas spreminjala in dopolnjevala. Zato je del slovenske kuhinje že dolgo tudi - žar! Četudi se še vedno kregamo za meje, zapuščino, lastnino, je že dolgo dejstvo, da, če smo kaj vzeli s seboj iz bivše države, je to prav roštilj. Slovenski žar, torej? Ja! Preverite, če ne verjamete. Pri Vovku!


Pleterska penina, suha, v rangu vedno več slovenskih penin, ki so posebej všečne, ko jih piješ v njihovem lokalnem okolju. Čemažev namaz je (izven sezone) pričal o dobri letini v okoliških gozdovih, iz katerih so ravno med najinim obiskom potrkali sveži jurčki, med katerimi sta se znašla celo dva karžlja. Rdečkasto sta se svetila na krožniku, skupaj z večjimi gobani, ki so z rukolo spremljali Vovkov tradicionalni uvod z žara. Ko se oglje še greje za mesne kose, je že dovolj vroče za nežni mladi kravji sir, ki ga gospodar na rešetke položi ovitega v slanino, hrustančasto kot se spodobi, zraven, da zacvrči, pa položi še polovico paradižnika. Ko mama na krožniku doda še list bazilike z domačega vrta, sin Rok pohiti do svojih gostov in jim k jurčkom, karžljem ter siru ponudi oljčno olje Vanje Dujca. Edino, kar v Ratežu ni dolenjsko. Vovko je domača družinska gostilna, kakršne bi po slovenskem podeželju morali posejati kot bencinske črpalke ob avtocestah. Vsaj vsakih sto kilometrov.

Pogačka in ajda, kajmak in špehovka

Gostinska izba, z obokanim opečnatim stropom, je polna starin, med katerimi se najdejo celo oporne veje brajde, toda beli prti, sveže cvetje, žganice na sodu in utišana svetloba zaokrožijo prostor v domačnost, ki ji eleganco dodajajo pecljati vinski kozarci in valoviti krožniki. Toda ne, motite se, ni to spet ena od številnih gostiln, ki se dobrikajo z imitacijo patine in bahaštvom porcelana! Vovkovi krožniki so sicer nepravilnih oblik, toda vsebina na njih je pravilna. To je domača hrana, ki sicer nima slovenskih korenin, ima pa zagotovo slovensko tradicijo.

Hišna pašteta in kajmak s pogačko. Po slovensko se pogački reče, da prevedem, lepinja… Četudi pogreta, sveže hrustlja in se nevarno trga. Po pogački je ob narezku iz hišnih mesnin na mizi še hišni kruh, ajdov z orehi, bel in mešan, ves puhast. Med mesninami pa bi se prodal za tisto špehovko. Tanko je bila zrezana kot dih, da se je topila kot bela prozorna slanina, ki jo nekateri uvažajo iz Španije, nekateri pa iz Italije…

Tudi cviček - le skozenj pogledaš in je svet takoj rožnat in lepši - je bil, seveda, hišni. Gospodarjev, pravzaprav. Njegova sta žar v kuhinji in vinograd na Tolstem vrhu. Od lani je še večji, s tistimi trtami pod cerkvico. Tudi župnik je bil vesel, ker prejšnji lastnik je vse sam popil.

Goveja juha s hišnimi rezanci in žlinkrofi. Očesa, čisto majhna, so ji dajala okus, rezanci, končno nepravilno z roko zrezani, so "hrustljali", v ustih pa so se topili mesni žlinkrofi. Tortelini, skrijte se! Slovenci imamo (Vovkove) žlinkrofe, ki so dosti boljši!

Cvetačna juha. Nič moke, le na čebuli na hitro popražena cvetača, zgoščena s krompirjem. Dovolj, da sem izgubil stavo. Meni je bil okus po prežganki. Po pozitivni prežganki. Slovenski prežganki. A njo pri Vovkovih kuhajo le za dve osebi naenkrat. Prihodnjič, torej.

Tris hišnih štrukljev s sirovo omako. Ajdovi, z bučnicami in sirom. Samo sirovi. In drobnjakovi. V tako hudi konkurenci so zmagali slednji. Poizkusite še vi.

Tudi oglar, ne le mesar, ima ime

Klasiki se Vovko izogne tako, da ima sicer lososa na žaru, nadevane lignje s šunko in sirom ter lignje na žaru, toda, kar tukaj plava, je le zlatovščica, pa tudi ona najraje na žaru. Pravzaprav na oglju. Toda na oglju s poreklom! Tri četrt slovenskih gostiln ima na jedilnem listu čevapčiče in mešano meso na žaru. Toda njihov žar je ravna električna plošča, na kateri skupaj zažigajo japonske lignje in madžarske kotlete. Pri Vovku pa vedo celo kako je oglarju ime. Žagar iz Jagodnika.

Telečja jetrca, ocvrti tanki kolobarji čebule, tanka, sočna, polna jetra. Solata, seveda, domača, volovsko srce, mehko, rdeče, sladko, in debeli stročji fižol, žal že malo nitast. Svinjska ribica, ki jo ata, seveda, kliče vešalica. Njena glavna odlika, razen kakovostnega in uležanega mesa? Debelina! Ne lotevajte se žara, če ste pri rezanju svinjskega mesa brez maščobe škrti! In, če nimate dobrega kajmaka! Sicer pojdite raje k Vovku.

Goveji biftek je bil sicer klasika, toda mladi gospodar je priznal, da je ramstek premalo uležan. Meso brezhibno pečeno, z okusom po dimu, ki ga daje le oglje. Zeliščno maslo je bilo res zeliščno. Zato je meso začinilo, ne le glaziralo. Katera zelišča? "Z vrta, pač, vse, kar trenutno je…" Čigavo pa je meso? "Svojega mesarja imamo. Meso pa pustimo uležati sami. Tako vemo, kdaj je najboljše."

V kozarcu je bila modra frankinja. Le še nekaj litrov je imajo, zato pohitite. Najprej v starem sodu, potem v kovinskem. Jabolčni razkis in borovnice, črni ribez, tudi tobak in celo kardamom. In to kot četrtinka, točena torej!

Pri Vovku sva pustila le barvni okrasek na krožniku. Rezini kumare, s kolobarjem korenja in vejicama drobnjaka. Pa še ta je zrasel za hišo.

Zakaj obiskati?

Vovko ne preseneča. Vovko ne odkriva. Vovko ne eksperimentira. Vovko le kuha in peče tisto, kar imamo vsi radi. Boljše kot vsi drugi.






Komentar bralcev:

6. 5. 2015: Gostilna na nivoju, če hočeš peljat koga v Novem mestu in okolici brez sramu ga pelješ k Vovkotu. Vse super.
20. 4. 2013: Ko bi imeli še več takih gostiln. Bili zelo zadovoljni, in še se ob priliki vrnemo. Naše primorske gostince bi poslala pogledat, kaj pomeni delati z dušo in telesom.
1. 8. 2009: prijetni ljudje in občutek je, da si tam dobrodošel gost


Dodatni podatki

Kako do tja:  blizu Otočca ob Krki

Regija:  Dolenjska in Bela krajina

Značilnost:
regionalno

Naslov:  Ratež 48, Brusnice

Telefon:  07 308 5603

www:  www.gostilna-vovko.si

E-pošta:  anton.vovko@siol.net

Zaprto:  ponedeljek in vsako zadnjo nedeljo v mesecu; od torka do petka med 10. in 22. uro, v soboto med 11. in 22. uro, nedelja in prazniki med 11. in 16. uro

Lastnik:  družina Vovko

Kuhar:  Marina Vovko in Zdenka Jančar

Cene:  hladne predjedi 3,50 do 6,50, juhe 2,20 do 3, tople predjedi in hišne testenine 5,90 do 7,90, glavne jedi 7,50 do 16,50, sladice 2,50 do 3; degustacijski meni 35 € (5 hodov)

Jedi:
dolenjska kuhinja in žar na oglje

Dodatno:
prenočišča, domače marmelade, med, žganja in orehi

Leto obiska:  julij 2009

Ponoven obisk:  vsekakor, vsak letni čas ima svoje slovenske jedi



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND