Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (64 od 100)


Gostilna ocenjena 4 krat

Hrana:
4 krat
Vina:
3 krat
Postrežba:
4 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
4 krat
Cena/kakovost:
4 krat

Ocenite gostilno
 

Sladki krožnik: skutini, ajdovi z orehi in čokoladni štruklji


Pokrita in prostorna terasa, streljaj od letališča in avtoceste

 
Ančka, Šenčur, 4
Iz letala na štruklje

Dobra domača gostilna mora biti prepoznavna. Imeti mora nekaj, kar druge nimajo. Ali pa to boljše od drugih. Ali pa ravno to, kar imajo druge, toda dobre. Dobra domača gostilna mora biti, skratka, po nečem (dobrem) znana! Tako kot Ančka iz Šenčurja. Na svojem jedilnem spisku ima sicer celoten kdo je kdo slovenske nacionalne kuhinje, vključno z zrezkom Ančka, ki je, seveda, pariški, seveda polnjen, seveda s šunko in, seveda, s sirom…, toda omenite komurkoli le besedo Ančka in odgovoril vam bo: \"Štruklji!\" Ravno to pa je tisto, kar sicer (najbolj) manjka slovenski nacionalni kuhinji. Recite komurkoli: \"Slovenija,\" in kaj vam bo odgovoril? Kranjska klobasa? Potica? Žlikrofi? Prekmurska gibanica? Štruklji? Žal ne! Zato, ker je (še) premalo takšnih gostiln kot je Ančka!


"Dobrodošli v Sloveniji," reče stevardesa, ko letalo pristane na brniškem letališču. Potniki pa v en glas: "Kje je najbližja gostilna s pristno slovensko hrano?" Takšna lokacija je zlata vredna! Eno krožišče dalje od odcepa za avtocesto, se, namreč, glasi odgovor.

Dobrodelno pomladno vino

V pomanjkanju slovenskih uvodnih jedi, ko je na izbiro le težko topništvo, ki pride prav sicer pozimi ali pa težakom, drugi ne morejo brez hobotnice v solati in italijanske trobojnice (paradižnik-mocarela-bazilika). Pri Ančki pa, hočeš nočeš, moraš klobaso. Gorenjska zaseka je mesnata, torej nič škrta, Ančkina klobasa - "od našega mesarja" - odlično sušena, prijetnega vonja in po svoje nalezljiva… Takšen start je naporen. Še posebej, če te potem čakajo tako velike porcije in toliko štrukljev. K Ančki ne hodite hujšat! Hren, sveže riban, zato je bil tako lepo bel, pekoč, a sočen. Če se jočete, ste sami krivi. Uskladite svoja dejanja - istočasno izdihnite in dajte hren v usta.

Če je bila zaseka s (kranjsko) klobaso težka, je bilo pa vino lahko. Oziroma pomladno. Spominčice, pet gostink in bistriška enologinja, med katerimi je tudi Ančkina Jurka, je že pred leti začelo z akcijo dobrodelnega pomladnega vina, ki ga vsako leto naredi druga slovenska klet. Tokrat se je izkazala Radgona, ranino in sivi pinot so združili v odlično suho zvrst, ki bo prihodnje leto razveselila novo prejemnico dobrodelne pomoči. Pijte ga, prosim!

Je prostorno (na pokriti terasi). Je čisto. Je profesionalno. Prti so beli in zlikani, prtički iz blaga in mehki. Kozarci so visoki in veliki (kar preveč, ko ti natočijo belo sveže vino v velik bordojski kozarec!), postrežba je hitra in prijazna (čeprav internetni ocenjevalci Ančki očitajo prav slabo postrežbo). Jedi so znane, krožniki veliki in polni, kuharji se ne učijo na gostih. In na koncu, ko plačaš, ne greš slabe volje. Formula uspešne slovenske domače gostilne!

Vseeno pa… Je še kaj posebnega, svežega, sezonskega? "Špargljeve sezone  je konec, so pa zdaj lisičke. V omaki bodo grenke, zato vam jih lahko naredimo z jajcem." Če že gredo v gozd, sva zraven naročila še ajdovo kašo z jurčki. In to je bila ta dan edina jed, ki ni prepričala. Kaša je bila povsem neslana in brez okusa, razen malo ajdovo-sladkobnega, ki je le zmotil dolgočasje. Ob takšni jedi si v tradicionalni gostilni, kjer se recepti dedujejo, zaželiš nekaj nove slovenske kuhinje. Ajdova kaša z jurčki je, enostavno, pusta, dolgočasna, brezokusna jed! Ustvarjalni kuharji, na plano! Lahko prišepnem? Morda kakšna jabolčna balzamična omakica? Razen odmrznjenih jurčkov, če že ni poln gozd, še kaj posušenih, mešanih, obvezno pa lisičke in mavrahi? Predvsem pa več svežih zelišč?

Lisičke so res malo grenile, čeprav so bile sveže. Vroča, vroča ponev, brez maščobe, šele ko spustijo vodo, ki jo je obvezno potrebno odliti, saj prav voda greni, pa maslo in bodo ostale čvrste, brez grenkobe.

Toda telečja obara je bila super! Majhna porcija, saj je sicer (še z ajdovimi žganci) za celo kosilo. Zelenjave velike in enakomerne palčke zelene in korenja, veliko zelišč, dva poštena kosa, sočna, nič mastna, mesa. Nisi Slovenc, če ne skačeš, če nisi bil na Triglavu, in če vsaj enkrat letno ne poješ takšnega "ajmohta". Tudi geni potrebujejo update.

Štruklji čez 25 minut

Saj so resda na enem krožniku brusnice, ki niso videle slovenskih gozdov, na hruški, na drugem pa na pomaranči (!), toda, saj je omaka tista, ki izda kuharja. Ančkin se nanje spozna! Dušena govedina, najprej v kosu, da je ostala sočna, potem debela rezina pogreta v omaki, v kateri je več zelenjave kot v najboljši zelenjavni juhi. Vsa je drobno pasirana, da je ostala mehko gostljata, seveda, tudi s pomočjo smetane, ki pa ni pretiravala.

Ob pomaranči pa je divjačinska omaka z jurčki ter poprom, črnim in zelenim, z nobeno moko ali škrobom zgoščena, z okusom po mesu, kot se spodobi. Jelen je prispeval le file, ki ga kuhar ni mučil, zato je mehek in sočen. Ker sva naročila mali porciji, sva dobila ravno prav.

Štruklji so drobnjakovi. K dušeni govedini. Sirovi. K divjačini. Ajdovi. Z orehi. Skutini. S sladkorjem. Čokoladni. V sladkem trisu. Vse odlikuje to, da si niso - podobni! Testo je povsod enako elastično, tanko, velikokrat zvito in malo lepljivo, nadevi pa so dovolj samosvoji, da je kak morda tudi presuh, drugi kar preveč sočen, a vsi se topijo v ustih. In na vse je potrebno čakati 25 minut! Pravzaprav je to glavna Ančkina odlika. Vsi morajo čakati, politiki, ki se jim mudi na Brdo, potniki, ki jih čaka letalo, poslovneži, katerih čas je denar, in vsi mi drugi, navadni gostje, ki smo pač lačni.

Zakaj obiskati?

Tukaj ne smeš iskati vrhuncev, presenečenj, ustvarjalnosti. Tukaj je ravno zato dobro, ker je vedno enako in tako kot nam piše v genih. Ker ni presenečenj, veš, da ne bo razočaranj. Ni bil slučaj, da so pri sosednji mizi sedeli slovenski turistični in gostinski delavci, ki so se po vrnitvi z Brda, kjer so se srečali s premierjem, ustavili na kosilu. Ker premier sam plačuje reprezentanco, jih je, seveda, povabil le na kavo… In, ker so bili lačni, so šli nekaj domačega pojest!




Komentar bralcev:

12.5.2015: Vse najbolj


Dodatni podatki

Kako do tja:  Z Brnikov proti Kranju, za rondojem desno

Regija:  Gorenjska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Delavska cesta 18, Šenčur

Telefon:  +386 (0)4 251 5200

E-pošta:  gostilna.ancka@siol.net

Zaprto:  ponedeljek in torek; odprto od srede do nedelje med 11. in 22. uro

Lastnik:  Jurka in Anton Magdič

Kuhar:  Marko Magdič

Cene:  hladne predjedi 5,50 do 9,50, juhe 2,30 do 6, tople predjedi 6,70 do 8, glavne jedi 6,70 do 18, sladice 2,70 do 3,80

Jedi:
domača slovenska kuhinja

Dodatno:
bližina letališča

Leto obiska:  junij 2009

Ponoven obisk:  obara in štruklji



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND