Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (57 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 

Smejoča kuharja iz Premanture


Kakovostne sestavine, preprosta priprava in moderen krožnik na starem prtu


Koprivini njoki s panceto


Hobotnica kot golaž, žal brez polente


Še boljše od rib: jagnjetina iz ponve


Stari običaji in novi gostinski prijemi sredi najbolj južne istrske vasice

 
Stare užance, Premantura, Hrvaška, 3,5
Novo po starih običajih

Kolone so se že začele valiti proti hrvaški Istri. Toda, ali boste od jutra do večera ležali na soncu? Ni zdravo! Se boste zvečer pustili zvleči v prvo gostilno, ki sredi rive oglašuje turist menu? Predrago! Boste le greli, kar ste čez leto pridelali v zamrzovalniku? Ni dobro! Kam, torej?!

Vem, da ima v Istri vsak svoje favorite. Vem pa tudi, da je ponudba tako pestra in gostinska borba tako zagrizena, da se prevečkrat lahko slabo odločimo. Zato to ni le zgodba o eni gostilni, temveč kar o celotni hrvaški Istri. Ki je v notranjosti še lepša (in boljša) kot na obali.

Stari običaji, ki so še mladi

Čeprav so Stare užance, so najmlajša konoba v Premanturi, v kateri se zelo redko kaj novega zgodi. A stoli, mize, dizajn celotne konobe, so iz starih časov, kar v poplavi turističnega kiča naokrog daje prijetno toplino, pa ne le zaradi sonca, saj je na vrtu širok napušč, pred konobo pa kamnita miza, mornarska skrinja in debela senca. Predvsem pa se je istrski "konobski klasiki" zgodilo nekaj novega na krožniku. Veste, da imajo sezonski (pomladni) jedilnik? Ne le (celo)letnega! Pa da imajo steklene in štirioglate krožnike - kar pa ne sodi ravno med največje dosežke te konobe, ki ponuja ob obveznih ribah in fritaji z divjimi šparglji s kamnitega Kamenjaka, najbolj južnem delu istrskega polotoka, ki ga bo zaradi številnih avtomobilov in oblakov prahu z nastopom sezone težko videti, tudi fritajo z divjim radičem in mlado čebulo, koprivine njoke s panceto, koprom in mladim kozjim sirom, piščančji file polnjen s svežim sirom in špinačo v omaki pinjol, divji radič s čebulo in jajcem, rukolo s sezamom in skuto, kuhani krompir s koprivami…

To ni pretenciozna restavracija, ki bi bila rada najboljša med enakimi. To je preprosta istrska konoba, v kateri so najvažnejši "dobra hrana, dobro vino, dobri ljudje, dobra atmosfera in trenutki, ki ostajajo v spominu." Vsaj sami tako trdijo v jedilnem listu. In "ne, mi nimamo specialitet, limoncela in palačink, temveč se resnično zelo trudimo ter z velikim zadovoljstvom v vse, kar vam ponujamo, dajemo polno ljubezni in veselja." Sicer pa jim je zaradi limoncela žal. Zato ti dajo na koncu bisko.

Špinača s kapesantami, v kateri se najde tudi med z orehi. Na hitro podušena špinača in prav tako na hitro ogrete pokrovače, dodano malo medu z orehi. Gre sicer malce za zobe, toda se tudi to hitro poplakne. Pilatova malvazija, točena, v lončenem vrčku in mrzla, da zazebe v roke, toda ne v usta, je odlična. Saj me je sram priznati, toda naj bo: naročila sva dva (pollitrska) vrčka. A do postelje je bilo peš! In kruh je domač, bel seveda, toda tudi z oljkami.

Na morsko rižoto je bilo potrebno malo počakati, kar je vselej dober znak, saj jo kuhar potem res meša od začetka do konca. Škoda, da ne uporabljajo boljšega riža in ni škoda, da so po koncu sezone pozabili na divje šparglje. Toda, tudi tako, s sipo in kaneštrelami, majhnimi pokrovačami, je bila vredna, da na krožniku ni nič ostalo.

Padela, od mineštre do pečenke

Ker niso nič pozabili, so bili koprivini njoki še boljši. V družbi pancete, začinjeni z divjim koprom in potreseni z mladim kozjim sirom so se prijetno topili. Spet je bila omaka rezultat navdiha in mešanja, torej pripravljena sproti za vsakega posebej. In to v kuhinji tri-krat-tri, z dvema kuharjema, ki seveda nista imela časa pomivati, tako da sta imela z vsakim novim gostom vedno manj prostora in več dela. A sta se veselo smejala! Mislim, da ne, ker se je sezona šele začela.

Padela je po istrijansko posoda, v kateri se dela na ognju vse, od mineštre do pečenke. V njej sta se našli tako hobotnica kot jagnjetina. Prva v gostljati omaki, pripravljeni po resnično starih užancah, s tako bogatim okusom, da ga zmoreš le, če vmes pridno zalivaš. Jagnjetina pa tako mehka in sočna, s pečenim mladim krompirjem, bučkami in ostrigarji, da mi ni preostalo drugega, kot da sem tudi v vašem imenu šel v kuhinjo in rekel: "Čestitam, fanta!" Pa čeprav je polente k hobotnici zmanjkalo in je bila ob njej povsem neprimerna morska klasika krompirja in blitve. Saj nista onadva kriva, če gostje tako radi jejo. Oziroma, zato, ker sta - kriva.

Med prijetno presenečenje po starih običajih je sodil tudi posladek. Četudi je bila kremasta sadna torta, z zgolj tanko spečenim biskvitom za dno, premalo čokoladna, pa je bila takšna kot obljuba - pomladna (in jagodna).

Zakaj obiskati?

S tistega (puljskega) konca bi vam lahko poročal tudi o Valsabbionu iz Pješčane uvale, ki slovi kot najboljša istrska restavracija. A tudi najdražja… Ali o Batelini v Banjolah, ki ima najbolj sveže ribe in najboljše sladice. A je to skrivni namig (ki vam ga bom zaupal jeseni, ko ne bo več dišalo po sezoni)… Za mejo bi lahko hitro zavili proti Bujam, kjer so Malo selo, Kremenje, Brtonigla, Buščina, proti Novigradu, kjer je Čok in kjer mondeno diši pri Pepeneru; pa še nižje, kjer ima Blu najlepšo morsko teraso… Lahko bi zavili tudi v notranjost, kjer je v Motovunu Mondo, toda o njem je že New York Times poročal, da je "najboljša gostilnica na svetu, v katero ne boste nikoli šli". Mi sicer smo, a se strinjamo… Predrago, preveč turistično in predhodnik Barbacan je bil dosti boljši! Lahko bi šli še bolj v notranjost, do Čabrnice pri Oprtalju, kjer stari gospodar Gardine kar z okna upleni in nabere, kar mladi na krožniku ponudi. A do tja je treba s kolesom, potem pa se (poceni) naješ tako, da ne moreš nazaj… Zato Stare užance. Ker so nekaj svežega in nekaj novega. Upam, da jih sezona ne bo pokvarila.



Komentar bralcev:

18. 8. 2010: Odlična pridobitev Premanturi.
11. 8. 2009: Vsako leto znova! Obvezno zaradi ovčjega sira in slanih sardel, pa zato, ker Sanja pove, da je danes solata iz folpov, ker ni bilo hobotnice ... Pa še zato, ker vem, da je vse sveže in res pripravljeno z ljubeznijo. In zato, ker se pljukanci in ravijoli topijo v ustih, mesna omaka pa je dišeča in sveža. In zato ker nimajo pic in čevapčičev, a vseeno zadovoljijo tudi malčke in se jih kot gostov ne branijo. In predvsem zato, ker jih sezona ni pokvarila, ne lanska in ne letošnja. Vidimo se naslednje leto! PS Če boste zavili na vece vas bo obkrožal vonj prave sivke in čistoča, ki jo pri sosedih redko najdeš.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Iz Pulja v Premanturo, v stranski ulici sredi vasi.

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
istrsko

Naslov:  Stare užance, Premantura 127 a, Hrvaška

Telefon:  +385 52 575 163

E-pošta:  sanja.sandro@gmail.com

Zaprto:  zaprto ob ponedeljkih; odprto 17 - 23

Lastnik:  Sandro Frančula

Cene:  opisana večerja z vinom za dva je stala 54 evrov; predjedi, testenine 7 do 8,6, glavne jedi 8 do 12, sladice 2,8, točena malvazija 1 l 8,2 evra

Jedi:
domača istrska kuhinja s sodobnimi prijemi

Plus:
Zakaj obiskati?

S tistega (puljskega) konca bi vam lahko poročal tudi o Valsabbionu iz Pješčane uvale, ki slovi kot najboljša istrska restavracija. A tudi najdražja… Ali o Batelini v Banjolah, ki ima najbolj sveže ribe in najboljše sladice. A je to skrivni namig (ki vam ga bom zaupal jeseni, ko ne bo več dišalo po sezoni)… Za mejo bi lahko hitro zavili proti Bujam, kjer so Malo selo, Kremenje, Brtonigla, Buščina, proti Novigradu, kjer je Čok in kjer mondeno diši pri Pepeneru; pa še nižje, kjer ima Blu najlepšo morsko teraso… Lahko bi zavili tudi v notranjost, kjer je v Motovunu Mondo, toda o njem je že New York Times poročal, da je "najboljša gostilnica na svetu, v katero ne boste nikoli šli". Mi sicer smo, a se strinjamo… Predrago, preveč turistično in predhodnik Barbacan je bil dosti boljši! Lahko bi šli še bolj v notranjost, do Čabrnice pri Oprtalju, kjer stari gospodar Gardine kar z okna upleni in nabere, kar mladi na krožniku ponudi. A do tja je treba s kolesom, potem pa se (poceni) naješ tako, da ne moreš nazaj… Zato Stare užance. Ker so nekaj svežega in nekaj novega. Upam, da jih sezona ne bo pokvarila.

Dodatno:
Kamenjak, najbolj južni del hrvaške Istre

Leto obiska:  maj 2009

Ponoven obisk:  vsako leto znova



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND