Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (48 od 100)


Gostilna ocenjena 3 krat

Hrana:
3 krat
Vina:
3 krat
Postrežba:
3 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
3 krat
Cena/kakovost:
3 krat

Ocenite gostilno
 

Štajerski krožnik: kuhana govedina, pražen krompir, hren


Brancin in lignji: z ribjim krompirjem v paradižnikovi omaki


Cesarjevi tapasi: jetra, losos, paradižniki, gaspačo


Kaiser: eleganten, urejen, res cesarski ambient

 
Kaiser, Rogaška Slatina, 2009
Cesarjevi tapasi

Rogaška je lepa. Sonce sije, rože cvetijo, vse je barvno, urejeno in poravnano. Med sprehodom skozi zdraviliški park se ne vidijo krize, problemi, prerekanja. Stare zgradbe vlivajo zaupanje, nove upanje. Mirno je, spokojno, kazalci na uri počivajo, koraki sami zavijejo na kavo, slaščico, toda, mar ni že čas za kosilo… Restavracija Kaiser je zelo podobna takšni Rogaški, stara in nova hkrati, imperialna, elegantna, svečana, tiha, odmaknjena pod debele krošnje, na konec parka. A nekaj manjka. Obema. Kje so ljudje? Zakaj jih ni?


Ne le okolje, tudi branje je obetalo, sploh ne le dietno. Rulada pršuta z gosjimi jetri in mariniranimi smokvami, carpaccio z jastogom in govejim filejem, ajdov blin s prekajenim lososom, hobotnica z lisičkami in balzamičnim kisom, ocvrti kraljevi raki z wasabi majonezo in mangom… In celo posebno poglavje iz štajerske kuhinje, od mesa iz tunke z zaseko do sirove zavihanke. Vidi se, da je nekdo (Jožef Oseli, Levov, Titov, popotniški kuhar) zadevo dobro premislil. Teorija je. Kaj pa praksa?

Tapasi so dobra ideja

Iz kuhinje naju pozdravijo s školjko pokrovače (zakaj, saj niste morska restavracija?) in ribjo pašteto v njej. Zraven je kruh v glinastem lončku, sicer pogret, a ni zmotil maslenega namaza, saj je bila sredica mehka, skorja pa hrustljava. Ob takšnem prvem vtisu se sprostiš, saj veš, da si dobro prišel. A tudi prvi vtisi varajo.

Tapasi so dobra ideja, saj zadnje čase ni le moderna, temveč majhni grižljaji omogočajo še kaj več. Da dva ali še več ob manjši lakoti družno zajemajo z istega krožnika, da greš v restavracijo, četudi nimaš velike lakote, in da pod to sicer špansko ime in posebnost stlačiš tudi lokalne domislice. Prinesli so nama gosja jetra na briošu. A zakaj so bila hladna, če se je na njih lepo videlo, da so bila popečena? Brioš? Bil je navaden popečen kruh brez skorje. Stisnjen roma paradižnik. Zakaj ne zraven še malo dišeče svežine? Inčuni v olju na polnozrnatem toastu. V olju? Na suhem toastu suha inčuna z zlomljenim repom, neduhovito prekrižana. Prekajen losos s philadelphia sirom. Na vrhu je bil koper. A zakaj (le) posušen? Beli gaspačo (gazpacho). Bolj caciki (tzatziki), a osvežilen in najboljši del krožnika, na katerem so bili tapasi pometani kot poraženi soldati.

V kozarca sva dobila polsuh renski rizling Zlatega griča (neznanega letnika, vsekakor pa svež), ki je bil primerno hladen, ostanek sladkorja ni prav nič motil in vsekakor je to dobra izbira na kozarec. Od suhih belih na kozarec sicer ponujajo le vipavski Saksidin zelen, prijetno dišeč, travniški in poln. Zakaj ste zelen natočili v manjši kozarec, sem vprašal natakarja. Tako točimo suha in sladka vina, se je glasil odgovor. Spet sem izvedel nekaj novega… V manjše kozarce res gredo sladka, vsekakor pa ne suha, še najmanj aromatični zelen, kateremu ozek kozarec prepreči, da bi se veselo pokadil proti nosu.

V škampovi juhi so bile majhne opečene kocke kruha. Brez česnovega okusa! Dvomim, da bi jih avtor jedilnega lista tako opekel, zgolj v vroči teflonski ponvi, razen če niso bile namenjene bolnikom. Škampova juha ni prežganka, zato si zasluži, da kocke zrežemo večje, na centimeter, in jih popečemo v vročem maslu, da dobijo lepo rumeno barvo. Šele takrat postanejo zakuha! Seveda pa tudi škampova juha ni bila bisque (francoska kremna juha iz morskih rakov).

Čista gobova juha z ajdovo kašo. Vsekakor se gobji bouillon ne naredi tako, da se v vroči vodi okopa zamrznjene jurčke. Je bil to court (kratek) bouillon? Še v okusu, kljub vročini, ki je pričala o preveč maščobe, je bil okus le po ledu.

Štajerski krožnik in domači siri

Ribja brancinova fileja bi v vsaki samopostrežni menzi gost vrnil kuharju! Opečena z luskami, brez okusa, predvsem pa meso trdo kot podplat. Oprostite, toda to je bila najslabša riba v zadnjih letih! Koliko je bila stara?!

Ob ribi je bil ražnjič z lignji. Bili so medlo popečeni, kar pomeni, da so bili predolgo na prenizki vročini. Verjamem, da je na špili težko peči, zato si je boljše pomagati tako, da se lignji pečejo na veliki temperaturi kratek čas, da dobijo zunaj karamelizirano temno rjavo skorjo, v notranjosti pa se le še potijo. Takšne lignje potem napičite, če že hočete ražnjič. In, če bi naj bili na rožmarinu, potem je bil mišljen sveži, mar ne.

Štajerski krožnik - kuhano junečje pleče z jabolčno-jajčnim hrenom - je bil boljši, četudi je v vsaki pravi domači gostilni še boljši. Kljub temu, pražen krompir v majhnih kupčkih ni deloval postano, meso ni bilo preveč izsušeno, saj je imelo še preveč maščobe, v hrenovi omaki pa je bil celo cvet drobnjaka, a še zaprt. Z veliko vejo gladkega peteršilja pa je bil tudi ta krožnik zgolj dolgočasna hotelska hrana.

Pravzaprav mi je hudo. Ker izpade, da se jezim na nekega mladega kuharja, ki so ga potisnili v veliko kuhinjo in mu dali v roke ambiciozen jedilni list. Niso pa ga naučili, kako naj vse te jedi skuha, še manj pa so mu dali za takšne jedi primerne sestavine.

Rogaška vsekakor potrebuje restavracijo, ki je videti kot Kaiser, ki ima takšen jedilni list, takšne podkrožnike, takšne pogrinjke, takšne kozarce, ki ima tudi takšne cene. Toda takšna restavracija potrebuje tudi takšno a la cart filozofijo. Torej, ne sestavine iz centralnega skladišča, ki oskrbuje največji hotelski kompleks v Sloveniji (1.400 postelj), ne kuharji, ki imajo recepte napisane za vsaj sto oseb.

Poskusila sva vsaj z izbranimi domačimi siri. Natakar je prinesel krožnik petih različnih sirov in - hotel oditi. Kakšni siri pa so to, ga nisva spustila. "Domači!" Njihova imena, prosim. In je našteval: "Švicarski, parmezan, mocarela…" Našel je še ovčjega in dimljenega. Iz trgovine. A iz domačega kraja.

Toda čokoladni fondant je bil dober! Tudi moderen, spodaj kot brownies, zgoraj sodobna čokoladna penasta krema, po vrhu res fondant, z okraskom bele in temne čokolade. Brez spremljave, presladkega borovničevega kompota (gozdni sadeži?) in neizrazitega jagodnega (ne, ni bil borovničev!) sladoleda, bi bil še boljši.

Zakaj obiskati?

Ob najinem obisku sta se v restavraciji bodoča mladoporočenca dogovarjala za poroko za sto ljudi. Upam, da napisanega v Cesarju ne bodo vzeli kot sitnarjenje ali celo napad. Želim si namreč, da bi brali konstruktivno in bi bili svatje neprimerno bolj zadovoljni od naju.




Komentar bralcev:

17. 6. 2009: Zgleda lepo a videz vara!


Dodatni podatki

Kako do tja:  na koncu zdraviliške promenade in parka, v sklopu hotela Zagreb

Regija:  Štajerska

Značilnost:
mednarodno

Naslov:  Zdraviliški trg 6, Rogaška Slatina

Telefon:  +386 (0)3 811 4710

www:  www.restavracija-kaiser.si

E-pošta:  info@restavracija-kaiser.si

Zaprto:  odprto vsak dan od 12. do 23. ure

Lastnik:  Hoteli Sava

Kuhar:  Jani Čonžek

Cene:  hladne predjedi 6,50 do 14, juhe 4 do 5, tople predjedi 7 do 13, glavne jedi 12 do 22, sladice 3,20 do 5,50

Jedi:
mednarodna kuhinja

Dodatno:
najstarejše slovensko zdravilišče

Leto obiska:  maj 2009

Ponoven obisk:  seveda, da vidimo, ali so kaj popravili



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND