Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (42 od 100)


Gostilna ocenjena 6 krat

Hrana:
6 krat
Vina:
6 krat
Postrežba:
6 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
6 krat
Cena/kakovost:
6 krat

Ocenite gostilno
 

Svinjska pečenka in pražen krompir, za dobre jedce


Nedeljska juha, da žlica stoji, med rezanci in govedino





Koliko porok, sedmin, krstov, plesov, obletnic… v več kot treh stoletjih?

 
Brančurnik, Prevalje, 2
Gostilna s tradicijo in brado

Vsak kraj potrebuje takšno gostilno, saj brez njih Slovenci ne bi preživeli. Gostilno s tradicijo. Stari ata se je tam poročil. Mama je imela birmo. Sin se je naučil plesati. Brančurnik nima le tradicije, stare več kot 300 let. Ima celo brado! In gostilno z dovolj prostora. Da sta hkrati sedmina in poroka. Da se lahko ustavijo trije avtobusi naenkrat. Da je stalno omizje, da so posebne sobe in sobe za prespat. Brančurnik nima le ene hiše. Ima več hiš!

Toda prav tako Slovenci potrebujemo krepko govejo juho, sočno pečenko, hrustljav pražen krompir, skledo solate in sveži štrudl. Pri teh stvareh pa mora Brančurnik narediti revizijo. Stene ima, zdaj mora še malo pospraviti po kuhinji (tudi kak viseči predmet v jedilnici bi lahko pogrešali). Naj mu pri tej reviziji malo pomagam(o).

Grumpi, mavžlji, žganki, sovata in rehl

Nad plesiščem je polna stena starih instrumentov, pod njimi je pianino, na drugem koncu še klavir. Tukaj mora biti velikokrat veselo. Logo na zavesah, pod njimi pa orhideje, logo na stolih, na njih pa (v nedeljo) Avstrijci in Slovenci, ki jih k Brančurniku privabijo cene. Kosilo stane pod 8, najdražja mesna jed pod deset. Natakar je vajen množice, zato ne dovoli obiranja. Posluša brez izraza, odgovarja brez mimike. Vino je belo in rdeče, solata je v baru, serviete pa so rumene in papirnate. Le dva, ki ob coca coli grizljata tatarski biftek, jih dobita iz blaga. A sta se pripeljala s športnim mercedesom.

"Dov nareta" skuta, s smetano in začimbami, je okusna, četudi sta od začimb le paprika in sol. V porciji za enega je pet velikih "sladolednih" kup, saj Brančurnikov adut so lačne oči.  "Vama zavijem?" je tukaj očitno pogosto vprašanje. Še ves teden sem se Brančurnika spominjal pri zajtrku. Kruh ni domač, temveč nedeljski, vse skupaj pa zaokroži bučno olje, ki ni premočno zredčeno.

Brančurnikov jedilni list je tradicionalen, saj so takšni tudi njegovi gostje. Njihovi, izza (bivše) meje, prihajajo na lignje, stejke in čevapčiče, naši na kosila, dunajske in pečenko, zato so koroške specialitete bolj zaradi folklore in branja. Grumpov, ki so veliki in mesnati ocvirki, zdaj tako ni, še manj mavžljev, ki so iz svinjske glave z možgani vred, pa še gripa je. Ostane le koroški dialekt, torej žganki s kofejom, sovata, knedlni, nudlni in rehl (srna) po jagersko.

A saj sva prišla zaradi juhe, pečenke in štrudla… Saj lignji, stejki, tatarski biftek, čevapčiči in palačinke na način hiše niso značilnost dobre gostilne, pač pa značilnost gostov, ki (tudi) v dobrih gostilnah to naročajo. Prisotni ste, seveda, pri tem izvzeti!

Nedeljska juha je lepo ime. "Goveja z mesom," pa jo je natakar na hitro odpravil. In tako je tudi bilo, niti dovolj vroča goveja juha, tako razredčena, da ni imela nobenega jušnega okusa, kaj šele po najbolj znani slovenski jedi, ki ne sme manjkati na nobeni nedeljski opoldanski družinski mizi. Rezancev je bilo obilno, da je žlica stala, a so bili, žal, razkuhani. Najboljši del pa je bilo meso, pravo jušno, drobno zrezano, še sočno. Dobro meso, slaba juha… Nobene barve, nobene jušne zelenjave, nobenega peteršilja ali drobnjaka, nič od nedeljske goveje juhe, skratka.

Druga juha je bila zeliščna. Z njo sva se družila trikrat. Prvič, zadnjič, nikoli več. Oziroma, pol žlice ona, pol žlice on, potem pa na rob mize. Natakar jo je odnesel brez besed, brez: "Kaj ni dobra?" Osnova je bilo nekaj česnastega, zelišča so bila posušena, vse drugo pa je bila moka, lepljiva, sluzasta, sprijeta, neužitna. Takšna juha ne sme iz kuhinje na mizo!

Naši knedlni in kvočavi nudlni

Brančurnikovo prato so sestavljali trije ponosni kosi puste svinjske pečenke, v sredini nadevane s suhimi češpljami. Na pogled je obetalo, toda tudi tukaj se je izkazalo, da so okusi nekam pobegnili. Medlo in brez duše. Vse arome so šle že zdavnaj v zrak. Pražen krompir je bil postan, zato tudi sladkoben.

Sicer pa vse pove že to, da je bil na drugem krožniku, v konkurenci na koroško špilo nabodene svinje, purana in srne, zmagovalec sredi aprila stročji fižol, seveda, iz konzerve, s kislo smetano. Meso na špili je bilo povsem izsušeno, tako da srni tudi zeliščno maslo ni pomagalo.

Skratka, za mesojedce! In to tiste, ki najprej s krožnika odstranijo vso navlako, nato pa se vržejo na žvečenje. Ki jejo meso prepečeno, zapečeno in izsušeno, samo da se iz njega ne pocedi kakšna kapljica.

Čeprav… Solata! V solatnem bifeju, vendar skromnem, primernem ceni menija. Toda (konzerviran) fižol se je dobro ujel z zimskim zeljem, regrat, drobno zrezan, nič uvel in star, pa je bil tako zelen, da že ni rasel nikjer ob cesti ali železarni. Najbrž veliko pove, da je bil ta regrat - kupljen, očiščen, zrezan, naložen - najboljša stvar nedeljskega obiska pri Brančurniku.

Kaj pa imate sladkega, sva vprašala. "Palačinke, štrudl, sladoled," se je glasil nasvet. Zavitek je bil mešan, torej polnjen z jabolki in sirom, pogreli so ga v mikrovalovki, torej ga je bilo pol toplega, pol mrzlega, toda bil je na nivoju povprečnih slovenskih gostiln, ki se zanašajo na poroke, sedmine, krste in obletnice. Zakaj pa ni omenil "naših knedlnov" in "kvočavih nudlnov" sva se čudila, dokler jih nisva dobila. Ajdovi štruklji z borovnicami in skuto (knedlni) so bili pojedeni kot zeliščna juha. Na hitro odmrznjena zadeva je bila zdrizasta in brez okusa. Natakar spet ni bil radoveden.

Testeninski žepki, koroški žlikrofi (na avstrijski strani Koroške jih polnijo s sirom in solijo, na naši strani pa nudlne sladkajo in napolnijo s suhim sadjem), ki pač niso štruklji, kot jih prevaja jedilni list, so bili ob prati, skuti in zavitku tisti, ki so Brančurniku dodelili dva sončka. Drugi vzorci so bili iz ocenjevanja raje izvzeti.

Zakaj obiskati?

Zaradi nizkih cen. Zaradi velikih porcij. Zaradi veliko prostora. In zaradi prijaznega slovesa: "Peta generacija bradatih Brančurnikovih gostilničarjev se vam za vaš obisk najlepše zahvaljuje. Pustite še kdaj kaj videt vašo brado pri nas."



Komentar bralcev:

3. 8. 2009: Včasih je bila hrana veliko boljša


Dodatni podatki

Kako do tja:  takoj na začetku Prevalj na levi, z ravbenske smeri

Regija:  Koroška

Značilnost:
koroško

Naslov:  Pri Brančurniku 1, Prevalje

Telefon:  +386 (0)2 823 1000

www:  www.brancurnik.si

E-pošta:  info@brancurnik.si

Zaprto:  odperto vse dni; od ponedeljka do sobote med 8. in 22. uro, nedelja in prazniki med 10. in 17. uro

Lastnik:  Simon Hribernik

Kuhar:  Friderik Praznik

Cene:  hladne predjedi 3,30 do 6, juhe 2,10 do 3,60, glavne jedi 3,90 do 11,30, sladice 2 do 4,30

Jedi:
koroška kuhinja

Dodatno:
sobe, vinoteka, pivnica, brada

Leto obiska:  april 2009

Ponoven obisk:  v času kolin na mavželjne



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND