Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (66 od 100)


Gostilna ocenjena 9 krat

Hrana:
9 krat
Vina:
8 krat
Postrežba:
9 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
9 krat
Cena/kakovost:
9 krat

Ocenite gostilno
 












 
Pri Lešniku, Maribor, 2005
Pod clochi se skrivajo lepe obline

Pri Lešniku na Dupleški cesti že od 1932. leta - Četrta generacija Lešnikov je ob Dupleški cesti staro mariborsko gostilno nadgradila v majhen poslovni hotel – Kuhinja je ostala gostilniška, osvobojena izumetničenosti in povprečnosti – Običajne jedi, toda boljše in lepše

Najhujše je povprečje. Zaradi njega gostje prihajamo v gostilne, ki so si podobne s ponudbo, obliko in okusi kot jajce jajcu, zdolgočaseni, čeprav lačni, da ne vemo, kaj bi sploh naročili. In potem naročamo vedno isto, da bo ja čim manjše zlo... Kot da je gostilna muka, namesto da bi bila užitek. Krivi pa so pravzaprav dobri. Ker jih je tako malo... In je zato povprečje tako nizko.

Eden od takšnih "krivcev" je tudi Lešnik. Ki ni povprečen! Lešnik je presenečenje leta 2005! Pa čeprav je že od 1932. leta. Pozitivno presenečenje, seveda. In ker je šele februar, se že veselim, kaj vse dobrega nas čaka do konca tega leta. Ni kaj, kulinarika napreduje - povprečnežem navkljub - tudi v Mariboru.

Četrta generacija Lešnikov

Iz hiše na obrobju mesta, v kateri je gostilna že dobrih 70 let, je četrta generacija Lešnikov naredila sododen motel, ki s ceste le z novim vhodom kaže svojo moderno podobo, na vrtni strani pa skriva sodoben prizidek, z veliko stekla in rož. Tudi notranjost je z obnovo dobila sodobnejši videz, čeprav je prva soba ob točilnici ostala kmečka, s toploto domačnosti. Zimski vrt gleda na dovolj prostorno parkirišče, letni vrt je dovolj stran od ceste.

Sprva nama je bila dodeljena mladenka, ki pa naju je hotela na hitro odpraviti. Jedilni list v roke in: "Kaj boste pa pili?" v ušesa. Od vin nama je ponudila "belo ali rdeče", "točeno ali buteljke". Na radovednost o pohorskem žrebičku je odgovorila: "Recepta vam ne smem izdati,", ko je postavila na mizo glineno košarico s kruhom, skrbno zavitim v izvezen prtiček, pa se ni prav nič pohvalila: "Kruh sami pečemo!" Toda, ko so, očitno, pozneje v kuhinji prebrali dolgo naročilo, sva dobila natakarja v metuljčku in vinsko karto: "Lahko tudi na kozarec!" je pojasnil izbor hišnega someljeja, zbran v majhnem zvezku, toda napolnjenim z lepim izborom podravskih in primorskih buteljk po zelo sprejemljivih cenah ter nekaj vinskimi mislimi ("V vinu je zdravje in bolezen, tako kot v rožah med in strup").

Pri Lešniku prinašajo jedi na mizo pod clochi, kupolastimi pokrovi, ki varujejo, da bi se jed prehitro ohladila. Ker je ta stara francoska šola že dokaj pozabljena, deluje takšno "skrivanje" sprva izumetničeno, toda ko vidiš, da zna natakar hkrati dvigniti oba clocha in ju pravilno ter hitro zasukati, da kondenz ne kane na jed, spoznaš, da očitno ne gre le za show.

Brez peteršilja in kivija

Zelenjavni karpačo in lignjeva solata, seveda, nista potrebovali pokrova, tako da so tudi sosedi lahko uživali ob barvitosti jedi. Karpačasti so bili paradižnik, korenje in šampinjoni, ki so ob sebi imeli pestro solatno spremljavo, bučna in sončnična semena ter kozji sir, vse skupaj v marinadi, ki je bila sicer malce preslana, toda je vseeno uspela dokazati, da ima Lešnikova kuharica rada začimbe in zelišča. Ker sva lignje v solati naročila kot izhod v sili, saj je bila tunina terina na programu že jeseni in so jo v jedilnem listu le pozabili (s kremno juho iz oranžne buče, sladoledom z bučnim krokantom, jabolki v  teranu), je bilo presenečenje ob mehkih mehkužcih v gorčični omaki, na postelji iz rukole, toliko večje. Pa nobenega peteršilja ali kivija! Le krhelj limone.

Lešnikov jedilni list ne obljublja nič posebnega, pravzaprav je povsem klasičen, od pečenk do morskega lista po pariško, zato šele jed na krožniku dokazuje, da le ne gre za klasično gostilno. Ajdova juha z jurčki, v lončeni skodeli, je velika kot za malico, toda prav nič težka in nabita, da jo z užitkom poješ do konca. Piščančja jetrca ovita v slanino, položena na kuhano rdeče zelje, so ta vtis samo še nadaljevala. Žrebičkovo meso je bilo mehko, odlične kakovosti, sočno, v dopadljivi gostljati omaki, ki so jo osvežili z majhnimi jabolčnimi krhlji in borovnicami. Nič čudnega, da so se že na začetku ustrašili, da jim hočeva speljati recept...

Vse jedi so bile brez nepotrebnega čaranja, brez nepotrebnega važenja, brez nepotrebnega blefiranja... Čisti krožniki, kar pomeni belina za podlago, različnih oblik, vendar ne pretirano veliko in pretirano izumetničeno, na beli podlagi pa zgolj barvitost jedi, brez nepotrebnih okraskov ala kivi in oranže, predvsem pa brez, kar je še najpomembnejše, gledanja čez rob. Omaka kolikor je je potrebno, meso kolikor ga je potrebno, pa še za hišnega prijatelja so zavili, priloge kolikor jih je potrebno, za okus in aranžma.

Na prekmursko gibanico k Lešniku

Ob vsem tem sem se lahko zapičil le v eno malenkost: čeprav sva štruklje naročila kot toplo predjed, so jih dodali tudi kot prilogo mesu. A zato to niso bili industrijski štruklji, ki jih v povprečnih gostilnah delajo na, kaj metre, kilometre, potem pa takšne zvitke pogrevajo v mikrovalovkah, temveč štruklji, ki bi jim vsak Hrvat rekel - zagorski. In to jim štejem v zelo dobro. Kajti, roko na srce, zagorski štruklji, tako sočni, polni sira in skute, ne večji kot sploščena kepa ali buhtelj, po vrhu gratinirano zapečeni, so neprimerno boljši od pretrdo v krpo povitih klobas.

Pri sladicah so naju presenetili s sneženimi kepami, ki so bile takšne kot one domače pred davnimi leti, glede prekmurske gibanice pa lahko rečem le to: če hočete okusiti res pravo in dobro, potem vam ni treba v Prekmurje!



Komentar bralcev:

4. 1. 2008: Zapisano je morda držalo februarja 2005, so se pa v letu 2007, kar se hrane tiče zelo pokvarili - na njo se čaka nenormalno dolgo, potem pa nič kaj posebnega ali pa je celo hladna...
11. 8. 06: Gostilna s tradicijo, zelo okusno hrano, prijaznim osebjem, radi se vračamo.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Dupleška cesta pelje od pokopališča proti Brezju, do Lešnika lahko pridete tudi s Ptujske po Tezenski ulici.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Dupleška 49, Maribor

Telefon:  02 471 2322

Zaprto:  Ponedeljek

Lastnik:  družina Lešnik

Kuhar:  Majda Polak, somelje Ivo Lužnik

Cene:  opisano kosilo za dva je stalo z vini 9.300 tolarjev: zelo dobro razmerje cene in kakovosti

Jedi:
slovenska gostilniška klasika, toda pripravljena sodobno

Plus:
to, kar je na krožniku, je okusno in lepo, ničesar ni preveč ali odveč; mestna gostilna, ki je prestopila mejo povprečnosti, vendar je ne zanimajo kulinarični vrhunci. Kuharica ima občutek za sestavine in za nove čase v kuhinji.

Minus:
ponujanje vin, če te ne vzamejo zares; štruklji, ki so se ponovili; boss pepelniki na rišelje prtih..., skratka same nepomembne stvari.

Dodatno:
motel z desetimi sobami, whirlpoolom, savno in trimskim kabinetom

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:  Lešnikovi meniji (8) so primerni tudi za poslovneže



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND