Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (55 od 100)


Gostilna ocenjena 6 krat

Hrana:
6 krat
Vina:
6 krat
Postrežba:
6 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
6 krat
Cena/kakovost:
6 krat

Ocenite gostilno
 

Svinjska krača, najbolj znana Muhina jed


Divji prašič v korenčkovi omaki s polento


Testeninski tris, z jurčki, ajmohtom in sokom pečenke


Neko deževno nedeljo veselo pri Muhi na Krasu

 
Muha, Lokev, 3
Že četrt tisočletja

Nedelja je. Kaj jemo doma v nedeljo? Znane okuse, otroštvo, babico, navado, družino, veselje… Ker pa doma, žal, tudi v nedeljo, jemo vse manj, moramo vse to pač poiskati v nedeljski gostilni. Toda, v kateri? Pravzaprav, kakšni? Ste že videli polno nedeljsko gostilno, v kateri bi bile na mizah sveče, pod čašami peclji, v zraku pa "laundž"? Pa da bi bili krožniki "fajn čajna", beli kot sneg, tanki kot svila in dizajnerskih oblik? Se v nedeljo v polni gostilni dva držita za roke in ob polnih ter nedotaknjenih krožnikih požirata z očmi? So v nedeljo v polni gostilni gospodje v kravatah in temnih suknjičih, gospe pa v visokih petah in globokih izrezih? Ne! V nedeljo v polni slovenski gostilni vsega tega ne vidite! Ste pa, najbrž, v nedeljo v polni gostilni že videli natakarja v bleščeče beli srajci, črnih hlačah s svetlečo črto in smoking pasom. Pri Muhi, namreč. In sploh ne le v nedeljo.

Gospodar je takoj vedel za kaj gre, a se mu vsega hudega in lepega vajenemu roke niso prav nič tresle. Saj bo Muha kmalu proslavil četrt tisočletja izkušenj! Najstarejša kraška gostilna, ki je tudi vedno polna. To nekaj pomeni. Čeprav stoji v vasi, kjer so polne vse (tri) gostilne. Slovenci, Italijani, Ljubljančani, Primorci, izletniki, domačini… V nedeljo je bilo pred njimi več avtomobilov, kot pred vsemi slovenskimi nogometnimi stadioni skupaj. Nič čudnega, da je bil tudi selektor tam.

Pršut, sir, oljke, domači kruh (tri vrste, debeli kosi, mehek, puhast). Malvazija ali teran? "Malvazija je bila en dan na tropinah. Zato je malo bolj robata, toda polna. Imam pa tudi buteljko, od istega vinogradnika, iz Ospa." In je prinesel tako mrzlo (Uroš Klabjan z Ospa, 2006, kar 14 odstotkov alkohola, ki pa ni motil zelo sortnega okusa) da mora biti tudi klet toliko stara kot gostilna. Ko je vse to na mizi, se čas ustavi. Prvi grižljaji so vedno najboljši, prve fete najbolj sladke, prve drobtine najbolj hrustljave. Ni več formule, nogometa in ne piknikov. Zunaj dežuje. Miza pa tako polna, da se ne pustiš ničemur pregnati. Ko poješ, si ti tako poln, da komaj dočakaš večerna poročila.

Od jote do krače

Jota. Moraš premešati, da priplavajo na vrh tisti štirje fižoli. Majhna sled debelega kosa kraškega pršuta, torej s kožo in slanino, da joti še poseben okus, krompir drobno zrezan, a še komaj viden, saj je gostoto poklonil zelju. Zelje pa je juhi poklonilo kislost, zaradi česar ni boljšega kot jota v nedeljo. Zaradi sobotnega večera, seveda.

Rezanci s telečjim ajmohtom. Bolj na golaž, a z vinom, testenine pa premalo domače. Njoki, z jurčki, na zelo gostljato, so bili boljši, še najboljši pa štrukelj, s špinačo, skoraj na pastičo. Vse skupaj na enem krožniku, v trisu, domačno in kraško, najbolj primerno s sredine mize, s tremi vilicami naokrog.

Potem pa meso. Toliko,da bo ponedeljek brezmesni. Če le ne boste kaj zavili za zraven. Kajti, kdo pa sploh lahko poje toliko? Divji prašič v gostljati omaki, zgoščeni z zelenjavo. Nič trd, toda tudi ne mehek. Dva velika kosa, z veliko polente, ki je mehka, da kar sama leze na žlico.

Pečenica z zeljem. Malo suha, kar pusta, tako da bi si tudi na Krasu na zelju želel ocvirkov. Tako tanko zrezano zelje je preveč zbito, a kar je potrdilo že v joti, mu gre v čast. Kislost. Najbrž zaradi terana. Tako sta složen par.

Telečja in svinjska krača. Pravzaprav smo prišli zaradi njiju. Če pa sta najboljši na svetu, je rekel ameriški založnik v Sobotni prilogi. Čeprav bi se lahko o tem pogajali. V nekaterih (kreativnih) slovenskih gostilnah (glejte Nedelo, 28. 12. 2008, Pri Lojzetu) ponujajo odojkove in španske, toda Muhine so - pravilno! - klasične in domače, kot se za takšno domačo gostilno tudi spodobi, za dva dobra jedca pa še kakega prijatelja vred. A očitno so nas težko pričakovale in se od čakanja že malo izsušile. Toda, tudi to gre v zakup, domače je le domače. Tako, da smo si eno še zavili. V velik kozarec od marmelade so nam natočili omako, da je bila debela štruca kruha v ponedeljek (pa tako dober zelenjavni namen je bil) premalo.

Glasba domače gostilne

Bilo je toliko mesa, da je moral nekako dol. Občutek so še povečali krožniki, ki so bili premajhni za preveč bremena, ki se mu je poznalo, da so ga v kuharjev polni kuhinji nalagali po tekočem traku. Brez pomoči ne bi šlo. S solato, iz velike sklede, pač. Seveda, radič, rdeč, zelen in tisti vmes. Pa fižol in krompir. Skleda na sredini mize, okrog nje pa vilic, da je žvenketalo. Katera glasba je v gostilni najboljša? Tista, ki jo igrajo gostje! Ko se smejijo, mlaskajo, prerekajo, sabljajo, polivajo, skratka ob jedi veselijo.

Pri sladkanju pa je Muha še pritisnil na plin. Ne, ni si začel nič izmišljati. Ni začel eksperimentirati in odkrivati. Ni posnemal tujih zgledov in modnih okusov. Le tisto, kar peče že (skoraj) dvesto petdeset let, je prinesel na mizo. Pita je bila hruškova, štrudel jabolčni, panakota pa smetanasta, kar je bistveno. Orehova potica je imela osem ovinkov, kar pomeni, da so bile plasti enakomerno debele, dvojno v testo, enojno v nadev. Zanimivo, potica ni bila po vrhu sladkana. Pa ji tudi ni bilo treba. Ker je bila sočna in sladka tudi brez tega. In ker imajo pri Muhi še nek poseben dodatek. "Jo boste s šnopsom? " so vprašali. Mi pa: "Kdo se javi, da bo vozil?" Sladek digestiv, skratka.

Zakaj obiskati?

Nobena jed ni bila takšna, da bi ji posvetil zadnje tri strani v svoji knjigi… Toda nobena tudi ni bila takšna, da je ne bi hotel še enkrat obiskati. Skratka, še enkrat se je izkazalo (potrdilo!), da so najboljše (berite: najbolj polne) gostilne tiste s tremi sončki. Ker se v njih najbolj najemo! Ker je v njih največ gostov! Ker se vanje največkrat vračamo! Ja, takšen je Muha!

Ko smo odhajali, so drugi prihajali.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  nasproti zadružnega doma, prostorno parkirišče

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Lokev 138, Lokev

Telefon:  05 767 0055

E-pošta:  andrej.muha@siol.net

Zaprto:  četrtek in petek

Lastnik:  Andrej Muha

Cene:  juha in jota 2,50, tople predjedi 4 do 8,50, glavne jedi 7,50 do 15,50, sladice 2,50 do 3

Jedi:
tradicionalna kraška kuhinja

Plus:
Zakaj obiskati?
Nobena jed ni bila takšna, da bi ji posvetil zadnje tri strani v svoji knjigi… Toda nobena tudi ni bila takšna, da je ne bi hotel še enkrat obiskati. Skratka, še enkrat se je izkazalo (potrdilo!), da so najboljše (berite: najbolj polne) gostilne tiste s tremi sončki. Ker se v njih najbolj najemo! Ker je v njih največ gostov! Ker se vanje največkrat vračamo! Ja, takšen je Muha!

Dodatno:
gostilna od leta 1770

Leto obiska:  december 2008

Ponoven obisk:  še veliko je nedelj



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND