Toda, tudi jedilni list, ko ga primeš, vezanega v debelo usnje, je pravljičen. Kar bereš in bereš, kar ni in ni ga konec… "Karkoli boste naročili, bo enkratno," so nama svetovali celo od sosednje mize. Prvi del ponudbe je učna ura. Naštejte vse slovenske domače jedi! Drugi del pa je ura resnice. Le kdo si v takšni starodavni domači gostilni, v takšnem čudovitem okolju, naroči kalamare, se nisva še niti do konca vprašala, ko je natakarica že dobila naročilo: "Torteline z gorgonzolo, ocvrte lignje in veliko pivo, prosim."

Gorenjski želodec z namazom črne redkve je obetal. Hladen, brez kože, ki je pri toplem posebna poslastica, in tanko zrezan, z lepo razporejeno kašo in drobno zrezanim mesnim nadevom, prav kuhan, da je kaša še grizla, je bil s svežim hrenom, premešanim z ravno dovolj jabolka, da mu je dal svežino in kislino ter mu odvzel preveč ostrine, da ni preglasil želodca, ki je v gorenjski kulinariki že tako in neupravičeno premalo prisoten, lep uvod. Tudi priloga je bila blaga, četudi črna. S skuto so pomešali črno redkev in jo vanjo tudi napolnili.

Ajdovi krapi, peklani jezik

Pri vinu se na Gorenjskem ne sme komplicirati. Četudi je bilo v vitrini videti najbolj znane slovenske vinarje, sva se držala ponudbe hišnih, odprtih in brezimnih: chardonnay, cviček, merlot, refošk, teran in štajersko belo. "Bom vprašala, čigavo je," je priznala natakarica in se vrnila z imenoma, Erzetič ter Tavčar. Sva pila pač po gorenjsko. Več vode… Le v pomivalni stroj bodo morali dati več soli ali pa kupiti nove kozarce.

Lectarjeva gobova juha je bila v kruhovi skodeli, ki pa naju je predolgo čakala. Juha pa… Škoda tako starega in cenjenega imena. Če daš vrečki nekaj odmrznjenih gob in veliko smetane, ni dosti drugače. Oprostite, če sem direkten. Sicer pa gobje-jušni problem ni le Lectarjev. Bolj si na Slovenskem gostje naročajo to našo jušno specialiteto, slabše jo kuharji kuhajo. Še ena posebnost naše kulinarike, ki bi jo bilo potrebno zaščititi!

Ajdovi krapi bi bili lahko odlični, če bi jim dodali soli, v nadev pa zelišč, kar bi vsemu skupaj dalo energijo. Tako so zanjo morale skrbeti le opražene drobtine, kar pa sicer ni njihova naloga. Kaj pa, če bi jih prelili z malo vode, v kateri se je kuhal gorenjski želodec?

Sladoledni specialisti

Peklani jezik je prišel prednjo. A rad bi videl tisto žensko, ki je ne bi prestrašil. Res telečji? Običajno so manjši… Za palec debeli kosi, ki jih je bilo vsaj osem. Barva od svetlo rdeče do zemeljsko rjave. Seveda, zaradi kvaše. Toda okus zdrizast, kar je govorilo tudi o prekratkem kuhanju. Zraven še gora praženega krompirja, pa je bil krožnik zvrhano poln, da jo je apetit hitro popihal.

Polnjena telečja prsa zanj. Meso spodobno, toda saj je glavni tako nadev. Ta pa žal brez duše, mrtev, dolgočasen. Brez začimb, ne duha ne okusa o muškatnem oreščku, zgolj okus namočenega kruha.

Bila je tudi solata. Zato, ker pri domačem slovenskem kosilu pač ne sme manjkati: velika skleda, na sredini mize, mešane sveže solatnice z vrta, začinjeno kot je gospodarju in običajem všeč. Pri Lectarju pa je bil svež in solaten le radič, toda tisti debeloglavi dolgočasnež iz toplih gred, ki nima nobenega okusa, le površino. Kako drugače bi se s kuhanim fižolom, četudi iz konzerve, spoprijateljil domači radič, zelene, rumene, rožnate, rdeče barve in majhnih glavic, ob katerem na naših tržnicah decembra prezebajo slovenske branjevke.

Kisla repa je imela po vrhu nekaj ocvirkov, ki so bili edini zgovorni. Sicer pa je bila le mokasta kaša. Resda stara slovenska kuhinja brez prežganja ni znala, toda novo kuharsko znanje se ravno tej "zabeli" najbolj izogiba.

Sladic imajo pri Lectarju dosti. Znani so po sladoledih in jabolčni je ubranil ta sloves. Pri grmadi niso varčevali z orehi in sočnostjo, toda na Bledu se da najti boljšo. Jabolčni zavitek je bil pravi, torej avstrijski, gibanica pa ne, torej Prekmurci ne bi bili zadovoljni. Bila je stara, izsušena in nato pogreta. Tri najhujše stvari, ki jo lahko doletijo. Da je Lectar gorenjski, ne more biti izgovor. Ajdov štrukelj z orehi in medom je bil dober; če bi bil samostojen, bi bil še več od tega.

Poskusila sva le domače jedi. Drugi del, še bolj obširen, sva prepustila množici, ki očitno rada obiskuje to čudovito staro gostilno. Toda kakovost hrane zaradi te obširnosti močno trpi. Se da to vzeti v zakup? Ali pa se da kaj skrajšati in bolj potruditi?

Zakaj obiskati?

Da vidite, kako lepe so bile nekoč, že davno, slovenske gostilne. Da vidite, kako lepa so lectova srca. Da vidite, katere vse so slovenske domače jedi. V Lectarja je, skratka, potrebno iti na izlet. Ker je na tem izletu res veliko lepega in zanimivega na ogled. Ob vsem tem pa imajo še za vsakogar kaj.

In, če so že toliko dobrega naredili, pokazali takšno voljo, podjetnost, iznajdljivost, vzdržljivost…, potem sem prepričan, da bodo tudi to kritiko znali prebrati. In da bo ob vašem obisku že - dosti boljše!