Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (84 od 100)


Gostilna ocenjena 12 krat

Hrana:
12 krat
Vina:
12 krat
Postrežba:
12 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
12 krat
Cena/kakovost:
12 krat

Ocenite gostilno
 

Goveja jušna zakuha, še brez juhe


Istrski tartufi, krompirjev pire, divji riž in prepeličje jajce


Solni žar, iznajdba, ki je iz Tomaža Kavčiča naredila kulinarično zvezdo


Tomaž Kavčič, avtor kulinaričnih kolekcij v dvorcu Zemono

 
Gostilna pri Lojzetu, Zemono, 2008
Tomijevo življenje

To je bil račun brez krčmarja! Sončni račun, pravzaprav. Brez krčmarja Lojzeta, namreč. Pet sončkov je bilo rezerviranih za najboljše v Sloveniji, za kaj več pa bi se morali razgledati po svetu. Po logiki, da so najboljši Slovenci vredni ene zvezdice, četudi cela Slovenija Michelinu ni vredna enega vodiča. Toda, na Zemonu je bilo, vendar, boljše! Utemeljitev sledi.

Lojze (berite: Tomaž Kavčič, Tomi za goste) ustvarja kolekcije. Kulinarične. Njegova kuhinja je avtorska, kreativna. Toda brez tradicije tudi v njej ne gre. Tradicije Vipavske doline, tradicije primorske kuhinje, tradicije maminega Lojzeta iz Dornberka. Tradicije domačega kruha, ki mora biti nalomljen, saj ga nož le skvari, in tradicije domačega smetanovega hrena, ki se po kruhu najlepše prelije z leseno žlico.

Spet pristni okusi

"Najraje prodajam zrak," je najavil Tomi uradni začetek. Zrak je imel okus mandarin, škampi, surovi, pa okus Kvarnerja, v katerem so dopoldan še plavali. Edina začimba je bila sol, toda škampova. Saj je res škoda lupin, ki tako dišijo in so tako sladke. Ko so jih izsušili, so jih le drobno zmleli in jim dodali malo solnega cveta.

Najnovejša Kavčičeva kolekcija dokazuje, da je njen avtor, ki mu že 11 let ob strani stoji glavni kuhar Marko Bolčina (njemu pa Julijana in Hasia), prerasel molekularne in modne skušnjave, ki so njegovim jedem dajale okus po obisku španskega letečega kuharja Antonia Jesusa Grasa na Zemonu. Sicer še vedno v (skoraj) nobeni jedi ne manjka kakšen sodoben trik, toda ta sedaj tam ni zaradi okusa, temveč le še zaradi vtisa. Okusi so zdaj (spet) pristni, prvinski, tradicionalni in domači.

Tatarski biftek. Pred tem kar tri tedne v paci, nastrgan pa tik pred zdajci, dim mu je dodal šele kozarec, iz katerega se je pokadilo v usta, kjer pa je ostalo le meso, v svoji najbolj surovi in najbolj prvinski obliki. Kot so ga (s)poznali takrat, ko še niso vedeli, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj.

Ko so natočili v kozarce, je nekdo rekel: "Jaz se ne razumem v vino!" Gospodar ga je vprašal: "Veste, ali je dobro ali ni?" In na odločno prikimavanje odločil: "Potem pa se razumete!" Torej, pinela, Štokelj, 2007, domača sorta, ki je na Vipavskem na srečo (spet) vedno bolj prisotna, je bila sicer brez dolžine, a z zeliščnimi in zelenjavnimi aromami, ki niso modne (berite: sovinjonove), pa zato še bolj konkurenčne, predvsem v družbi uvodnih krožnikov.

Gratinirana kapesanta. Šest ur v lastnem soku, nato soparjena, na koncu še na hitro na žaru prelita z grand marnierjem. Podložili so jo s krompirjevim pirejem z okusom limone. Pravzaprav ni bil pire, bila je mehka krema, v kateri je bilo dosti več masla kot je predpisal zdravnik. Vse skupaj je bilo objeto z oljčnim oljem, dopolnjeno pa s parfejem gosjih prsi. Tri zvezdice bi bile vesele te jedi!

Goveja juha. S tremi barvnimi pikami, pravzaprav bonboni iz zelene, korenja, peteršilja. Majhen por in raviol, polnjen, seveda, s kom drugim kot z mesom, ki je naredilo juho. Tomi: "Po dobri goveji juhi se gostilna pozna!" Toda tukaj je vtis povozil okus! Le komu je všeč mlačna juha? Seveda, žele bi se v vročini predal. Zato imam raje - klasiko!

Slivov cmok

Veliko belo, Movia, 2000, dvojni magnum, v njem rebula, sovinjon, šardone in sivi pinot, v nosu pa zemlja in tartufi. "Celo življenje v sodah, ne samo na dopustu," bi rekel njegov avtor Aleš Kristančič. Takšno vino piti je vedno velik dogodek! Pravzaprav to ni vino. Teče kot olje, pije pa se kot konjak. Pozabite svežino, sadnost, pozabite modnost. To je Vino!

In tartufi. Seveda, veliko belo ni klasično vino, še manj je Tomijeva kuhinja klasična. Krompirjev pire, juha belih tartufov, divji riž in prepeličji jajček, čez to pa nastrgane gomoljike, ki so letos končno enkrat imele vonj in okus!

Kje piše, da bi morala biti gosja jetra le za predjed?! Gosja jetra, trikrat kuhana in vedno ohlajena, da so izločila vso mast, zaradi katere jih sicer obožujemo… Polnjena s suhim sadjem in gosjim pršutom. Omaka pomaranče in slive, na žlici pa… Kje piše, da morajo imeti gosja jetra za sladko spremljavo le marmelado?! Če pa je slivov cmok dosti boljši. Če pa marmelade še na kruh vsi nimajo radi, češpljev cmok pa na žlici vsi! Nič čudnega, da se nam je tako smejalo. "Nekje sem bral, da se premalo smejimo," je gostitelj prvi potegnil helij v pljuča. Naj piše, da je bilo odlično!

Piščančji želodčki, najbrž po dornberško, mamino ali celo babičino (gospa Mici, 1897), so bili dobra ideja, kot spremljava pršutu. Dve španski feti, zaradi povoščenega papirja, tudi, a odkar imamo Fondo ali celo Rungis express je pata negra postala moda tudi v drugih naših gostilnah.

Španska kračica, tudi rojena v Španiji, je bila štiri ure v vakuumu, nato pa do hrustljavosti pod žarom. Tako sočne krače resda še nisem jedel, tudi v takšni omaki, iz artičok, paradižnika, hrušk in korenja, odlični, ne. Toda, naj se zato odrečem tradiciji odraslih pujsov?

Razstavljeni tiramisu. Čeprav nekateri še vedno prisegajo na Lojzetov nedokončani štrudelj iz ene prejšnjih Tomijevih kolekcij, sem mnenja, da se nekaterih stvari pač ne sme razstavljati. Bilo je domiselno, toda, ali je bilo boljše od originala? Vsekakor je pri sladicah na Zemonu še največ prostora za napredovanje. To pa je razlog, da se vedno vračamo.

Zakaj obiskati?

Zato, ker Tomaž Kavčič pravi: "To je moje življenje. Brez vas tega življenja ne bi mogel živeti!" Vse jedi, seveda, niso bile na nivoju 5,5. Nekatere se kljub novim kolekcijam in kljub Tomijevi knjigi gostov, v katero vpisuje, kaj je kdo kdaj jedel, ponavljajo. Slišim kritike, ki niso vedno le dobre, predvsem ko gostov ne streže gospodar. Vse do "malenkosti" kot so mrzli krožniki… Kljub temu pa je Lojzetova glavna odlika v tem, da - kaže pot! To je vredno največ, kajti le tako bo celotna slovenska kulinarika napredovala. S tem pa ne mislim le gostincev, temveč tudi njihove goste. Obisk na Zemonu je kot obisk kulinaričnega seminarja kakšnega od največjih svetovnih kuharskih mojstrov. Obisk na Zemonu je, namreč, doživetje.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  Avtocestni izvoz za Vipavo. Dvorec je dva kilometra za Vipavo, na desni.

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Dvorec Zemono, Vipava

Telefon:  05 368 7007

www:  www.prilojzetu.com

E-pošta:  zemono@zemono.si

Zaprto:  ponedeljek in torek

Lastnik:  Tomaž Kavčič

Kuhar:  Marko Bolčina, avtor Tomaž Kavčič

Cene:  hladne predjedi 7 do 11, tople predjedi 7 do 13, juhe 5, glavne jedi 14 do 27, sladice 5

Jedi:
avtorska sodobna mediteranska kuhinja, z velikim regionalnim vplivom

Plus:
Zakaj obiskati?
Zato, ker Tomaž Kavčič pravi: "To je moje življenje. Brez vas tega življenja ne bi mogel živeti!" Vse jedi, seveda, niso bile na nivoju 5,5. Nekatere se kljub novim kolekcijam in kljub Tomijevi knjigi gostov, v katero vpisuje, kaj je kdo kdaj jedel, ponavljajo. Slišim kritike, ki niso vedno le dobre, predvsem ko gostov ne streže gospodar. Vse do "malenkosti" kot so mrzli krožniki… Kljub temu pa je Lojzetova glavna odlika v tem, da - kaže pot! To je vredno največ, kajti le tako bo celotna slovenska kulinarika napredovala. S tem pa ne mislim le gostincev, temveč tudi njihove goste. Obisk na Zemonu je kot obisk kulinaričnega seminarja kakšnega od največjih svetovnih kuharskih mojstrov. Obisk na Zemonu je, namreč, doživetje.

Dodatno:
dvorec Zemono

Leto obiska:  december 2008

Ponoven obisk:  ob novi kolekciji

Komentar:  16. 9. 2011: Tomi in zemono sta ze dolgo pojem gostoljubnosti in vec kot zgolj vrhunske kulinarike. Ambient, obcutek za estetiko in predvsem fenomenalna hrana, postrezena in pripravljena na inovativen nacin so zascitni znaki Zemona. Inovativnost nikoli ni na skodo kvaliteti. Vina so vrhunsko dopolnilo jedem, pocutje pa vedno vec kot zgolj kosilo ali vecerja... Obisk Zemona je dogodek... Gregor Banic
1. 2. 2011: mislim da je gostilna pri lojzetu na ravni gostiln z michelinovimi zvedicami, jedel sem ze v mnogih restavracijah s ˝mogočnimi˝ zvezdami in lahko potrdim da se tomijeva gostilna lahko primerja tem, ze po sami ceni, kajti v drugih gostilnah boste za degustacijski meni plačali tudi po 225€ na osebo ko pa pri tomiju pplacamo cca po 60€ skupaj z vini kar za druge restavracije ne velja...vsekakor bi se pa po toniju lahko zgledovali ostali chefi slovenije in učili vsi mladi rodovi, kajti tomi je dejansko vsemogoče v gostinsvu...tomi samo tako naprej
6. 3. 2010: Ma ja, za tako ceno, se definitivno dobi drugje boljšo ponudbo.
28. 11. 2009: Zar Vi u Sloveniji nemate svojih namirnica ? Tek tada bi to bilo autohtono , ovako sve iz Hrvatske ili Španjolske...
20. 2.2009: Hladne predjedi fantastične! Ambient zimi, ni navdušujuč, kot poleti! Pri SLADICAM, največ možnosti za bolše izvedbe! Žal, nisam anvdušen nad branicnom v soli, podobno kot VALSSABION barvurom, BRANCIN v vakumu sa šparljem! Brancin ni moja izbira, kot ŠKARPINA, KOVAČ, SABLJARKA, TUND!! Divlje ribe volim več!!
13. 2. 2009: škoda da se je poročil, kvaliteta močno pada. Nikoli več.



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND