Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (66 od 100)


Gostilna ocenjena 4 krat

Hrana:
4 krat
Vina:
4 krat
Postrežba:
4 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
4 krat
Cena/kakovost:
4 krat

Ocenite gostilno
 

Gostišče Pec


Piščanec v panadi iz bučnic, z vlivanci


Pečena gosja jetra


Pecova dobrodošlica: domača pašteta s črno redkvijo


Jelenji file z bučnicami in oženjenimi žganci


Vodni vlivanci z govejim jezikom, kostanji in hrenom


Jabolčna juha in debeli fižol s šunko


Pecov vrt pod kvintonom in jurko

 
Gostilna Pec, Selnica ob Dravi, 4
Se nam prepustite

Pecov jedilni list je dolgočasen. Že prevečkrat prebran. Predebel, preobširen, preveč običajen. Takšne imajo tudi drugi. Premnogi. Zato, kar zaprite ga! Še boljše, obrnite ga na glavo! Da bo iz njega padel dodatek. Šele z njim se, namreč, začne. Oziroma konča. Dolgočasnost, namreč. Tako, da je najboljše odgovoriti: "Seveda!", ko vas natakar vpraša: "Se nam boste prepustili?"

A uspeh Peca je ravno v tem "dolgočasnem" jedilnem listu. Kajti, večina gostov ni dobrojedcev. Torej si ne upajo tvegati. Torej naročajo znano. Torej njim ni dolgčas. Kajti pri Pecu daju gostom tisto, česar drugi ne znajo. Rože res cvetijo, dišavnice res dišijo. Gospodar Lovro in gospodarica Cvetka sta vedno tam. Pozdrav iz kuhinje ni na računu, temveč na velikem krožniku. Postrežba ni le prijazna, temveč tudi uglajena in vešča. Krožniki so elegantni, jedi imajo obliko, okusi ne poznajo osnovnošolskih kiksov. In pozdravijo vas po imenu.

Zato se ne začudite, ker je hišna penina "v slogu srebrne". Saj imajo razen nje več penin, na kozarec, seveda, kot v šampanjski kleti. In ne zmrdujte se preveč, ker vam bodo ob Kupljenovi iz renca s prijetno kislino ponudili v šilcu še kandirano amareno. Saj bodo zato jabolčno juho ponudili v - jabolku. Obtolčenem, seveda, ker je pogled v sadovnjak, kjer je padlo na tla, povsem blizu. Cimetov okus prevladuje, toda le tako dolgo, dokler ne zajamete zakuhe. Toda ne iz jabolka, temveč s krožnika… Debeli, temni, štajerski fižol, zabeljen, a s šunko, saj ocvirki še čakajo zimo.

Rezanci, a ne testenina

Moraš pa biti trden, da te v odločitvi o prepustitvi ne zlomijo vonjave s sosednjih miz. Ko ti ponudijo jabolčno juho, se od sosedov, namreč, valijo vonjave tartufov. Čeprav to ni regionalno... Ko ti krožnik obložijo s popečenimi listi stare brajde, čez zimski vrt zadišijo jurčki. Čeprav je letina slaba...

V teh "težkih" trenutkih pri Pecu pomaga pogledati v kozarec. Z zelenim Gaubejevim silvancem, 2007, na primer. Z nekaj (4 g) ostanki sladkorja, ni le povedal, da so tudi štajerska vina vedno bolj suha, a da svojih korenin kljub temu ne pozabljajo, temveč se je tudi hrabro držal. Njegova spremljevalka, namreč, ni dovolj vadila… Pa jo je kavalir vseeno objel, da tudi iz bučke na mariniranem mladem kravjem siru z orehi in balzamično redukcijo ni ostala le lepa slika z rožami z vrta na krožniku. Spodaj popečen sir, zgoraj blanširana bučka, vmes pa brezupen trud orehov. V oči je šlo več kot v usta. Če ne bilo zelenega silvanca in njegovih zelenih jabolk, bi rekel: nedokončano.

Pa ne za dolgo. Sledilo je presenečenje. Jed, ki ji nič ni manjkalo. Slika v okvirju, torej. Rezanci, ki niso testenina. Pasta, ki ni italijanska. Regionalna kuhinja, ki se končno vrača iz pozabe. Vlivanci! Je lahko še kaj bolj preprostega od vode, jajca in moke!? Toda s kostanji in rahlo dimljenim govejim jezikom. Prava, resnična, iskrena, pristna, poštena, zaresna štajerska jed. Nič čudnega, da so k njej ponudili Verusov sivi pinot (2007). Prav tak! Najmlajša vinska klet z največjim potencialom! Primorcem se že tresejo hlače, Jancis Robinson jih hvali, mi pa že težko pričakujemo novi letnik.

In nič čudnega, da se je tudi natakar zasmejal. Ko je videl po najinih obrazih, da so naju odtajali… "Naš kuhar Marko je to ustvaril," je hitro priznal krivca uspeha.

Oženjeni žganci

Natakarjem res ni lahko. Na podstavku iz ogledala, s trtnimi listi in cvetličnimi popki, je moral prinesti visok kozarec, ki bi kaj lahko bil tudi svečnik, če ne bi bilo v njem sorbeta grenivke. Do katerega pa se ni dalo priti, saj je bil na kozarec ležeče poveznjen še en, konjakovo hruškast, ki je tam vztrajal le zaradi teže sladkornega sirupa, ki mu je okus dajala esenca vanilje. Ko sva vse skupaj, ne da bi razbila, uspela povezati (to morate poskusiti, saj boste sicer mislili, da je sorbet tisto, kar zmešajo z vodko, penino in limoninim sladoledom), sva bila pripravljena. Na lov.

Če po štirih hodih zmažeš dva kosa mesa s prilogo, že ne more biti slabo, kajne. Jelenji file je bil v pečici prizanesljivo dušen, v objemu bučnih semen, kar mu je dalo hrustljavo sočnost, toda glavni na krožniku so bili vseeno oženjeni (krompirjevi) žganci, za katere so za razliko od Prlekov namesto zaseke uporabili kitajski čaj brez tanina, ki je žgancem dal zeleno barvo bučnega olja. Zadetek je bil tudi šatraj, ni pa bil duet. Somelje je, namreč, izbral - pravočasno, saj naju je vino odprto gledalo celotno večerjo - eno najboljših slovenskih rdečih vin, Duet Lex Edija Simčiča, 2004, s prevlado merlota in telesom obeh kabernejev, z aromami zrelega sadja in čokolade, z eleganco in polnostjo, toda brez harmonija z izbrano jedjo. Preveč dobrega na kupu, najbrž. Ali: kuhar premagal someljeja.

Posladkali so naju v slogu. Četudi imajo doma izdelovalca čokolade in penastih tort, so ostali dosledni rdeči niti. K regionalni prepustitvi sodi le - štrudl! Seveda, jabolčni, toda ne le to. Na vrtu dela senco brajda, ki v Pecov liker za ponovno snidenje prispeva kvinton in jurko, v zavitek pa le kvinton. Kombinacija v rangu štajerske paste z vlivanci!

Leto 2003

Magnolijo pod oknom je že veselo in pisano cvetela. Sadno drevje je bilo vzorno obrezano, trava že prvič pokošena, zeliščne grede so dišale, pa tudi Drava je že dobila bolj živahno barvo. Le Lari je, kot vedno, lenobno in nezainteresirano ležal na pragu. K Pecu je prišla pomlad!

Kako pa se pomlad pozna na jedilnem listu stare mariborske izletniške gostilne, tik ob Dravi v Selnici, v kateri je Lovro Visočnik že pred leti rekel, da bo teorijo začel spreminjati v prakso? Tako, da sva se poltretjo uro med opazovanjem kuharskih sprehodov po vrtu, ko so za vsak hod šefica, kuhar ali njegova pomočnica šli trgat novi pomladni pozdrav, pustila razvajati s kislico, regratom, beluši, koprivami... Zato lahko mirne vesti zapišem, da se je Pec dokončno povzpel na prvo mesto med mariborskimi dobrojedskimi gostilnami!

Prepuščanje namesto slow fooda

Ko vas gospa Cvetka pozdravi, lahko izbirate med tremi gostinskimi sobami, vsaka je drugače urejena, na levi za nekadilce, potem desno od točilnega pulta, na katerem vabijo žganice in domači likerji (orehov priporočam!) večja soba, ki je pred kratkim doživela prenovo, levo je zimski vrt; zunaj pa še senčni vrt in pogled na Dravo; idilično, urejeno, družinsko, domačno.

Pozdrav je bil tradicionalen, saj se za stoletno družinsko gostilno spodobi, da se drži lepih običajev. Domača jetrna pašteta, na opraženem kruhu brez skorje, z drobnjakom in opraženimi bučinimi semeni. Grižljaj, ki pa se je še kako dobro ujel z Jazbecovim Intantom, teranovo brut penino, penečo posebnostjo, ki je prav zaradi tega idealno dražilo brbončic. In potem obvezno začetno vprašanje pri Pecu: "Se nam boste prepustili?"

Slow food je že preteklost! Saj ni potrebno, da je vedno deset hodov in da traja pet ali še več ur. Prepustite se lahko le za en krožnik, saj pri prepuščanju ni pomemben obred, še manj modnost, pač pa zaupanje v kuharjevo znanje in ustvarjalnost. Prepustiti se pomeni, da je jedilni list za inšpektorje, dolgočasneže in bojazljivce, za tiste, skratka, ki natakarja sicer poslušajo, toda potem se v sekundi in vedno odločajo le med dvojim, ocvrtimi ali praženimi lignji... Tudi za takšne pri Pecu poskrbijo, logično, saj brez tega se v Mariboru ne da preživeti. Seveda imajo tudi vse mogoče zrezke, okrašene krožnike, dolge plošče in odmrzovalnike. Toda, ko se gost prepusti, takrat se Pecovemu ta mlademu, Matevžu, hišnem sommelierju, razleze nasmeh in srebrno-zlato želirani lasje postanejo še bolj hudomušni, v kuhinji si gospodar opaše predpasnik, da z Iztokom oba zavihtita kuhalnice, gospodarica Cvetka pa kar pozabi, da že leta in leta pri Pecu ni niti dneva počitka, niti tedna dopusta. Začne se zgodaj zjutraj, ko zamesijo dve vrsti domačega kruha, konča pozno zvečer, ko zadnji zadovoljni gost na pragu stopi čez spečega Larija.

Kislica, regrat, koprive in divji beluši

Regratova solata, še malo topla, zaradi krompirja in opražene ter tanko zrezane slanine, je bila na posteljici iz mlade kislice, ki raste za hišo. Sommelier Matevž pa je poročil prvi par. Če ob nedeljah pri Pecu ne bi bilo največje gneče, bi lahko mirno šel za matičarja. Tisti, ki bi on poročil, bi živeli složno do konca svojih dni... Že dolgo namreč nisem doživel, da bi vina tako lepo dopolnjevala jedi. Ali pa je bilo obratno...

Horvatov Invini, še prav mladosten, četudi krepak, toda s harmonično kislino, da se je ujel z regratom in kislico, je dopolnil vzorčno pomladno predjed, ki so jo krasili zeleni kolobarji mlade čebule, rezanci mladega sira, vloženi jurčki in popečeni trakovi piščančjih prsi.

H koprivini juhi s smetano sva dobila Valdhuberjev sauvignon, ker so ga malo tudi juhi dodali, ker je aromatičen in ker se je ujel tudi s skuto v majhnih profiterolih, ki so plavali po juhi. Da je juho na mizo osebno prinesel kuhar Iztok, je bila zanjo še dodatna čast.

Naslednja je bila le žlica... Ležala je na postelji ocvrte rukole, hrustljavem hišnem pridelku, v njej pa je dišala kaša s pomladno zelenjavo, drobno zrezano, nežno skuhano. Še malo parmezana po krožniku; preprosto, toda čudovita igra okusov, ki so se dopolnjevali. Sommelier je razmišljal, ali bi okus umiril ali pa bi ga dopolnil. In se je, hvala bogu, odločil, da ga je dopolnil, s Čotarjem, njegovo malvazijo, čudovitega, velikega letnika 1999, dva dni maceracije, dve leti na drožeh v hrastovih sodčkih, "Vino, ob katerem se zasanjaš, ki te sili v razmišljanje," je odraslo in lepo povedal Matevž. Dami je točil le za jezik namočit, njemu pa največ po pol deci, toliko da sta res lahko uživala, saj za odžejanje je voda, hodov in vin pa je bilo še veliko.

Dilemo, kaj je boljše, vino ali jed, sva tudi pri rezancih z beluši in klarnico rešila enostavno: oboje! Kmetija Makovec iz Vipavske doline je prispevala avtohtono klarnico, z manj alkohola, a z izrazito zelenjavno noto. Dama je rekla: "Sladki komarček!", kuhar pa se je očitno odločil za belgijski radič. Na hitro ga je opekel in čezenj v globoki krožnik zvil široke rezance, ki jim je dodal divje in domače zelene beluše. Vse je na vrhu podkrepil z zvitkom mesnate slanine. Če bi divje beluše - zanje Pecovim čestitke, da so jih ponudili že, ko je bilo na Arehu, kamor seže oko od Peca, še 80 centimetrov snega -, le na hitro opražil in ne prekuhal, bi se pri sosednji mizi najbrž jezili zaradi hrupa, ki bi ga povzročilo najino ploskanje.

Skupaj v usta in poplaknit

Brancin po istrsko je čofotal v šampanjski smetanovi omaki, na posteljici mlade špinače in nekaj tanko zrezanih kolobarjih oliv. Seveda sva ga s penino, Fabjanovo, tudi poplaknila. S tem sva pravzaprav presekala med belim in rdečim, kajti ob tradicionalnem jagnječjem fileju s suhimi slivami ter dušenim jabolkom s flambiranimi malinami in gratiniranim sirovim štrukljem na popečeni bučki je Matevž odprl steklenico koprskega dua, caberneta in shiraza, "mojstrovine z glasbenim naglasom in enološko spretnostjo". Tega dneva še dolgo ne bova pozabila!

Po vseh teh dobrotah sem bil radoveden. Kaj nama bo kuhar namenil za sladico? Koliko prostora nama je po njegovem še ostalo?

Ravno dovolj za malo raztopljene gorgonzole z rahlo popraženimi orehi ter kepico sladoleda s črno meto! In požirek madeire. Hišni sommelier je rekel, naj dava sir, sladoled in jagodno omako hkrati v usta, nato pa hitro poplakneva. Priporočam tudi vam!



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  Kilometer pred ruškim mostom iz mariborske smeri levo, do Drave na prostorno parkirišče.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
regionalno

Naslov:  Sp. Selnica 1, Selnica ob Dravi

Telefon:  02 674 0356

www:  www.gostilnapec.si

E-pošta:  office@gostilnapec.si

Zaprto:  ponedeljek

Lastnik:  Lovro Visočnik s.p.; Cvetka Kramberger in Lovro Visočnik

Kuhar:  Iztok Namestnik

Cene:  hladne predjedi 5,80 do 7,90, tople predjedi 9,50 do 21,10, juhe 3,80 do 4,90, glavne jedi 9,80 do 17,80, sladice 4,50

Jedi:
regionalna kuhinja s spoštovanjem do sestavin in željo po odkrivanju
Vina: ena najbolj založenih štajerskih vinskih kleti; someljeja Kristijan Tajke in Grega Gradišnik

Plus:
Zakaj obiskati?
Potem ko nahrani večino (za 3 sončke), se Pec dobrojedske manjšine, ki se mu prepusti, loti z iskanjem lastne originalnosti znotraj krajevne dediščine. Išče, odkriva, tudi eksperimentira s sestavinami in izročilom, vse to dobro povezuje z vinom, in tako kaže pot tudi drugim štajerskim gostilničarjem (in vinarjem!), saj je dobra kuhinja zgolj tista, ki ne zanika svojih korenin.

Dodatno:
že nekaj časa je govora o prodaji…; sin Matevž se je odločil za čokolade (Tovarnica sladkosti v Limbušu in slaščičarna kmalu v hotelu Draš pod Pohorjem)

Leto obiska:  oktober 2008

Ponoven obisk:  dodatek k jedilnemu listu se sezonsko spreminja



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND