Pravzaprav boljša lokacija skoraj ni mogoča. Tako blizu mesta, pa vseeno izven. Tako blizu prometne ceste, pa vseeno nad njo. Tako blizu meje, pa vseeno dovolj stran. Tako blizu gostinski konkurenci, pa vseeno bližje mestu od nje.... Toda vseeno je ta lokacija v Pesniškem dvoru dolgo bila kot zakleta. Čeprav ni bila sama nič kriva. Toda to vemo šele sedaj, ko je novi najemnik končno in očitno našel pravo ponudbo. Nič ni bilo z grškimi stebri, nič ni bilo z ukrajinskimi plesalkami, nič ni bilo z ameriškimi picami. Priti je moral jugovzhodni srbski roštilj, da je nekdanji Kalypso znova oživel.

Ambient je pravšen. Za razbijanje kozarcev, namreč. Ker je dovolj prostora za kolo. In ker so stene oblepljene s preprogami. Četudi prevladuje modra barva. Toda saj zato je, najbrž, na mizah v solnici tucana paprika namesto popra.

Telečja kremna čorba

Glede na hudo konkurenco roštiljev in čevapov v Mariboru, najbrž je samo picerij še več, je Balkan express moral ponuditi še nekaj več. To mu je dobro uspelo, saj je ravno s tem ustvaril primerjalno prednost. Sač (pod peko, jagnjetina, teletina ali odojek v lončeni posodi, s krompirjem, čebulo in papriko) in čorbe naredijo iz express žara pravo restavracijo, ki jo še dopolnjuje nekaj specialitet, ki jih razlikujejo od konkurence (ocvrti vampi, sarma s trto po pirotsko, pečeno zelje podvarak, sablja kneza Miloša). Očitno je Mitja Nikolič uporabil formulo, ki mu uspeva že v Košakih, kjer ima picerijo Ali. Čeprav ni nič posebnega, se jih vseeno nemalo vozi tja na pice, ki so malo drugačne. Iz Košakov proti Pesniškemu dvoru pa je le malo dalje, vsekakor pa v isti smeri.

Polnjena hišna pečena paprika, ocvrta v jajcu, sicer ni bila najboljši začetek. Uporabili so namreč kislo papriko, ki se je s kislostjo stepla v okusu najprej s sirom, potem pa še z jajcem. Podobna jed, toda v mehiški restavraciji, je neprimerno boljša.

Zato pa vse pohvale telečji kremasti čorbi, za katero sicer ne vem, od kod ji kremasta oznaka. Pravzaprav je to prav spodobna telečja obara, z nekoliko manj začimbami kot bi jih v "ajmoht" dala gorenjska babica, toda s prijetnim telečjim okusom, ki ga dajo majhne kocke sočnega mesa, z dodatkom korenjevih kolobarjev. Vsekakor morajo biti korenjaki po dopoldanski malici v Balkan expressu dobre volje in polnega želodca.

Takšne slave pa ne morem zapeti Balkanovemu mešanemu mesu na žaru, saj sta bili od vsega še najboljši vešalici, bela in dimljena, sploh najboljši pa ajvar, ki nikakor ni deloval kamniško. Vsi predstavniki mletega mesa, ki je, nenazadnje glavni del žara, pa so bili preveč klobasasti, zaradi zelo tanko zmlete mase, ki je bila nato enostavno preveč zbita in potlačena. To velja za čevapčiče, uštipce in pleskavico. Čeprav je bilo na krožniku dovolj čebule, ki v podobnih primerih priskoči na pomoč, ni pomagalo, saj je bila za opoldne preveč pekoča. Tam, kjer jo popaprijo in s tem omilijo, se njena sladka sočnost bolj poda k žaru.

Posušena polnjena paprika

Ker pa Balkan express očitno deluje po formuli ena - ena, kar pomeni, da po vsakem dežju posije sonce, je vtis mešanega mesa popravila pirotska polnjena paprika, ki jo v Pirotu pripravljajo iz posušene paprike, ki jo prekuhajo, napolnijo z mletim mesom, rižem in čebulo ter spečejo v lončeni posodi. V posebni skodelici ji dodajo še kislo smetano, ki jo tudi pri nas radi prelijemo čez "slovensko" polnjeno papriko. Vsekakor si pirotska zasluži ponovni lačni obisk!

Vse drugo je bilo v mejah že marsikje doživetega, kar Balkan express uvršča v povprečje mariborskih roštiljev: prebranac (prijeten okus po sladki čebuli), gurmanska solata (paradižnik in pečena paprika), lepinje (sveže, suhe, primerne za trganje) in baklave (dva kosa v porciji, zelo sladka in zelo zbita).

Skratka: Balkan express si je že našel klientelo in jo bo tudi obdržal. Takšne vrste gostiln na takšnih lokacijah so v naših krajih enostavno potrebne. Drugače bi bilo preveč lačnih in žalostnih.