Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (76 od 100)


Gostilna ocenjena 8 krat

Hrana:
8 krat
Vina:
8 krat
Postrežba:
8 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
8 krat
Cena/kakovost:
8 krat

Ocenite gostilno
 

Ko zjutraj stari vrže mrežo, mladi zamesi sladice


Kapitanova hladna predjed - kar se je ulovilo v mrežo in vršo Danila Skoka

















Jetra morske žabe s čebulno marmelado in botarga palamide z morskimi algami


Preprosta konoba z ribičem v kuharski kapi

 
Batelina, Banjole, Hrvaška, 5
Kar stari nalovi

Tradicija ribiške kuhinje v najboljši in najbolj pristni obliki med pelargonijami sredi istrskih Banjol


Pravzaprav bi morala biti tiho… Poveste naprej, ko najdete sredi gozda pod listjem na kupu deset ajdovčkov? S kom si delite srček zelene solate z domačega vrta? Zaščebetate z najboljšimi prijateljicami, kje lahko tudi one kupijo to vašo novo obleko z razprodaje? Drage bralke in bralci, ne dovolite, da bi vam ob branju tega članka kdo gledal čez ramena. Pssst… Ne povejte naprej!

Ko prideš v Batelina prvič, naročiš mešano ribjo predjed, potem brodet, na koncu pa še ribo na žaru. Terasa je majhna, pogled na morje skrivajo previsoka drevesa, pod nogami se suče predebela muca, na katero s sosedovega balkona laja osamljeni kuža. Mladi natakar, ki ima pod dolgim črnim predpasnikom kratke hlače, je nespreten, vseeno pa, ko odhajate, ne pozabite vprašati: "Je prihodnji ponedeljek še prostor za dva, ob osmih?"

Biti moraš hudo površen, da že prvič ne opaziš, da je Batelina nekaj posebnega. Če že sam ne znaš naročiti kaj drugega kot povsod, vidiš to na sosednjih mizah. Če že sam ne upaš vprašati, pred koliko minutami je riba še plavala, ti David to sam pove. Če že sam prisegaš le na gojenega brancina na gradelah, boš tukaj postal navijač surovih divjakov. Če že sam po vsaki večerji rečeš: "Sladko pa ne jem!" bo v Batelini tvoja lepotica pač pomazala še tvoj krožnik…

Kar stari ta dan ulovi

Krožnik hladnih ribjih predjedi, ki mu Skokovi pravijo kapitano, je marinirana drobnica, ki se tako zaplete v mrežo, da mora ribič vsako posebej in previdno izbezati ven, in ugor iz vrše, ki je tako opletal, da je nastala okusna pašteta. V čebuli, limoni, oljčnem olju so sardela, sardon, trilja, barbun, palamida, grdobina, hobotnica. Zato jih ni v brodetu, ki je zgolj iz kalamarov. Zato ni školjk, ki so raje v vinu. Zato ni brancina, ker ni imel časa, saj je zjutraj še plaval. Toda to je vse le ob prvem obisku. Ki zgolj najavi, da se v Batelini skriva še nekaj, veliko, več.

"Stari je ulovil petdeset kilogramov rakovic, pa jih ni hotel vreči nazaj…," se poheca mladi gospodar, ki je zjutraj spekel in zgnetel večerne sladice, potem zajahal svoj težki bmw in odbrzel na Zemono, kjer so slovenski gostinski mladinci povabili v svoje evropsko združenje prvih pet hrvaških Istranov. "A zdi se mi, da to ni zame. Mi hočemo ostati majhni in preprosti! Ste opazili? Zamenjal sem mize, da so večje in da je prostora za manj gostov…" Rakovica se topi v ustih, v limoni in oljčnem olju je le meso neštetih nog, brez notranjosti, ki v drugih gostilnah na dnu školjke povečuje porcije. Toda, to ne pomeni, da ribja drobovina ni odlična.

"Se opravičujem, toda vampov ni več. Bili so tako dobri, da smo za kosilo kar sami vse pojedli," se čisto resno oblizne David. "Grdobina je imela pet kilogramov, jetra pa so tehtala pol kilograma. Mama jih je zgolj na hitro popekla." In midva? Posnemala sva mamo. Na hitro sva jih pojedla. Foie gras? Hm, ne vem, če niso jetra morske žabe boljša. Vsekakor pa je ni nihče silil, da se je tako zredila.

Kaviar za reveže in ribji piškoti

Potem sledi botarga. Palamidina. Od tiste majhne sorodnice tune, ki je pred tem naredila imenitno taljato. Repni del, za slabega pol kilograma ga je bilo, na hitro popečen - Batelinina kuhinja je majhna, zato se v njej ne da obirati - da dobi le zunaj barvo in da je v sredici še surov. Prija, za spremembo, po tunah, ki kdo ve iz katerega oceana sicer rade plavajo po slovenskih celinskih krožnikih.

A domače botarge nima nihče! Pa saj tudi ni za vsakega. Okus je močan, skoraj divji, kot da bi zraven pil morje, vendar macerirano… Da v njem ostane vse, kar je dobrega. Včasih kaviar revežev, danes poslastica dobrojedcev. Zrezani na tanke rezine je botargi prijalo olje, ki jo je ogrelo, da se je zmehčala, okus pa ji je posladkalo nekaj kapljic reduciranega starega kisa. Zraven sva grizljala vložene obalne alge in se hladila z istrsko malvazijo Terzolo. Še en vinar, ki obeta. Ob pozdravu nesortna (sovinjon, pomisliš) malvazija se je ob druženju razbohotila prav ob posebnih okusih jetrc grdobine in iker tune.

Potem je bil čas za piškote. Ker je v Batelinu vse morsko, so bili takšni tudi piškoti. Fast food? Ja, glede na to, kako hitro je bil krožnik prazen. Sardoni, majhne sardele, so izgubili le kost, da so se raztegnili kot metulji. Ocvrti v drobtinah so hrustljali, da je bilo veselje. Škoda le, da je bilo olje malo pod 175 stopinj, in so ribice preveč pile.

Najbrž je bila zato na drugem krožniku polenta. Na njej pa skalne trilje, ki jim tam okrog Pulja pravijo barbuni. Spet je bilo v kuhinji na srečo malo prostora, zato je bilo njihovo meso belo, koža pa zavihana. Morska riba, ki je tako sveža, je še boljša, ko je majhna! Ko so to ribice, ki jim ne veš niti imena, njihovi fileji pa niso jezni, ko jih primeš kar z roko. Le pravi nož je pred tem potreben. David Skoko prisega na japonske, katerih predpasnik nosi čez (tudi) kratke hlače (Shun). Nasvet: ne lotevajte se dogodivščin s surovimi ribami in sashimijem, če nimate starega, s pravo mrežo, in noža, s pravim rezilom. Raje rezervirajte še enkrat: "V torek, za dve osebi, ob osmih. Zgolj surovo! No ja, pa žabje vampe…"

Kaj pa sladice? Toda le, če imate radi smokve z domačega vrta, marinirane v malvaziji in prelite z kremastim maskarpone sirom. Ali, če bi radi, da vas sladko in toplo zapečejo majhni čilijevi mafini z oljčnim oljem. In, če nimate radi biskvitnih tort. Kajti potem imate radi takšne brez moke, toda z veliko čokolade, spodaj temne, zgoraj bele, vmes pa veliko mandljev.

Zakaj obiskati?

Ker Batelina ni le konoba, temveč tudi ribiški čoln. S katerim stari gospodar zjutraj ulovi, kar mladi samuraj zvečer olupi in nareže.

Obisk 2008

"Kaj se smejiš?"

Res je. Smejalo se mi je. Čeprav se ne spodobi med jedjo. A zato z vsakim grižljajem širše. Z vsakim hodom še bolj. "Saj veš," sem ji odgovoril z nasmeškom. "Zaradi tega! Spet sva našla…"

"Boste imeli brodet?" sem vprašal ob rezervaciji, dva dni vnaprej, sredi tedna, ki bo šele na svojem koncu oznanil začetek sezone. "Za koliko oseb?" se je vrnilo. "Za dva lahko!" so mi nato potrdili. "Pa brodet?" sem vztrajal. "Seveda!" Kako seveda? Če pa sem že tolikokrat tolikokje vprašal, pa so mi vedno in povsod odgovorili. "Ne, nimamo. Le ob posebnem naročilu, za vsaj šest oseb…"

Zato sva se smejala skupaj. Ne le zaradi treh krogov penine, ki še nikjer (v Istri) ni bila tako hladna in žuboreča. Vedno bolj. Ne le zaradi vodnjanske malvazije, ki ni bila samo v brodetu. Celo ob računu. Ne le zato, ker so napisali manj kot bi morali. "Ah, kaj, bo že kdo drugi plačal," se je zasmejal še mladi gospodar. "Koliko let že tako kuhate?" sem ga povprašal. "Prve štiri leta smo se še lovili. Zadnja štiri leta pa je vsak dan tako," je odgovoril in pokazal polno teraso, ovito v pelargonije, ki jih na tistem soncu, ki gleda na krožnike z morske strani od Dračice preko Indie, Rupice in Bumbišta vse do Mušoge, morajo zalivati vsaj trikrat dnevno. Najbrž imajo zato odprto le zvečer…

Potem nama ni bilo več tako do smeha. Štiri leta sva se vozila drugam, ko so drugi že uživali! Oziroma, sem pogledal levo in desno po mizah, da mi je malo odleglo, saj veliko jih sploh ne ve, kam so prišli… "Pojutrišnjem prideva spet! Ista miza, prosim! Da poskusiva še vse tisto, za kar danes ni bilo prostora," sva začela loviti zamujeno. "Kdo ve, kaj bo stari ujel pojutrišnjem," se je odgovor zasmejal zadnji.

Od Capitana do sladic

Batelina je ribja gostilna. Konoba, pravzaprav. To pomeni, da zanjo turisti ne vejo. Ker šmrkavec ne more naročiti čevapov, pubertetnica pice, mama pariških lignjev in ata stejka… Ker vam nihče ne pomoli jedilnega lista, ki ste ga že tisočkrat prebrali: "Hobotnica v solati, dagnje v buzari, škampi na žaru, porcijska orada…" Če ne bi bilo na mizi okrogle solnice s poprom in zobotrebci, saj jo poznate, iz umetne kovine, okrogle, z luknjami in prevelike, da mi je bila že tolikokrat v napoto, bi mislil, da sanjam. Tako pa je bilo vsaj nekaj resničnega. Oziroma konfekcijskega.

Vse drugo pa… "Jaz sem za hrano," se je predstavil David, edini iz velike banjolske družine Skoko, ki ni ribič. Toda, "mi nismo gostinci, veste," se je kot opravičil že na začetku. Potem pa začel naštevati. "Za začetek priporočam hladno predjed, Capitano, iz ugorjeve paštete, sipinih jajc v čebulni marinadi, hobotnice z jajcem…" Našteval je, da je bilo čakanje potem še težje. A zato je bilo nekaj rib, ki jim še zdaj ne vem imena, še toplih, jakobinka pa je v olivnem olju še cvrčala. In David je medtem že ostril nož. "Kilogramskega brancina imam za vaju," naju je določil. In ga je pol zrezal surovo kot Japonci ter zalil le z deviškim oljem kot Istrani. Drugo pa dal v tečo. "Tako mi najraje pripravljamo ribe. Le z malo zelenjave, korenja, koromača, paradižnika, v naravnem soku."

Ko je brancin tako plaval v kuhinji, sva po brodetu, ki naju je v Batelina sploh pripeljal, zaman iskala kosti! In ribe… Polenta, ki se je modelirala v lupini kapešante, sva zadovoljno namakala le v gostljato omako sipinega golaža, ki so ga med kuho sladkali oklepi škampov.

Pašta s kaneštrelami - ob všakem š-ju uštne mišice še zdaj vešelo škačejo - je bila le - pašta. In ravno to jo je naredilo veliko! Kot da bi barba Danilo z majhne bateline zajel morje za rezance in jih le še premešal z olivnim oljem in začimbami iz banjolskega vrta. Majhne pokrovače so tako šele na poti iz kuhinje do pelargonij imele čas, da so se zgostile v omako, ki ji v Istri ni para. In nič slabše se ni godilo rakovici, ki pa je bila tam pač le zato, ker… "Stari jih je pravkar prinesel, deset kilogramov," se je spet kot opravičil David.

Toda! Pst! Niti besede dalje! "Pred dvema letoma je bilo pozimi naenkrat vse polno. In niso prihajali le Puljčani. Kar naenkrat so spraševali, ali imamo Movio ali smo slow ali… Čudil sem se celo leto. Šele potem sem izvedel, da so nas določili med najboljše hrvaške gostilne… Poklical sem jih in jim rekel, stojte, kakšne zvezdice in ocene. Mi smo čisto preprosti, mi le naredimo tisto, kar stari potegne iz morja, danes imamo to, jutri pa ono…"

Torej bom obdržal zase! Kakšne so pri Batelinu sladice. Nič vam ne povem o skutini krostati, ki ima na vrhu sladke višnje in ribez, nič o beli čokoladni torti z orehi, ki je tako nizka, da si bom prihodnjič lahko naročil vsaj tri kose, nič o toplem mafinu, ki ga na štiri konce objema slastna omaka, ki ji ne gre prav nič v zlo, da je (spet) iz bele čokolade, saj je pijana od maraskina, nič o majhnih čokoladnih kolačkih, ki v ustih tako sladko pečejo, saj plavajo v nedolžnem olivnem olju.

O Batelinu ne povem nikomur!







Komentar bralcev:

21. 2. 2014: Batelina - ko brbončice obmolknejo.... http://oopsi.si/ko-brboncice-obmolknejo/
11. 8. 2013: Vredno poizkusiti vse jedi ne boste razocarani
30. 7. 2013: Po mojem mnenju najboljša konoba v Istri ... Komaj čakam da zopet rezerviram. Toplo priporočam.
29. 6. 2012: bolje ne bi moglo biti


Dodatni podatki

Kako do tja:  Banjole so 8 km iz Pulja v smeri Premanture, na križišču s Pomerjem desno.

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
morsko

Naslov:  Banjole, Čimulje 25, Hrvaška

Telefon:  +385 52 573 767

Zaprto:  opoldan; izven sezone v nedeljo

Lastnik:  družina Skoko

Kuhar:  David in Danilo Skoko

Cene:  hladne predjedi 4 do 14 (surovi škampi), tople predjedi 5,5 do 12, glavne jedi - bela riba 1 kg 35 do 40, plava riba porcija 8, sladice 3,40

Jedi:
kreativne morske jedi iz lastnega ulova

Plus:
Bolj sveža morska kuhinja je lahko le še na batelini, majhnem ribiškem čolnu, sredi morja, ko ribič izvleče polno mrežo. Ni le sveže, je tudi na krožniku še "živo"!

Minus:
Minus je ta članek... Ker bi o Batelini moral biti res tiho. Čim manj nas ve, tem dalje bomo lahko še uživali v njegovi pristnosti.

Dodatno:
geslo, da hočete več od morske klasike: "Zezancije!"

Leto obiska:  julij 2009

Ponoven obisk:  vsekakor, le da sezona mine



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND