Včasih je potrebno zaviti s poti. Četudi sta blizu Kitzeck in celotna južna štajerska vinska cesta, na kateri je po novem med številnimi znanimi (in dobrimi) gostilnami sedaj tudi mišelinkasti Fux, četudi je Tillmitsch le neznana vas blizu obmejne Lipnice, ki je (bila) znana zgolj po prekmejnem nakupovanju, četudi potrebuješ navigacijo in njej navkljub meniš, da nisi prišel prav, saj pred gostilno parkirata le dva avtomobila, ti ne bo žal! Saj je iz Maribora le slabe pol ure, saj podoben meni na vinski cesti ali v Gradcu (ali v Ljubljani) namesto 35 stane vsaj 50 evrov in, saj, je tako prijetno odkrivati nekaj novega.

Pa še Temmerjeva se dobrojedskih gostov tako razveselita. Gospodar, zgovoren, da je nekadilska izba polna četudi sta zasedeni le dve mizi, skrbi za vina in kramljanje, toda le ob praznih (pomazanih) krožnikih, saj je za prinašanje (svojih) jedi zadolžena gospodarica, ki govori raje z okusnimi jedmi. Gospa Monika kuha sproti, za vsakega gosta posebej, sveže kot se le da in - brez jedilnega lista! Vsaj brez takšnega, debelega in zamaščenega, kot ga poznamo od drugod… Veliko leseno tablo, ki jo drugi postavljajo na cesto in pred vhod, gospodar, s kredo in dnevno spisano, postavi na stol pred gosta, in mu hitro prinese, za lažje branje, čemažev namaz in zmlete ocvirke.

"Prevrnila se mi je," se je opravičila kuharica, ko je postavila pred naju terino iz svežega kozjega sira, pokrito z barvno in marinirano papriko, sredi nežne pomladne solate. Čeprav ima Temmer na steni veliko priznanj in diplom, se "Posladkovalnica" ne imenuje zato, ker bi se rad postavljal z visoko in dovršeno kuhinjo, temveč gospa Monika v jedi raje daje svojo ljubezen. Ali, kot pravi gospodar: "Težko je, preredki najdejo do nas, kakovostne sestavine so vse dražje, naše cene pa ne smejo biti visoke, toda, ko vidim zadovoljne goste, je to največja nagrada."

Čemaževa juha ni bila tako umet(el)no svetla kot tam, kjer jo v kuhinji pripravlja cela brigada, toda zato je bila - dobra. Tudi z veliko pomočjo nežnega skutinega žličnika in četudi prepeličje jajce ni bilo povsem a point opraženo, da bi rumenjak rumeno obarval zeleno površino.

V pomladnem vzdušju iz bližnjega gozda sva tudi nadaljevala. Čemaževa rižota je bila pravilno "zobato" premešana, četudi bi se kak Italijan namrdnil ob obliki riževih zrn, a saj bi celo Francoz pohvalil okus divje zlatovščice, ki se je pekla le na kožni strani.

Da v kuhinji ni le ljubiteljica, temveč izšolana obrtnica, je dokazal jagnječji file na mediteranskem kuskusu. Lepa žametna omaka (za moj skromni okus malce presoljena), pravilno in v celem kosu opečeni medaljoni ter kuskus z lepo zrezano in z občutkom sotirano zelenjavo (četudi bi se lahko našlo med njo še kaj drugega od večbarvne paprike).

Za vinske požirke je gospodar izbiral sosede nezvezdniških imen, kar je dobro delo, pri jagenjčku pa si je pomagal z Anito Nittnaus z Gradiščanskega, pri čemer pa ni posegel po samozavestnem Pannobilu ali celo Commodorju, temveč po bolj tihem Heidebodnu, ki je bil povsem zadovoljen z vlogo spremljevalca glavne jedi.

"Težko je," je gospodar še enkrat potožil. "Zaradi kontrol…" Kar je bil pravzaprav le izgovor, da je -"To pa gre na račun hiše!" - lahko predstavil še Tementovega posebneža nepozne trgatve a zato prezrelih jagod letnika 2006, ki zaradi nizkega alkohola (8,5 % Vol.) ni muškat, temveč - muska.t. Ob mehki čokoladni torti in parfaitu jajčnega likerja s karameliziranim kumkvatom razlog za ponoven obisk.