Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (65 od 100)


Gostilna ocenjena 10 krat

Hrana:
10 krat
Vina:
9 krat
Postrežba:
10 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
10 krat
Cena/kakovost:
10 krat

Ocenite gostilno
 












 
Emei, Maribor, 2004
Tudi Kitajska se spreminja

Emeijev patron Rado Kurnik ima eno veliko prednost pred drugimi mariborskimi Kitajci - Ne le v tem, da ima bolj mične natakarice od njih - Predvsem v tem, da ni - Kitajec.

Si lahko predstavljate, kaj bi bilo, če bi bilo Slovencev namesto dva milijona dve milijardi? Potem bi imelo vsako mesto in vsaka vas na svetu slovensko restavracijo, v kateri bi kuhali slovenski kuharji in stregle slovenske natakarice. Kaj pa bi gostje jedli v teh restavracijah? Ja pražen krompir, vendar! Pražen krompir na sto ali tisoč načinov. Pražen krompir pretlačen. pražen krompir narezan. Pražen krompir z mlado čebulo. Pražen krompir s staro čebulo. Pražen krompir zažgano zapečen. Pražen krompir nezapečen. Pražen krompir s česnom. Pražen krompir...

Ker pa nas je Slovencev samo dva milijona, ne je ves svet praženega krompirja, temveč - kitajsko hrano. Ki je nekaj podobnega. Kot pražen krompir na tisoč načinov. V bistvu je vsaka jed drugačna. Toda v bistvu je vsaka jed podobna druga drugi.

Jin R., pekinška kuharska zvezda

Torej bi nekaj kitajskega? Ni problema. Glede tega pa je res veliko možnosti. A zakaj bi zavili le okrog vogala? Zavijte raje okrog Zemlje! Kitajsko se vendar najboljše je Kitajskem! Toda, če boste šli v Pekingu v enega od zahodnjaških hotelov, na primer China World Hotel, grand Hyatt, Peninsula Palace ali St. Regis, boste sicer naleteli v njih na imenitne kitajske restavracije, v katerih pa vam ne bodo postregli s kitajsko hrano, kakršne ste bili doslej vajeni. Pa saj se je včasih po Pekingu vozilo na milijone koles, danes pa se na milijone avtomobilov. Zato se tudi njihova kuhinja spreminja. Beri: modernizira. Torej: nič več pražen krompir na sto ali tisoč načinov. Sodobni hoteli, ki so namenjeni, seveda, zahodnjakom, so najeli ali evropske kuharje, ki so naredili zahodno-vzhodni fusion, crossover, west meet east, multi-culti ali kako vse že imenujejo poroko zahodnih in vzhodnih kuhinj ter njihovih sestavin, ali pa so kitajski kuharji začeli modernizirati svoje starodavne recepte. Med njimi je tako v Pekingu prava zvezda Jin R. oziroma Zhang Jin Jie, ki je pri svojih 31 pomladih naredila že vrhunsko glasbeno kariero, odprla nato gostilno, zanjo dizajnirala celoten interjer in zaslovela kot oblikovalka, sedaj pa še pridno ustvarja kreativne jedi, tako da jo že imenujejo kar kitajski Ferran Adria (glejte Quo vadis, kulinarika?, Večer, 14. januar 2004).

A za kitajsko hrano vam ni potrebno zaviti okrog Zemlje, saj lahko zavijete le okrog vogala. V Mariboru je Kitajcev dovolj! Sicer eni pridejo, propadejo pa spet gredo, toda večina jih ostaja. Tanggao, Kitajska hiša, Chang xing... Ali imajo Kitajci tako radi Maribor, ali pa Mariborčani tako radi kitajsko hrano? Kaj bo šele, ko čez nekaj dni ne bo več meje?

Prostor za širitev: kreativnost

V Brezju se je tamkajšnji (pravzaprav sečuanski) Emei zadnja leta pridno razvijal. Berite: širil. Ob vsakem obisku je bila kakšna nova soba ali nov zimski vrt. Ker vrta ni več dosti ostalo, parkirišče pa je tudi že pri sosedih, je vprašanje, kaj se bo še lahko širitvenega zgodilo do prihodnjega obiska. Kam se lahko še širi Emei?

Emeijev patron Rado Kurnik ima eno veliko prednost pred drugimi mariborskimi Kitajci. Ne le v tem, da ima bolj mične natakarice od njih. Predvsem v tem, da ni - Kitajec. Zaradi tega je tudi doslej imel pri gostih več uspeha kot najbrž vsi drugi mariborski Kitajci skupaj. Ker je Emei pač bolj zahoden, ne v hrani, ki se pravzaprav - za kitajsko neveden slovenski okus - skoraj ne razlikuje od druge mariborske kitajske ponudbe, temveč zaradi celotnega vzdušja lokala. Svetel in snažen ambient, z manj kitajskega kiča, evropska postrežba v kitajskih oblačilih, slovenski jezik, parking...

Toda, kam (v katero smer) se naj Emei še širi? V moderno! Kreativno! Novo! Toda, zakaj? Če pa je najbolj priljubljen mariborski Kitajec? Ravno zato! Ker je zdaj pravi čas, da bo spet prvi in vodilni. Zato, ker se tudi hrustljavega piščanca s kikirikijem enkrat preobješ. Pa čeprav ga kuhajo vedno drugi (kitajski) kuharji. Ker se okusi tudi pri nas spreminjajo. Modernizirajo! Ker prihajajo evropski časi

No, seveda, je pa še en razlog. Morda najpomembnejši. Ker imam občutek, da ni več tako kot je včasih bilo. Kot da popuščajo. Hrana pride na mizo mlačna, zelenjavni spomladanski zavitek je brezčutno tesno napolnjen zgolj s kitajskim zeljem, juha s petimi okusi skopari s steklenimi rezanci, hrustljava račka je nekje izgubila hrustljavost, da ji je ostalo le surovo zelje in paradižnik...

Poskusil bom povedati še drugače. Pekoče... Sečuanska kuhinja je namreč znana po tem, da sicer ni korejsko pekoča, a kljub temu med kitajskimi kuhinjami velja za zelo pekočo. Toda v Emeiju se je, seveda, prilagodila našim okusom. A s tem je izgubila svojo značilnost, svoj karakter. Za slovenske osamosvojitvene čase je to bilo še zelo dobro, toda sedaj prihajajo evropski časi. Stara, tradicionalna kitajska kuhinja je ostala zaprta v kitajskih četrtih, v sodobnih mestnih restavracijah pa so kreativni kuharji ustvarili sodobno vzhodnjaško kuhinjo, ki pobira najboljše od Kitajcev, Japoncev, Korejcev, Vietnamcev... in temu potem še dodaja francosko in italijansko kuharsko umetnost.

Se sliši zapleteno? Ja, saj vem, da Maribor ni in nikoli ne bo New York, London, niti Dunaj. Toda, saj se tudi Jin R. ni učila kuhati pri kuharskem kralju Pariza Pierru Gagnairu.

Še vedno zapleteno? Dobro, še tretji poskus. Na primeru shitzan jantze. To je jagnje na tibetanski način. Z veliko bambusovih kalčkov in opozorilom, da je pekoče. Toda izpade tako, kot da so vam na poti od Zagreba proti Reki  v eni od številnih raženj gostiln v Zihovem ja(g)njetino pogreli skupaj s solato. Seveda, vem, še nikoli se niste uspeli upreti jagnjetini, ki se je vrtela pred vami. Torej že mora biti nekaj v njej, s solato ali brez nje. Toda, vseeno ste nekako razočarani, saj se vam zdi, da na šolskem atlasu Gorski Kotor in Sečuan le nista bila tako blizu skupaj.

Skratka: nič slabega o Emeiju. Še vedno je to ena med najbolj priljubljenimi mariborskimi gostilnami. Le zdi se mi, da je sedaj ravno pravi čas, da naredi naslednji korak svoje širitve. Ne več prostorsko, temveč kakovostno.



Komentar bralcev:

21.09.2005: Zelo v redu!

18.10.2005: Kitajska hrana, v kateri še izbirčni otroci uživajo!


Dodatni podatki

Kako do tja:  V Brezju, najprej iz mesta po cesti 14. divizije, ki se nadaljuje v Dupleško, na levi strani.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
kitajsko

Naslov:  Dupleška cesta 133, Maribor

Telefon:  02 461 7811

Zaprto:  nedelja

Lastnik:  Rado Kurnik

Kuhar:  Kitajec

Cene:  menu 1480; glavne jedi okrog 2000; za enega ni poceni, a najesta se dva.

Jedi:
sečuanska kuhinja

Plus:
dobro vodena gostilna, v kateri večina stvari dobro funkcionira; skratka, v Emeiju je poudarek na dobro.

Minus:
ali se mi zdi, da popuščajo, ali pa postajamo bolj zahtevni? Oboje mora dati patronu misliti!

Dodatno:
Emei je 3099 metrov visoka gora v kitajski provinci Sečuan, znana tudi pod imenom Lepota pod rajem.

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  seveda, saj jih deset naroči pet porcij, a so vsi siti



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND