Gospa Čarman, nam lahko, lepo, lepo prosim, zaupate recept za vaše krušno pecivo? Najboljša je bila koruzna štručka s skuto, a se tudi čebulne in z olivami nisva branila. Majhne, da je veliko skorje, okrogle, da je veliko penaste sredice, tople, da jih preveč poješ. Mar ne bi bilo fino in prav, da bi tudi v drugih slovenskih domačih gostilnah goste tako pozdravili. S svežim kruhom in lokalno posebnostjo iz starih časov na novem porcelanu?

Prosena kaša in praline

Kaj ostane od kritika po treh urah, šestih hodih in koliko kozarcih, ko v beležki z rdečim piše le "aperitiv in juha"? Kdo pa še bere, če le hvališ? Še dobro, da se Gašper že tako dolgo išče z mojstrom tramincev in so bili zato Jazbecevi in Bjanini mehurčki preveč klasični, Tilijin šardone (08) pa sicer prijetno svež, a nikakor aperitiven. Saj se res že skoraj vsak slovenski vinar spozna na klasično drugo vrenje v steklenici, toda bil bi že čas, da bi brbončice nadražili tudi s polno aromo mirnega vina. Vprašanje: "Sladki muškat, mislite?" sva uvidevno preslišala in se raje posvetila midli (ali medli), kuhani proseni kaši, ki ji je Danilova gospodarica - mimogrede, tako lepe kuharske uniforme še iz mišelink ne pomnim! - dodala špinačo ter jo pokrila z mesnim pralinejem, neprimerno bolj sočnim, kar penastim, od običajnega mletega polpeta. Ja, vrli gostinci, res bi bil že čas, da bi tudi vi svojim dragim (degustacijskim) menijem spustili ceno s takšnimi presenečenji. Ne, to ni pogrinjek, pri katerem zaračunate papirno servieto, ki jo ovijate v tisto iz blaga, da si jo le redki gostje upajo umazati. Amuse-bouche, kot se temu "gobčnemu nadražilu" strokovno, skupaj z amuse-gueule, reče, je pač vaše ogledalo: kolikor znate in kolikor nas cenite. Danilo si že zaradi tega zasluži pet! A vseeno berite dalje, saj se pouk s tem še ni končal.

Žrebičkov rostbif se je mehčal le eno uro in le na 75 stopinjah, posut je bil le z malo svežega kozjega sira, oblit le z nekaj kapljicami Sancinovih oljk, osvežen le z nekaj listi mladega motovilca, toda učinek je bil - velik. Točno, ne komplicirajte, kjer ni potrebno (berite: kjer imate tako dobre sestavine).

Bučkin karpačo je bil moden in damski. Najbrž za tiste, ki se nikoli ne morejo odločiti. Bučke pa ne redijo in mesa se skoraj ne vidi. Jed, skratka, ki pač mora biti. Čeprav je bil Ducalov renski (06) boljši. Tako zrel in poln, čeprav še mlad.

Jed, ki v Danilovem "gourmet meniju" ni navdušila, je bila fižolova juha s capuccino peno krompirja. Tudi zato, ker je idejo dal matevž, a je izpadla le preredka juha, s preveč okusa po fondu, premalo po fižolu, četudi so olupki ušli skozi sito, kar se je poznalo na zobeh. Še krompirjeva pena je bila takšna kot v naših kafičih… Na italijanskem kapučinu je gosta, smetanasta, na našem pa redka, z velikimi mehurčki, ki ob prvem požirku razpadejo.

Loška mešta in tartufi

Zaščitni znak reteške gostilne Pri Danilu je loška mešta, najbolj preprosta jed škofjeloških hribovcev, ki so koruzni zdrob kuhali s krompirjem, zalili z mlekom ter zabelili z ocvirki. Vesna Čarman je iz teh "navadnih žgancev" naredila vzorčno jed nove slovenske kuhinje, ko je ohlajeno mešto spekla, mleko zamenjala s smetano, ocvirke pa s - tartufi! Prvi letošnji obetajo okusno letino.

V novodobnem oblačilu so bili tudi gorenjski krapi, polnjeni z dimljeno skuto, v omaki treviškega radiča. Somelje jim je namenil bio zlato rebulo (02) Daria Princica z one strani Brd (Oslavlje), a se je s svojo krepostjo in dopadljivo trpkostjo še boljše ujela s tartufi.

Za nadaljnje prijetne napore je nadražena čutila ohladil sorbet Čarmanove izabele, z dodatkom sirupa pravega čaja. Tudi modnemu je potrebno dodati lokalno avtentičnost, tako kot goveji taliati - mlada krava s škofjeloških hribov, 14 dni je zorela, preden je šla v biftke -, ki tudi pri Danilu žal ni pečena v kosu, a ima zato ob sebi pesto črnega ribeza in poštokio, ker je bil "nono doma iz Kobarida". Radič in krompir, z dodatkom slanine, pretlačena v gosto omako, ki se je v takšni elegantni kombinaciji iz vsakodnevnega "zosa" povzdignila do jedi visoke kuhinje. Vse je bilo že skuhano, le, žal, veliko pozabljeno.

Jagenjček - z Nove Zelandije, sicer, ker na Jezerskem še raste - s pistacijo in flanom iz jajčevcev, v naravni omaki, ki jo je spustilo meso, kar ni bilo veliko, saj je bilo dobro uležano in po pečenju tudi odpočito, je bil vreden barabe… Danilova vinska karta ima 22 strani, na njej je tudi kar deset vod, ob desetih peninah in kar šestnajstih šampanjcih, polni pa jo prodorna spletna trgovina mladega Danilovega gospodarja, ki te dni v Ljubljani odpira vinoteko in se uči za svetovno priznano vinsko diplomo na londonski WSET. Kot Barabba je tudi piemontska regija Monferrato dobila še eno priložnost in iz nje je Fabrizio Iuli ustvaril veliko barbero, ko je na trsu pustil le štiri grozde.

Zakaj obiskati?

Ker ima kostanjeva rezina kakijev preliv, biskvit, opit ne v rumu, temveč v limonovem soku, pa cimetovo peno. Ker se jagodičevje v rdečem vinu sliši odmrznjeno, toda okus je drugače znan. Ker je iz domače brajde! To je Danilo. Ve, kaj je domače. Sliva, robida, izabela. Ve, kaj je izročilo. Saj je nono vedno pil koreto. In ve, kaj je sodobno in novo, saj se sadjevec na kavni kremi peni. Začne in konča pa se s pralinejem.