Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (80 od 100)


Gostilna ocenjena 21 krat

Hrana:
21 krat
Vina:
21 krat
Postrežba:
21 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
21 krat
Cena/kakovost:
21 krat

Ocenite gostilno
 


















 
As, Ljubljana, 2006
Za ase, po okusu in denarnici

O kom se v Ljubljani največ govori? Kdo je najbolj in?

V paviljonu je bilo (študentsko) polno, pod Asovimi oboki pa so sveže pogrnjene mize in pecljati kozarci samevali. "Aperitiv za začetek, da boste lažje izbrali?" jih je pozdravil natakar in ponudil penino, ki je "najbrž še ne poznate. Koprski enolog Iztok Klenar je naredil svojo polnitev, Klen art." Spoznali so iskrivost mehurčkov in okus, ki se ne podreja večini, zato še njim ni bilo do branja vedno istega. "Želite, da vam jaz sestavim kosilo?" se je ponudil natakar, ki je bil v takšni vlogi očitno že velikokrat.

K mehurčkom je najprej prinesel led, na njem pa vzdolžne rezine korenja. V košarici so bile tri vrste kruha z domačimi grisiniji. Na belem pladnju s tremi vdolbinami pa še olivno olje, groba morska sol in sesekljane olive. Dovolj vsega, da se je lakota še bolj razdražila.

"Tako, škampov karpačo za začetek. Sveži škampi, sveže stisnjen oranžni sok in olivno olje. Zraven pa malo zeliščnega kruha." Že slika na krožniku je bila lepa. Okus pa, brez pretiravanja, božanski. Nobene umetnosti, le okusi, ki jim je kuhar dovolil razposajeno in veselo divjati ter kričati po krožniku. Le kako je tako tanko zrezal nežne repke, ki nimajo sploh nobenega odmrznjenega okusa? In kako dobro se ujemata oranžni sok in olivno olje, ki se barvno prelivata po rožnatem rakovem mesu! Pogovor za mizo je zamrl, hitrost vilic se je upočasnila. Vsak je bil sam s svojimi grižljaji, le upali so družno: "Naj čim dalje traja!"

A ni trajalo dolgo. Od praznega krožnika do novega, polnega. Bil je pač teden, ko so bili poslovneži s svojimi šolarji na smučanju, zato je kuhar hitel le zanje. Za nadaljevanje jim je natakar izbral preizkušeno Asovo klasiko. "Jastoga smo razdelili med tri in ga pripravili s svežim paradižnikom, peperončini in tankimi rezanci." Malo pekoče in malo sladko se je izmenjavalo v ustih. Ponovno brez velike umetnosti, pa vseeno dovršeno. Kar ni naredila kakovost sestavin, so naredile vilice. Ovijale so in ovijale. Še en gib za ponavljanje. Zato mora imeti dobra gostilna svoje, prepoznavne jedi. Da lahko gostje ponavljajo. Vmes pa, seveda, vedno znova poplaknejo. Z Blažičevo rebulo, recimo. Ker je tako lahka in sveža. In, ker še ni konec kosila.

Enainštirideset za tri

Pri glavni jedi pa jim je natakar prepustil malo izbire. "Brancin ali grdobina?" Složno so izbrali žabo. "Pravilno," je pohvalil natakar in hitro prinesel vsakemu po dve rezini njenega debelega repa, na hitro popečeni na žaru in položeni na svežo rukolo, ki so jo barvno dopolnjevale majhne kocke sladke rdeče paprike. Čez vse je bilo nadrobljeno tanko vlečeno testo, zraven pa le še steklenička, bolj gostega, bolj zelenega, bolj aromatičnega olivnega olja.

A v tretje vseeno ni šlo rado. Čeprav je Asov kuhar nadaljeval s formulo preprostosti, ki je vrhunskim sestavinam pustila prvinskost, bi glavna jed le zahtevala več njegove roke in znanja. Kot da bi rekel vajencu: "To pa kar ti pripravi, saj ni težko!" Kot da bi šel gost sam v ribarnico in mimo branjevke. Kot da, torej, ne bi bil v - Asu! Pa četudi je bila zraven v kozarcu Simčičeva šardonejeva selekcija.

Je pa bilo sladko nadaljevanje spet asovsko. Tradicionalna borovničeva torta, ki je na pogled smetanasto težka, na okus pa beljakovo lahka, čokoladna hišna torta, ki je vesolje daleč od drugod običajnih "saherc" in vroč čokoladni narastek, ki je na potovanju od kuharja do gosta sicer uplahnil, a se vseeno veselo razlil. In spet preizkušena formula: brez čira čara, preprosta belina krožnikov, sicer trendovsko zaobljena in oglata, z jedjo v glavni vlogi in le majhno "lužo" omake.

No ja, a s tem asovstva še ni bilo konec. "Koliko bomo plačali?" smo se šli majhno stavo, ko je natakar sešteval. 28, 32, 39 so bile stavne kombinacije. A nihče ni zadel. Zmagala je 41! Za tri za kosilo! Ljubljana je očitno res že v Evropi.



Komentar bralcev:

21. 6. 2009: Kako lahko Dobrojedci ocenite Dolce Vita v Klagenfurtu z manjso oceno kot je As? Je Renault Megane primerljiv z Mercedesom S? Dolce Vita je nedvomno za dve kategoriji boljsa restavracija!
6. 6. 2009: Poslovno kosilo, deluje prepočasi še za Slow food, prineseno ni bilo to kar smo naročili (poskus goljufije-češ saj ne bo ugotovil) skratka ... slabo in najbrž zadnjič!
13. 11. 2007: S partnerjem sva se tja odpravila polna pricakovanj, ven pa odsla poplnoma razocarana!!! Hrana, ki je povprecna in nikakor nekaj posebnega ali izvirnega tudi priblizno ni vredna denarja, ki ga na koncu pustis tam. Gostilna As se lahko trikrat skrije za Manno ali kaksno drugo dobro gostilno, ki ima kvaliteto hrane precej boljso, cene pa precej nizje... pa se moski del druzbe se naje... Zelo razocarana...
18.1. 2007: Vsaka čast Popetu, ustvaril je legendo med ljubljanskimi restavracijami. Z zelo solidno (in nič več kot to) kuhinjo, odličnim trženjem, trdno navezo z vinarji in vplivneži. Nasilno trženje aktualnega in nikjer napisanega dnevnega menija, konstantno manjšanje porcij od zdravih začetkov tam ob koncu devetdestih, ki jedca poprečne kapacitete pusti lačnega in željnega kakega zrezka (ali, bogokletstvo, čevapa), pogosto nečloveško dolgo čakanje na račun, neustavljivo dviganje cene na raven resnih michelink, skupni WC z uporabniki bara za mladino... Zato se tale moja subjektivna ocena nanaša na obdobje do poznega 2004, saj me odtlej ni (in me verjetno ne bo) več. Jasno razvidni trend prejšnjih let se mi je takrat po dvoletni prekinitvi obiskov le potrdil.
4. 12. 2006: Hrana: kakor kdaj in kakor za koga.
6. 10. 2006: V zadnjih letih se je hrana poslabsala. Paste so dobesedno \\\"zatohle\\\", kakor so tudi rizote. Tudi peko ribe v soli so ze prekoracili, kar je nekoc bilo nezaslisano.
11.3.06: Vse je odvisno od tega, kdo je gost. Ali ga poznajo ali ne. Včasih je vrhunsko za zmerne cene, včasih povprečne za astronomske cene.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Knafljev prehod, 50 metrov od Tromostovja, bolj v centru Ljubljane ne gre

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Čopova ulica 5 a, Ljubljana

Telefon:  01 425 8822

www:  www.gostilnaas.si

E-pošta:  gostilna.as@siol.net

Zaprto:  Ni

Lastnik:  Svetozar Raspopovič, žena Milena, sin Sebastjan, hči Ana

Cene:  cene so le za prave ase... kosilo za tri je stalo 41.000 tolarjev

Jedi:
"Morsko ali mesno?" vpraša natakar, čeprav odgovor že pozna. As se je v Ljubljano nenazadnje preselil s Krasa in s seboj pripeljal kreativno, toda preprosto, slovensko sredozemsko kuhinjo.

Plus:
Ko hočeš narediti vtis, veš kje moraš rezervirati. Kakovost ne niha, vse je na nivoju, predvsem pa izstopa vrhunskost sestavin, ki do Ljubljane priplavajo.

Minus:
Vsekakor cena, ki je presoljena. A tudi to je del Asovega imidža. Toda zanjo bi vsaj pri glavnih jedeh morali pokazati več kuharske umetnosti (ne le idej).

Dodatno:
restavracija, night lounge bar, zimsko letni vrt; resničnostni šov v B baru

Leto obiska:  2006

Ponoven obisk:  Asu se enostavno ne da izogniti, pa naj stane kolikor stane...



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND