V Apart hotelu na Pohorju, ki so ga zgradili namesto legendarnega Železničarskega doma, ki je imel tako dobro kuhinjo, da je bilo ob nedeljah Pohorje samo zaradi nje polno izletnikov, se dve pomembnosti zgodita še preden vstopite vanj. Najprej vam, ko še z dvorišča pogledate četrto ali peto okno levo od vhodnih vrat. Se premakne zavesa? Pogleda ven glava z belo kapo? Odlično, torej je kuharica Majda za svojim štedilnikom. In potem njej, Majdi Petrič, dolgoletni kuharici v hotelu Slavija, ki je še iz tistega testa, kakršnih danes (skoraj) ne delajo več. Kajti gospa Majda rada kuha in čim več je gostov, tem bolj je vesela.

Od toplega kruha do toplega štrudla

Apartova jedilnica je moderna, svetla, bolj mestna kot pohorska, toda zato je pri recepciji kamin, da te pogreje. In nato..., njen kruh, ki je ponavadi še gorak in tako mamljivo hrusta, njen borovničev zavitek, ki je vedno svež, da je potem nasmeh tako lepo črn, njene rože in zeliščni vrt, njen pogovor, ko prisede k mizi in povpraša, kaj bi lahko naredila še boljše.

Toda na jedilniku je preveč in zaradi tega ni vse enako dobro. Ker gostje (še) bolj redko zaidejo le dober kilometer stran od smučišč, jim hočejo ponuditi preveč, pa čeprav imajo gostje tako najraje menuje, ki so res okusni. Krožniki so lepo pripravljeni, z veliko zelenjave, zanimivimi prikuhami, ne le klasika, čeprav, seveda, je tudi ta.

Pohorski narezek, tudi zaradi kruha, je bil odličen, jelenova salama, pohorska bunka, domača šunka, vloženi jurčki, najboljša pa skuta, pravzaprav mladi drobljeni sir, z bučnim oljem in bučnimi semeni. Juha, gobova, je bila ob drugem obisku dosti boljša kot ob prvem, sicer rezultat dolge zime, ko je gobje ozimnice vedno manj, toda zato bogata z zelišči, zgoščena s krompirjem in tako složno omožena s hrustljavim kruhom, da ob polni jušni skodeli sploh ne potrebuješ več nadaljevanja.

Česnova juha je bila pregosta in preveč modna, nekaj posebnega pa paradižnikovo - špinačna, toda zato, ker sploh ni bila juha, temveč zelenjavna predjed. Pol krožnika rdečega, zaradi goste paradižnikove omake, pol zelenega, zaradi goste špinačne prikuhe, vmes pa so plavali majhni beli njoki in sesekljane črne olive. Le od kod na Pohorju takšen vegetarijanski zanos (s tem, da se beluši z jajčkom in čemažem in njoki v kremni omaki iz mladih kropiv prav lepo slišijo)?

Najmočnejši pri divjačini

Nemesni navdušenci se bodo razveselili tudi pogleda na krožnike z glavnimi jedmi, ki pa so se zatem pri okušanju precej slabše odrezale. Dobro, zunaj je bilo še na debelo snega, toda vseeno je delovalo preveč konfekcijsko. Za ohrovtov zavitek je bil krompirjev nadev preveč neizrazit in mu tudi sirova omaka ni dosti pomagala. Bilo bi povsem drugače, če bi se v ohrovt skrila, na primer kaša, še posebej, če bi jo spremljalo še kaj jurčkov. Saj, nenazadnje, ta jed na jedilnem listu res je. Krompir pa tudi ne bi bil užaljen, če bi lahko bil zraven kot pire.

V mesnem delu je Apart hotel najmočnejši pri divjačini (fazanje prsi s suhimi slivami in pehtranovimi štruklji, srnin file v divjačinski omaki z višnjami in kruhovim cmokom, merjaščev zavitek v lovski omaki z brusnicami in zapečeno polento), kar je za Pohorje logično, toda hkrati bi se rad tudi mednarodno prikupil. Ker je Pohorje pozimi polno Madžarov, ki pa so bolj redki restavracijski gostje, so na jedilniku, najbrž, svinjski medaljoni po madžarsko. V družbi z zelenimi rezanci so bili prav okusni. Komu pa je namenjen filet mignon z ingverjem, cimetom in jabolčnimi krhlji? Če gostom, ki so vajeni mondenih svetovnih hotelov, potem bodo rekli, da meso ni bilo "mignonsko" (dovolj ljubek je pljučni kos le na vrhu, zato pa mora biti tudi debelejše odrezan), če gostom, ki si želijo eksperimentov, potem bodo iskali sveži ingver in cimetov okus, če gostom, ki se radi važijo, pa bodo rekli, saj to je "navaden šnicl"...

Pohorska omleta se stepa z roko

Med sladicami potomec Železničarskega doma, seveda, ne more brez pohorske omlete, ki pa se je v zadnjih letih na Štajerskem iz osnovne preproste recepture 3-3-3 (3 žlice moke, 3 jajca, 3 žlice sladkorja) že tako izrodila, da je tudi kuharica Majda na jedilni list dala sadno omleto (ker veliko gostov misli, da je poanta v obilici eksotičnega in konzerviranega sadja) in pohorsko omleto, ki pa jo po vrhu prelije z borovnicami, s čimer želi, najbrž poudariti, da borovnice na Pohorju še rastejo, brusnice, s katerimi omleto sicer napolni, pa le še v kozarcu. A najvažnejši pri pohorski omleti je tako zvok. Zvok stepanja jajca, moke in sladkorja, namreč. "To delam vedno na roko, ker je tako najboljše in ker sem se tako naučila, za vsako omleto sproti."