Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (65 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 












 
Chez Eric pri Istenič, Bizeljsko
Grand-mere na Bizeljskem

Klet penin Istenič je svojim bizeljskim šampanjcem v Stari vasi dodala še francosko podeželsko kuhinjo ljubljanskega Francoza Erica Rauscherja, kot izziv domačim slovenskim gostilnam

Kakšna je razlika med francoskimi in slovenskimi podeželskimi gostilnami? Takšna kot je razlika med krompirjevim gratinom in praženim krompirjem! Nič slabega o slovenski kuhinji, saj nenazadnje ga še nisem srečal, ki ne bi imel rad praženega krompirja, toda v gostilno ne grem le zaradi sobotnega ocvrtega piščanca in nedeljske svinjske pečenke, prvi dan z uverturo v obliki goveje juhe z rezanci in drugi dan v obliki gobove juhe s kislo smetano.


Vsa čast in hvala svetlim izjemam - in vedno več jih je! -, toda obisk slovenske podeželske gostilne je ekonomski dogodek, obisk francoske pa kulturni. Pri nas se kakovost zaužitega meri s centimetri in tolarji, pri njih pa z okusom, užitkom, doživetjem.


Toda, morda je še večja od razlike med slovenskimi in francoskimi gostilnami razlika med slovenskimi in francoskimi - gosti. Nekako takšna kot v starosti. Slovenska revolucija se je zgodila pač 200 let za francosko...


Podeželska podružnica Erica Rauscherja


Pred devetimi leti smo v Sloveniji dobili prvo francosko restavracijo, s pravim francoskim kuharjem. Lani se je Eric Rauscher s Fužinskega gradu preselil v središče Ljubljane, v Rotovž, letos, pred dobrim tednom pravzaprav, pa si je po vzoru velikih francoskih kuharjev, ki imajo v glavnem mestu svoje luksuzne in pregrešno drage restavracije z visoko francosko kuhinjo, na podeželju pa preproste podružnice s preprosto babičino kuhinjo, omislil še "vikend" na Bizeljskem. Saj družina Istenič s svojimi peninami že dolgo dokazuje, da je bizeljsko slovenska - Šampanja!


Tako so v Kleti penin Istenič na Bizeljskem med tednom narezkom dodali polže na maslu, za vikend pa foie gras in račje prsi. Miha Istenič je sodelovanje z Ericom Rauscherjem tako opisal: "Za razliko od ljubljanskega je naš Chez Eric usmerjen v podeželsko kuhinjo in dolgoročno teži k oplemenitenju klasične bizeljske kuhinje na moderen način."


Dovolj razlogov, torej, da si nismo pustili sto dni časa, temveč smo bizeljskega Chez Erica obiskali kar hitro.


Foie gras, quiche, creme brulee


Ambient je ostal enak: pod mizami se mota domača mačka, za katero brezuspešno leta natakarica, stoli so še vedno enako težki, glinaste luči pa še vedno zakrivajo pogled k družbi onkraj mize. Le izza šanka se bolj kadi in cvrči kot prej. Francoski kuhar se je udomačil namreč kar tam, kjer so prej rezali salame in kruh, kar pomeni, da njegove vonjave delajo resno konkurenco kaminu, ki so ga od zadnjega obiska najbrž prav zaradi tega mrežasto ogradili. Vsekakor pa je to prijeten podeželski ambient, ki ga še dopolnjuje lično urejena okolica Isteničeve kleti s staro kajžo, v kateri je trgovina.


Jedilni list, ki ga bodo, kot obljubljajo, spreminjali mesečno, marčevski, torej, ponuja kratek prerez francoske kuhinje, od vsakega hoda po tri, štiri predstavnike, iz vsake francoske pokrajinske kuhinje nekaj malega, predvsem pa brez velikih eksperimentov, na sigurno, to, kar je med Slovenci, najbrž, najbolj poznano. Torej, terina, gosja, jetra, čebulna juha, quiche (pita, pravzaprav), račja prsa, siri, creme brulee...

Vinska spremljava je, logično, Isteničeva, kar pomeni pestra izbira klasičnih penin in nekaj malega tudi mirnih vin. Natakarici, žal, manjka someljejsko znanje, a to nadomesti z všečno nerodnostjo, kar te pač spomni, da nisi v Parizu, temveč na bizeljskem podeželju.

Štirihodni menu iz jedilnega lista

V menuju, ki ga po dobri francoski navadi kuhar sestavlja po svoji izbiri in iz jedilnega lista, je Rauscherjev bizeljski namestnik - chef  prispeval znanje in trening, izvedbo pa prepustil svojim ljubljanskim pomočnikom, ki so tako za vikende nagrajeni z izletom na Bizeljsko - ponudil najprej juho, šele za njo pa hladno predjed. Najbrž zato, ker je bila "le" špinačna kremna juha, ki bi jo sicer v Normandiji pripravili raje iz kislice (in zraven ponudili creme fraiche), v Languedocu pa iz blitve (in zraven ponudili s sirom gratinirane kruhove rezine), na Bizeljskem pa so jo le prevečkrat pogreli, da je bila preslana.

Juhi je sledil carpaccio, ki se je na francoskem jedilniku znašel najbrž zaradi kozjega sira, ki se je pod njim pomešal v rukolo. Kljub uspešnemu francosko-italijanskemu zavezništvu pa smo se vseeno bolj razveselili jagnečje terine (na Bizeljskem moškega spola) s krompirjevimi plastmi, ki so jo namesto v slanino uspešno ovili v pršut. Seveda pa že v uvodu ni šlo tudi brez foie gras, jeter pitanih gosi, najbolj znane francoske specialitete, ki so si jo sicer izmislili Judje, resda v Alzaciji. Na način šefa kuhinje je pomenilo klobasasto terino iz, najbrž, konzerviranih gosjih jeter, ki (pa) so bila brez vsakega drugega dodatka izvrstna.

Gosja jetra so nastopila tudi v topli predjedi, tokrat sveža, na hitro popečena in zložena z jabolčnimi rezinami a la mille-feuille v stolp, ki ga je natopila konjakova omaka. Tako kot da bi bili v Perigordu, še vonj (in dim) iz kuhinje je izdajal, da kuhar ni uporabil nobene bližnjice, temveč je jetra opekel v zelo vroči gosji masti.

A zato si je manjšo bližnjico privoščil pri glavnih jedeh, kjer je obakrat uporabil krompirjev gratin in ratatouill (na drobne kocke zrezana dušena zelenjava), čeprav je njegov chef v jedilnem listu napovedal k račjim prsim (z medom) kostanjev pire. A zato je bil ob srninem fileju pire iz zelene! In špinača, le na hitro blanširana.

Posladkali smo se z limonino pito (tarte au citron), ki pa se je preveč namočila v vanilijevi omaki, čokoladno markizo in, seveda, s creme brulee. Slednja je bila res izvrstna, torej francoska, pri markizi pa se je razvila debata o francoskem kuharskem leporečju, ne le v haute cuisine, temveč tudi v babičini, la bonne grand-mere, kuhinji. Na enem krožniku napovejo angleško kremo, na drugem pa bourbonsko vanilijo, gost pa potem z obeh poliže isto creme anglais.



Dodatni podatki

Kako do tja:  Stara vas je takoj za Bizeljskim proti Brežicam.

Regija:  Dolenjska in Bela krajina

Značilnost:
francosko

Naslov:  Stara vas 7, Bizeljsko

Telefon:  07 495 1559

Zaprto:  od ponedeljka do četrtka

Lastnik:  družina istenič

Kuhar:  Eric Rauscher s svojimi pomočniki

Cene:  menu s štirimi hodi 4.500 tolarjev, jagnječja terina 1.200, zloženka gosjih jeter 2.400, račja prsa 2.900, creme brulee 600.

Jedi:
francoska podeželska kuhinja z regionalnim pridihom

Plus:
ideja ponuditi k peninam francoske podeželske jedi je odlična; še bolj bo, če bodo bizeljsko regionalno kuhinjo nadgradili s francoskim kuharskim znanjem; hraber eksperiment, ki lahko slovenskim gostilniškim jedcem in slovenskim gostilnam samo koristi; dokaz, da dobre jedi ne potrebujejo kromiranih kuhinj, temveč le mojstrske kuharje.

Minus:
glede na to, da je odprto šele teden dni, začetne improvizacije (papirnate serviete, nepodeželski podkrožniki, postrežba, vonjave iz kuhinje) še ne štejem v zlo.

Dodatno:
vinska klet, trgovina, sobe (8).

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  še posebej, če se obisk raztegne v dopustniški konec tedna na Bizeljskem



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND