Tistega, ki se masti z mesom z žara, spoznaš že od daleč. Pa četudi ima zraven še toliko zelenjave (prebranac, pečena paprika, zelenjava na žaru, ajvar, čebula...), zmaga pri žaru vedno njegov mesni značaj. Torej, živalski... Torej se tudi je tako. Ali drugače, lepše povedano: hitro. Ali še drugače: hlastno je pri žaru očitno - slastno.

No ja, zgornjo trditev sem nenazadnje preveril na lastni koži. Pogledal sem na uro, kdaj nama je natakar na mizo prinesel tri velike in polne krožnike pa solato in lepinje, ter kdaj jih je spet, a prazne, odnesel. Sedemnajst minut... Najbrž zato, ker sva se vmes še pogovarjala in ogledovala po sosednjih mizah. Sicer bi bilo še hitreje.

Hitrost kot mera za okusnost

Čeprav; spodaj podpisani ni ravno pravšnji za ocenjevanje takšne gostilne. Ne le zato, ker več časa preživi v gostilnah, pri katerih od: "Dober večer!" do "Račun, prosim!" minejo tri, štiri ure, pač pa še bolj zato, ker nima (več) študentske izkaznice. In tako pač nisem mogel preizkusiti tistega, kar v Galei najbolj gre. Tako blizu študentskim blokom in s takšno ponudbo (študenti imajo raje od žara pice, ki so pri Galei št. 2 temu primerno velike) se ti pač ne more goditi slabo.

A sem jo zato moral obiskati pač večkrat. Pa vi poskusite naenkrat toliko mesa. Zato so enkrat nastopili čevapčiči in vešalica, drugič pica, tretjič uštipci in teletina, četrtič pa smo si zavili baklavo za domov.

Zakaj je številka 2, me ne vprašajte. Morda zato, ker so tudi na Baščaršiji najboljše čevapdžinice 1 in 2... Čeprav je na Gregorčičevi še picerija Galea (brez številke 1) in čeprav nad Galeinimi čevapi nisem bil ravno navdušen. Presuho! Zgaga zato morda res manj peče, toda kaj ko od izvornega okusa, ko moraš meso osočiti s preveč ajvarja, ne ostane veliko. Dosti boljše mnenje imam zato o njihovih uštipcih, pri katerih je mesna masa sicer enaka, le da sočni, mastni in sirni dodatki naredijo svoje.

Pri mesu v kosih vse dobro tudi o vešalici, če jo le natakarju uspe dovolj hitro prinesti z žara do mize. Ne razumem pa, kaj mislijo s "telečjo peko". Sam, naivnež, sem mislil, da je to nekaj skupnega s peko v žerjavici in zaprti posodi. A sem dobil na krožniku na žaru popečen telečji zrezek. Zanj pa se ve, da je dosti boljši - če vam ga pri mesarju sploh uspe ujeti - naravno pripravljen, kot pa na žaru, kjer se njegova mladost pač ne uspe kosati s preveliko vročino.

Zelenjavni krožnik je mišljen kot samostojna jed, vendar bodo vegetarijanci na njem najbrž kaj pogrešali. Malo stisnjenega česna na sicer dovolj velikih in prav tanko in debelo zrezanih kosih jajčevcev, bučk, paprike, z dodatkom šampinjonov, je premalo, da bi opravičilo samostojnost. A kot priloga mesu - da! In samostojno vsaj z nekaj, na primer, kajmaka, tudi.

Tudi prebranac, še posebej, če dva naročita skupno porcijo, da pritisk ni prevelik, se lepo poda k mesu. A pri prebrancu je pač tako kot pri pasulju, golažu in pečenih paprikah. Čim več se kuha ali peče skupaj, tem boljše je! Ali kot zadnjič, ko sem bil na pikniku, in smo hvalili gospodarjev pečeni fižol s čebulo, ki ga je, ni pozabil omeniti, ves teden namakal. Šele, ko smo vse pojedli, je priznal, da je bilo najtežje pri vsem odpreti konzervo.

Baklava za digestiv

Ne da pa se to narediti s pečenimi paprikami. Pri Galei 2 so debele, mesnate, ravno prav opečene, da so mehke in brez kože, ter dovolj okisane, da znajo nevtralizirati težko spremljavo. Jedel sem jih večkrat in vedno so bile takšne. Kar pa ne velja za lepinje, ki so bile enkrat pretrde, drugič pa hrustljave zunaj, a mehke znotraj, ravno prav mastne, ravno prav trgajoče, skratka odlične.

Žal pa ne morem ne dobro ne slabo napisati o tufahijah. Vedno so mi jih prej pojedli... Zato sem se pač bolj posvetil baklavam, ki so s svojim jing-jang okusom limone in orehov najboljši "digestiv" po mesnem žaru.

Skratka, če je točno, da je mera za okusnost v žar gostilnah hitrost, je glede tega Galea 2 dobra žar gostilna! Pardon, picerija.