Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (71 od 100)


Gostilna ocenjena 6 krat

Hrana:
6 krat
Vina:
6 krat
Postrežba:
6 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
6 krat
Cena/kakovost:
6 krat

Ocenite gostilno
 















 
Pri Ahacu, Grobelno
Sladkosnedi dobrojedi, pozor!

Mladi kuhar se je v obcestni vaški gostilni odločil, da ne bo klical le ljudi od blizu, zato ponuja ambiciozno in sodobno kuhinjo, ki je ne motijo niti žive barve

Ko sva odhajala, mimo živih rožnatih barv, velikih slik z igralnih kart, sinjih stolov, skozi veliko jedilnico, ki s celo stekleno steno gleda proti Ahacovi cerkvici, naju je pri šanku, v steklu in svetlečem lesu, prestregel kuhar. Mlad, po chefovsko opravljen: "Kako vama je bilo všeč?" Ko je slišal odgovor, se mu je razlezel zadovoljen nasmeh: "Ja, trudimo se! Radi bi malo drugače, kot je vajena večina. Saj se že pozna, da prihajajo tuji gostje iz Rogaške."

Trudijo se, res. In uspešno! V hudi februarski konkurenci, ko sta pred njim tako Ruj, s kulinarično preizkušenega Krasa, kot Manna, z zahtevnimi gosti bogate Ljubljane, odnesla petici (od 6), Ahacu zagotovo ni bilo lahko. Toda zato je Miran Ojsteršek čakal čisto do konca, da je udaril z najmočnejšim orožjem. Dragi bralci, vsekakor morate poskusiti njegove sladice! Kuhana smetana, s štajerskim podpisom, v notranjosti z bučnimi semeni, po zunanjosti kapljice karamelne omake, ki se je zlila z bučnim oljem, rjavo-zeleno-bela barvna kombinacija, na vrhu list vrtnice, sušen na nizki temperaturi, potresen s sladkorjem, in čokoladni souffle, pravi francoski kipnik, zunaj nežno skorjast, znotraj čokoladno tekoč, s sabajonom, jajčno-vinsko omako, in trikotnikoma iz domače čokolade, sta bili sladici, ki nista zmagali le februarja, temveč bi bili nanju ponosni največji mojstri vse leto!

Ambiciozen jedilnik novega gospodarja

Pri Ahacu so imeli prej drugega (prvega) gospodarja, ki pa je dal lani novembra svojo gostilno blizu Šentjurja raje v najem. Prevzel jo je mladi in ambiciozni kuhar Miran Ojsteršek, ki je s svojim jedilnim listom dokazal, da mu ne manjka hrabrosti. V Veliki gostilni, ki ima v nadstropju posebni sobi, spodaj pa, za kavarniškim delom ob šanku, veliko jedilnico, ki gleda na majhen vrt, na katerem bi naj spomladi začel brizgati vodomet, sredi kmečkega okolja, toda še vedno dovolj blizu tako Celju kot Rogaški Slatini, je ponudil sezonsko, moderno kuhinjo, ki ji dodaja tudi svojo kreativnost.

Mariniran jelenji file s čebulicami in rozinami, hobotnica z zeliščnim pestom in balzamičnim kisom, kmečka pašteta s sončnicami na solatni steljici, zapečena česnova juha s sirom, gobova juha s korenčkom in materino dušico, goveja juha iz volovskega repa z drobnjakovimi žličniki, široki rezanci s porom, korenčkom in pepečeno slanino, sveži ostrigarji s plemenitim sirom in pirino polento, jelenji file z jurčki in aromatičnimi pehtranovimi štruklji, srnin file z brinovo omako in pisano polento, jagnječji medaljoni na ajdovem mlincu z dušeno zelenjavo, piščančje prsi z lešnikovo skorjico in žafranovim rižem, junečji biftek s popečenimi gosjimi jetri in njoki s tartufi morda v ambientu "klasične kmečke gostinske arhitekture", ki se spogleduje s ceneno (in preživelo) modnostjo, delujejo kar preveč moderno, toda sredi gostinsko zaspane Štajerske je ta drugačnost še kako dobrodošla in potrebna. Zato jo je potrebno nagraditi s tem, da se - odpeljite tja. Saj boste gledali v krožnik, ne naokrog.

Žitarice v treh skodelicah

Dobrodošlica je bila prijazna. Ne le znan natakarski obraz (iz prvotne Potočnice), ki ni zdržal v Rogaški, ker je tam preveč (gostinsko) dolgčas, temveč tudi chefov cocktail: sveža zelenjava, pomočena v majonezno omako s curryjem! Ob domačem kruhu sva se takoj bolj udobno namestila, saj je bilo jasno, da nima smisla prehitro domov.

Še posebej, ker je bil (še) pustni čas, kar je pomenilo, da je mladi kuhar sestavil tudi poseben pustni jedilnik: žolca s proseno kašo na kisli repi, svinjska prata z motovilcem in kislim zeljem, marinirana račja prsa z medom, svinjska pena s kuhanim pršutom, obresna juha, ajdova juha, kozjanska pustna ohcet, ombolo s krompirjem v foliji in kislo repo, motovilec s popečeno slanino in špehov regrat... Že brati je bilo lepo.

Marinirana dimljena račja prsa z medom so bila položena na motovilec in posladkana z medom, zredčenim s staranim kisom. Na steklenem krožniku so delovala lepo, le pri okusu se jim je poznalo, da so do Grobelnega pripotovala po pošti, zato je mastni rob ostal na krožniku. Zato pa je prata, najprej pokuhan, potem pa popečen malo dimljen svinjski hrbet, ohlajen in tanko zrezan, tudi na motivilcu in domiselno s kislim zeljem, bil domač, krajeven in svež.

Obresna juha se je izkazala za juho iz prekajenega mesa, v kateri je bilo na gosto ribane kaše. V časih kupljenih testenin in jušnih zakuh prijeten spomin na stare čase domačih babičinih specialitet.

Za med Ahacovimi gosti nepravično prezrto jed, "ki je žal ne naročajo, saj ni nič, če ni zraven kosa mesa", so se izkazale žitarice s sezonskimi gobami in mladimi siri, v majhnih steklenih skodelicah: ajdova kaša s šampinjoni, prosena kaša z mladim sirom in jurčki, pirina kaša s feta sirom in ostrigarji.

Pri glavnih jedeh si je kuhar zadal težko nalogo, saj je telečje medaljone prekril s kar tremi omakami: gobjo, sirovo in paradižnikovo. Ker je vmes dal še gratiniran sirov štrukelj, je bilo na krožniku, ki ga sicer ni napolnil do zadnjega kotička, vsega dobrega (kar) preveč. Čeprav mu je potrebno priznati, da ga ni strah omak!

Z omako je prekril tudi junečji biftek, lepo srednje spečen, ki mu je podložil porovo slamo, dodal dušeno zelenjavo, za katero je posebej spekel košarico iz palačinkinega testa, ocvrl še tanke krompirjeve palčke, na žaru popekel radič, bučke, jajčevce, zapičil v meso perujsko češnjo... Saj pravim, preveč spet ni prav.

Bio vina z Rifnika

Tako kot pri vinu... Toda zato ga pri Ahacu točijo tudi v kozarce, s tem da vinski list sicer šele nastaja, a se že da dobiti ustrezne ženine Ojsterškovim jedem. Pri hladnih predjedeh je bil to Kupljenov sivi pinot, 2000, prav krepek, skoraj velik, toda saj je tudi prata ni bila slabotna. Potem so nama natočili Valdhuberjev polsuhi renski rizling, 2000, ki ga ni prav nič motilo nekaj gramov ostanka sladkorja, da se je ujel z žitaricami in mladim sirom. K mesu sva jezike namočila v koprski cabernet shiraz, capris, ljubljanska zlata medalja, imenitno "zeliščno" vino, lahkotno in polno obenem.

Toda doživetje je bilo, tako kot pri hrani, pri sladicah! Njihov spremljevalec je bil namreč - biološko - dinamičen. Aci Urbajs, domačin z bližnjega Rifnika, na katerem so že stari Rimljani pridelovali vinsko trto, je svojo kmetijo zaprisegel biološki pridelavi, kar pomeni, da trto škropi z zdravilnimi čaji iz drogami, ki jih nabira v vinogradu in okolici, nato pa grozdje pusti na trsih do pozne jeseni, pri vrenju uporablja le avtohtone kvasovke in vino zori v lesenih sodih. Posladek predikatni laški rizling, močnega telesa in z lepim pookusom, je tako kavalirsko podprl zahtevno kuhano smetano in čokoladni kolač.



Komentar bralcev:

22.12.2005: Škoda, da je restavraciji prejšnji lastnik naredil toliko negativne reklame. Tako dobro v okolici Celja že dolgo nisem jedla! Se splača priti ponovno! Njihove slow food variante so pa sploh zakon!

12.11.2005: Poskusila sem že precej njihovih specialitet in prav vse so odlične; najbolj pa so mi všeč njihovi slowfood večeri.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Do Šentjurja iz celjske smeri po cesti proti Rogaški, z mariborske pa z avtoceste zavijte v Dramljah. Stopče so takoj za Šentjurjem, gostilna je ob cesti na levi strani.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
sodobno

Naslov:  Stopče 31, Grobelno

Telefon:  03 746 6640

www:  www.omizje.com

Zaprto:  prazniki

Lastnik:  Miran Ojsteršek

Kuhar:  Miran Ojsteršek

Cene:  predjedi od 1.000 do 1.500, glavne jedi od 1.800 do 3.200, sladice od 450 do 650 tolarjev; opisano kosilo z vinsko spremljavo je za dva stalo 16.000 tolarjev.

Jedi:
sodobne, lahke in sveže jedi, regionalno obarvane

Plus:
Miran Ojsteršek dokazuje, da ima žilico in veliko željo. Ker se rad in še vedno uči ter raziskuje, je ustvaril sredi kmečkega okolja ambiciozno gostilno, ki bo s takšnim nadaljevanjem postala širše (slovensko) zanimiva. Mojster sladic.

Minus:
kar bi hotel drugače je le to, da bi si želel manj. Predvsem na krožniku. Čeprav to še zdaleč ni bilo nabasano, a vseeno... Najbrž se je najtežje brzdati ravno v tem, da nočeš preveč. Štajerska smer, drugačna od primorsko-ljubljanske, je zagotovo prava. Toda vseeno se je potrebno tudi tam nekaj naučiti, že zato, ker bodo očitno italijanski gostje iz Rogaške zelo pomembni. Prvinski okus je potrebno iz kuhinje obdržati na krožniku vse do gosta.

Dodatno:
ples za vikend in rimske izkopanine na Rifniku

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  vsekakor, že zaradi sladic!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND