Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (79 od 100)


Gostilna ocenjena 22 krat

Hrana:
22 krat
Vina:
20 krat
Postrežba:
22 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
22 krat
Cena/kakovost:
21 krat

Ocenite gostilno
 


















 
Manna, Ljubljana, 2004
Prava mana za želodec

Sodobna mestna gostilna s primorsko-kraško, lahko, sezonsko in svežo kuhinjo, ki z elegantno podobo in vrhunsko postrežbo vabi ob Gradaščico dobrojedske poslovneže

Prešernova najljubša gostilna se je sicer imenovala Pekel. Toda takšnega imena, seveda, novi ljubljanski gostilni niso mogli dati. Kako jo, torej, povezati s Prešernom, če je že v Trnovem, blizu cerkve, kjer je pesnik prvič srečal svojo muzo?

Padala nebeška mana Izraelcam je v pušavi; zginila je, ak pobrana ni bila ob uri pravi. Je pel, najbrž prav v Trnovem, prevzetnim dekletam Prešeren, češ, varji, varji, de priletna samka se ne boš jokala! Morda pa je tudi zaradi tega iz nekdanjega Fortunata nastala nova Manna? Zdaj je vsekakor mlada, zala in, čeprav so jo odprli šele lanskega novembra, nikakor ne sama. Sodobna Ljubljana ima rada takšne svetovljanske gostilne. Čeprav bi se pesnik počutil bolje v svojem Peklu. A zato je v Manni na vsakem papirju kak verz. Resda ne Prešernov.

Božanske jedi na zemlji

Manna so, torej, božanske jedi na zemlji... Čeprav je do tega prišlo zato, ker sta lastnika Andrej in Nace, iz česar pride Anna, hudomušneži pa pravijo, da je spredaj M zato, ker je bil včasih H... Res, v Manni boste srečali znane obraze iz Hane, ko jo je vodila še prekaljena ljubljanska gostinka Jožica Drobnič, ki je v novi gostilni tako zbrala spet staro ekipo. "Kar malo smo se že pogrešali," nama je priznal natakar, ki je tudi najbolje opisal Mannin ambient. "Ko sem videl, kako lepo so gostilno prenovili, sem se takoj odločil!"

Ob okrasti zunanjosti in bordo rdečem iterierju, ki deluje elegantno in ne prevzetno, je postrežba takoj naslednje, kar v Manni navdušuje. Profesionalci, skratka! Zato, sva kakor sladko mano sprejela vsako njegovo besedo..., ko je začel naštevati.

Dimljena račja prsa na rukoli, s parmezanom in olivnim oljem, dimljena mečarica, marinirane bučke s kozjo skuto in svežimi zelišči, porova redka juha, špargljeva kremna, čebulna, goveja, gobova, ješprenčkova rižota s treviškim radičem in panceto, ajdova kaša z jurčki, šitake gobe na žaru z rukolo, kozjo skuto in pršutom, ajdovi njoki z jurčki...

Za začetek sva ob Jazbečevem teranovem penečem intantu pokusila najprej domači kruh, ki sva ga takoj zatem dobila še namazanega, z zeliščnim, pravzaprav liptavskim sirom. To nama je pomagalo, da sva izklopila telefonsko zvonjenje in žlobudranje pri sosednji mizi. Resda nalepka s prekrižanim mobilcem ne bi ravno krasila ličnih Manninih vrat, a bi bila vsekakor koristna.

Namaz, tokrat gorgonzolin, je bil tudi v hruški, kuhani v limonini vodi, ki je ležala na opečenem kvadratu vlečenega testa, pokapljanega z deviškim, vendar ne agresivnim, oljem in potresena, ne le zaradi barvne dekorativnosti, temveč tudi zaradi sočnega dodatka, s semeni granatnega jabolka. Kalčki, drobnjak, parmezan so zaokrožili prijetno in uspešno uvodno jed. Na drugem krožniku je bilo precej že videnega, torej na hitro popečene bučke, položene na rukolo in pokapljane s staranim kisom, a tudi nekaj mane: mlada, drobljiva, suha, zelo nevtralna kozja skuta, potresena z zelenjem koromača in timijanom. In k obojemu že kar takoj na začetku, vendar ne neupravičeno, chardonnay, Marjan Simčič, 2002, dovolj saden za predjed, a tudi poln za sirovo spremljavo.

Mannina zelenjavna zgodba

Rukolini njoki s škampi in žafranovo omako, rukolo so blanširali, sesekljali, vmešali v testo, v omako pa dali očiščene škampove repe in jo požlahtnili z žafranom, so imeli res nekaj božanskega v okusu. Uspeli so, namreč, ohraniti škampjo sladko-morsko aromo in jo povezati s topljivimi majhnimi zelenimi njoki. Naokrog še malo nastrganega parmezana in četudi vodena redkvičina rozeta, pa se je uspeh meril z zadovoljstvom. Podobna reakcija je bila tudi po pomazanem krožniku, na katerem je bila še malo pred tem rižota, toda ričetova, kraška, s panceto in treviškim radičem. Skoraj je ni novodobne ljubljanske gostilne, ki ne bi ponujala vsaj te omake če ne že celotne ješprenove jedi, toda Mannina jih gleda navzdol. No ja, tudi zaradi izdatne Kupljenove pomoči v podobi rožnatega (rose) modrega pinota, lahkega Štajerca, ki je dokazal, da se zna spogledovati s Primorkami.

Mannina zelenjavna zgodba se je nadaljevala tudi pri glavnih jedeh, četudi je bilo na obeh krožnikih dovolj mesa. Lepemu kosu sveže tunine, ki so jo zelo na hitro opekli, da je ostala sočna - za vsak slučaj pa zraven ponudili še zeliščno pomarančno maslo -, četudi v sredini ne rožnata, so podložili kot dih tanko zrezan koromač, zelo malo podušen in prav toliko popečen, in mu dodali obilje na žaru popečene zelenjave. Zakaj so bili med njo tudi nesezonski melancani, je ostalo uganka, saj treviškemu in belgijskemu radiču ne bi bilo prav nič dolgčas v družbi mehke krompirjeve blitve.

Telečjim medaljonom, tudi le na hitro opečenim, pa so podložili porovo blazinico, na kateri so se dobro počutili, zraven pa ponudili pirine žličnike in polentino rulado, ovito v palačinko. Še vegetarijanci bi bili veseli. Tudi Ščurkovega furlanskega, pravzaprav medanskega, tokaja z Jazbin, krepkega telesa in mandljeve arome.

Pri sladicah pa je Mannina božanskost preveč trdo pristala na zemlji. Sicer so nadaljevale nit, ki so jo povlekle prejšnje jedi, enostavnost, lahkost in svežina, toda pri sladicah si želiš, da se vseeno malo izprsijo, presenetijo. Cimetovi in kokosovi zmrzlini ter zamorčku v čokoladni srajčki to ni uspelo, zato pa je to vlogo prevzelo pecivo ob kavi, orehovi rogljiči pomočeni v čokolado, in biskvit s sladkorno skorjo, ki ga je uspešno zaključilo še žganje, skoraj bolj liker, iz suhega sadja, z glavnim okusom suhih hrušk.



Komentar bralcev:

16. 12. 2008: Komentar na komentar spodaj: Če vam ambient ni všeč, pojdite kam drugam, saj ste vendar vedeli, kam greste. Ali pač ne? Meni osebno je interier prijetno romantičen in samo hvala bogu, da ni v sodobnem štanc minimalističnem slogu! Čeprav bi lahko rekla, da sva kar poznavalca, naju osebje tukaj vedno preseneti s kakšnim prijetnim vinskim odkritjem, ki se do sedaj še nikoli ni teplo s hrano. Cene pa so res nekoliko pretirane...
26. 7. 2008: Vse pohvale strežnemu osebju lokala, ki je tako kičasto opremljen, da se vprašaš ali sem stopil med cigane.. Kar se tiče izbora vin- zelo široka ponudba, vendar bi se hišni sommelier lahko učil od najboljših in s svojim amaterskim okusom ne bi kvaril okusa dobri hrani katere cene so kar malo zasoljene.
4. 3. 2008: Cena je kar huda, vendar tam se vedno počutim kot doma pri mami. Natakarji so ustrežljivi, ni nadutosti in oholosti. Ko se želiva razvajati, greva tja, ponavadi popoldne, domov pa prideva zvečer, blažena in potešena. Božansko! Že nekaj let moja najljubša hiša.
12. 11. 2007: Res je mana za želodec.
2. 4. 2007: Pred kratkim sva si z ženo privoščila bogato večerjo z veliko hodi in z veliko vini. Jedi so bile dobre do izjemno dobre, vina so bila solidna, ampak brez presežnikov (večino boljših vin se ne da dobiti na kozarec ampak samo po buteljkah). Dejstvo je, da sem tam pustil 200 EUR in 100 EUR po osebi je za tako restavracijo vseeno veliko. Za tak denar se lahko je tudi v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami (z eno vsekakor, tudi z dvemi bi se še nekako šlo). Hrana je dobra vendar so cene vseeno malo pretirane za slovensko okolje.
18. 12. 2006: Od "uradne" ocene na tej strani je minilo že dve leti. Od takrat je Manna napredovala tako v inovativnosti kot okusih (predvsem sladice!!!), na žalost pa tudi cenah:-( Res je lepo, postrežba je res izvrstna, toda cene se zdijo nekoliko pretirane (tople predjedi od 2000 do 4000 SIT, glavne jedi okoli 5-6000 SIT). Za posebne priložnosti torej.
9.10.2006: Vredno obiska!
6.11.2005: Izjemno dobra gostilna z vrhunsko hrano, ponudbo vin, postrežbo in ambientom. Še več takšnih!


Dodatni podatki

Kako do tja:  Pri izlivu Gradaščice v Ljubljanico.

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
sredozemsko

Naslov:  Eiprova 1a, Ljubljana

Telefon:  01 283 5294

Zaprto:  nedelje in prazniki

Lastnik:  Kulinarika d.o.o.

Kuhar:  vodja Jožica Drobnič

Cene:  opisano kosilo za dva je stalo z vini 22.000 tolarjev; mesne jedi od 2800 do 3500, tople 1500, juhe 600, hladne 1500, sladice 600.

Jedi:
primorsko - kraške in sredozemske jedi

Plus:
to ni snobovska, temveč elegantna, kar svetovljanska gostilna, ki je predvsem odlično vodena; lep ambient, odlična postrežba, na krožniku pa kakovostne sestavine, pripravljene z občutkom in dovolj znanja.

Minus:
vse drugo je na takšnem nivoju, da bi tudi jedi potrebovale (še) več kuharjevega podpisa, ustvarjalnosti in mojstrstva; zaenkrat so to jedi, ki jih ponujajo že marsikje po Ljubljani, le da so tukaj pač malo boljše (in lepše).

Dodatno:
v pritličju ob baru majhna kavarna, za njo mize v ravni vrsti za hitra kosila.

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  poslovno kosilo, ko želiš narediti vtis



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND