Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 
Ravbar, Dol pri Vogljah, 2000
Županova gostilna iz 1888. leta

Kraški postanek na poti na morje ali z njega - Stara gostilna, ki je kljub renoviranjem ohranila kraško izvirnost - Nedeljski jedilnik za Tržačane in Ljubljančane - Pastičo, kaša, florentinec in kremšnite

Ko se peljete na dopust na morje, imate dve možnosti. Ali greste takrat, ko gredo vsi drugi. Potem se vozite do slovenskega Primorja pet ur, kam dalje v Istro pa vsaj sedem ur. Zato, ker čakate v vrstah pred cestninami in v drugih zastojih vsaj dve do tri ure... Ali pa, da greste takrat, ko drugi ne gredo. In pridobite tako tisti dve, tri ure, da jih zapravite na bolj okusen način. Tako, da se nekje vmes ustavite za kosilo. Tako dopust pravzaprav začnete že doma. V prvem primeru pa šele drugi ali tretji dan na morju, ko vam jeza zaradi čakanja v dolgi vrsti na plačilo cestnine izpuhti. Izberite!
Če ste se odločili za drugo možnost, potem vam svetujem obisk Krasa, kajti tam je še vedno največ najboljših gostiln v Sloveniji. Pravzaprav se ne morete zmotiti. Saj sva tudi midva zadnjič bolj na slepo zavila po avtocesti proti Sežani in nato naprej proti Dolu pri Vogljah. Pravzaprav ga sploh ne bi našla, če sredi Sežane policaj ne bi meril z radarjem. In da sem ga malo zamotil ter s tem rešil nekaj prehitro vozečih, sem ga povprašal za pot do dobre gostilne.
Nekoč letoviščarji, danes vikend gostje
 
Vse skupaj pa vseeno ni bilo naključje. Le kako, če pa je Ravbar ena najstarejših gostiln na Krasu. V županovi hiši je bila tam v Dolu namreč že leta 1888! In kar gre sedanjim Ravbarjem v čast je to, da so kljub očitno številnim renoviranjem hišo vseeno ohranili staro, kmečko, domačno in tudi župansko. Veliko parkirišče, kot trg sredi vasi, dokaj neugleden gostinski vrt pred hišo, saj je namenjen le čakanju in najbolj žejnim, v notranjosti pa več sob, s kaminom, lesenim stropom, kamnitim zidom, polkrožno steno, lesenimi vdolbinami.

Bila je poletna nedelja, ravno pravi čas za letoviščarje. Včasih, pred kakšnimi sto leti, so prihajali predvsem iz Trsta, žene in otroke so pustili na Krasu, kjer se je že takrat za Italijane dobro in domače jedlo, čez vse poletje na kmetijah in v furmanskih gostilnah, sami pa so prihajali za vikende. Danes, seveda, niso več le Tržačani, temveč je Kras vsak lep vikend poln Ljubljančanov pa tudi drugih Slovencev, tako da še tako zakotni gostilni ni dolgčas. Še posebej, če zna skuhati prave stvari.
Toda začel bom na koncu. Ob 16. uri namreč pri Ravbarju zaprejo, za popoldanski počitek, da si tudi kuhar opomore do večerje. In takrat, ko smo gostje z nedeljskega kosila odhajali, so sedli pred točilnim pultom za dolgo mizo domači. Logično, da sem poškilil tudi na njihov jedilnik. A tudi oni so bili povsem nedeljski, kot je za Kras, pa ne le zanj, značilno že več kot le stoletje. Najprej goveja juha, potem pečenka in tenstan krompir ter solata iz zelenega radiča. Res jih je bilo lepo videti, vse za dolgo mizo, ko smo drugi morali že skozi vrata, kako so družno zajemali.
Florentinec na Krasu
A saj smo bili že siti. Kako tudi ne, najprej je bil pastičo, v kar dveh inačicah. Eden z rukolo in parmezanom, drugi z jajčevci in paradižnikom. Pa kaj je sploh pastičo? Zanimivo, da ga v Italiji srečaš bolj redko, zato pa je zadnja leta na Krasu že kar obvezen. Pa čeprav je v kraško kuhinjo kot paštin narastek z različnimi nadevi zašel šele pod italijanskim modnim vplivom.
 
Pri juhah me je zanimala kašina, torej ječmenova. Kot vaš ričet, je prevedla Ravbarjeva gospodarica. Upam, da ni tudi tako nasiten kot ričet, sem se ustrašil, a potem res dobil le gosto ječmenovo juho s krompirjem in nekaj zrni fižola. Morda se je v njej kuhala tudi kaka pršutova kost, morda je bila celo sosedova, kot je bila včasih na Krasu navada, da so si pršutovo kost posojali od hiše do hiše.
Janjčkovi pečenki, ki se je najprej kak dan z dodatkom rožmarina, majarona, lovorja, korenčka, čebule, česna, pora, peteršilja pacala, potem pa pekla v lastnem soku, sva se morala odpovedati, saj naju je zamikal florentinec. Ker pa je to tako junaški kos mesa (ki vam ga v Italiji, oziroma Toskani, ko gre za pravo bistecco fiorentino, prineso kot svežo ribo pred peko na žaru pokazati k mizi, da izberete pravšnji kos bržole), sva za drugo glavno jed izbrala zelenjavo na žaru. Florentinec je prišel v družbi rožmarina in imenitno, z baziliko, opečenega paradižnika, zelenjavo pa so predstavljale bučke, jajčevci, paprika in paradižnik. Čeprav žar za kraško kuhinjo nikoli ni bil značilen, saj so raje pekli pod črpnjem (pod pokrovom v žerjavici), kar so žal že pozabili, so pri Ravbarju bučke in jajčevce tako tanko zrezali in na hitro ter močno opekli, da bi jih tudi nevegetarijanec brez težav zamenjal za meso. Še posebej, če bi imel na drugem krožniku velik florentinski biftek, pri katerem pa vas vseeno moram opozoriti na nekaj. Ker gre za kost in ne za kak maslast pljučni del, je dobro naročiti malo bolj, kot malo manj zapečenega. Umetnost žara, da je meso ob kosti enako zapečeno kot mesni rob, je namreč prihranjena le vrhunskim žaropekom.
Pri prilogah nama niso pustili veliko izbire, saj je pečenega krompirja že zmanjkalo, zato so nama ob "tenstanem" prinesli še špinačo in nekakšno kaponato (dušene koščke mešane zelenjave, pri katerih pa se je okus izgubil med dušenjem), našla pa se je tudi še zadnja zajemalka graha. A midva sva si bolj od tega želela kaj res kraškega, šelin (zeleno), vrzote (ohrovt), finocijo (komarček), zelenjavne njoke, belo in ajdovo polento ali pa vsaj krompirjeve kifeljčke (svaljke).
 
No, sva pa na koncu zato dobila domačo kremšnito. Brez skrbi, da ni bila takšna kot ste jo vajeni iz slaščičarn. Po obliki čisto nizka, po okusu pa prav visoka.



Komentar bralcev:

19. 10. 2008: Izvrstna hrana in prijazno osebje. Zelo priporočam.


Dodatni podatki

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
regionalno

Naslov:  Dol pri Vogljah 5, Dutovlje

Telefon:  05 734 61 80

Zaprto:  ponedeljek, torek

Lastnik:  Ivan Ravbar

Cene:  Kosilo za dva je stalo 6.500 tolarjev, pri čemer je bila zelenjava na žaru (1.300) občutno predraga.

Jedi:
Kraški pršut, prekajen goveji jezik s hrenom, tatarski biftek, jote, mineštre, njoki z omako, kaneloni, pastičo, rezanci z jurčki, štruklji, mešana topla predjed, dušena govedina z omako, telečja pečenka, telečja krača, svinjska krača, jagnje ali kozliček s prilogo, kunec s prilogo, zrezki, divji prašič, srna, jelen, florentinski zrezek, biftek, mešano meso, rostbif, čevapčiči, ražnjiči, piščanec, svinjska, telečja zarebrnica, sir trošt, kozji sir, sadna kupa, jabolčni zavitek, skutni zavitek, kremne rezine, gibanica, čokoladna bomba, lešnikova ali sadna krema, šerbet, sladoled.

Plus:
Trdna, domača gostilna, ki ne stoji kar tako tam že od 1888. leta. in tudi županova ni bila najbrž kar tako. Ohranila je kraško arhitekturo, tudi kraško tradicijo, pa četudi jo je obilno nadgradilo z novodobnostjo, ki jo pač zahtevajo gostje iz Ljubljane in Trsta. To je gostilna, v katero se stalni gost vedno rad vrača.

Minus:
Vseeno pa bi si že zaradi ambienta zaželel (še) več kraškosti. Ker znajo, bi lahko bil izbor izvirnosti, predvsem pri prilogah in zelenjavnih jedeh, s katerimi je kraška kuhinja ravno bogata, dosti bolj pester. Potem bi najbrž tudi ogenj v kaminu veselo plapolal.

Leto obiska:  2000



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND