Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (90 od 100)


Gostilna ocenjena 3 krat

Hrana:
3 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
3 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 















 
Palais Coburg, Dunaj
Na vampe k Petzu

Puehringer, Petz in Seiser hočejo Avstriji prikuhati tri Michelinove zvezdice

Doslej sem bil prepričan, da sta pri vampih samo dve vrsti ljudi. Eni jih ljubijo, drugi pa sovražijo... Toda sredi Dunaja sem na lastnem telesu ugotovil, da obstajajo še tretji. Takšni, ki jih sovražnijo, pa si jih vseeno naročijo. In to v restavraciji, ki so jo odprli šele novembra lani, toda stavim, da bo že v letošnjem letu prišla med prvih pet v Avstriji.

Vse jem, samo vampov se v velikem loku izogibam. Zato je bil to res najtrši možni test. Pa ne zame, temveč za Christiana Petza... Toda prestal ga je z odliko. "Sovražnik" vampov je s polizano skodelico pomivalcu posode prihranil delo!

Na jedilnem listu, ki se z menujem dnevno spreminja, sicer pa glede na tržno ponudbo, je kar nekaj obveznih sestavin visoke kulinarike: jastog, ostrige, tartufi, jetra pitanih gosi. Celo golob! A Christian Petz ima raje preproste sestavine ne-nedeljske avstrijske kuhinje, ki jih zna elegantno zaviti. Ali, da si boste znali bolj živo predstavljati: juha iz pljučk, vampi v omaki, pražene ledvičke, skratka železni repertoar vsake delavske menze, toda po Petzovo. Za michelinke!

Sponzoriranje za 80 milijonov

Peter Puehringer, ki je obogatel z betonskimi izdelki, nepremičninami in finančnimi transakcijami, je 1997. leta za 10 milijonov evrov kupil palačo Coburg v središču Dunaja. In s tem začel uresničevati željo, ki se je rodila že pred 25. leti, ko ga je prijatelj prvič odpeljal v vrhunsko restavracijo. Potem je moral vložiti "le" še 80 milijonov evrov, da je na pol razpadajočo palačo spremenil lani v novi dunajski biser in ponos.

Toda obnovljeni zidovi so bili še premalo. Potreboval je kuharja! Logično, da je izbral najboljšega. Avstrijskega kuharja leta 2002 Christiana Petza, ki si je slavo prikuhal v Meinlu na Grabnu. Spomladi je Petz dal odpoved, novembra pa začel v Coburgu. Z njim je šel tudi Meinlov poslovodja in sommelier Karl Seiser.

Prepričevanje Petza je trajalo dalje od renoviranja. Saj mu res ni bilo hudega pri Meinlu, sredi najboljše založene avstrijske trgovine, pravzaprav tržnice. A kako se upreti takšni ponudbi, ko ti patron reče, da to ni restavracija za dobiček, temveč za - sponzoriranje? Torej imaš odprte roke. In pomoč strokovnjaka Seiserja, ki se prav tako ni mogel upreti. Če pa je v Coburgu dobil najboljše založeno vinsko klet v Avstriji.

Interier je podrejen vsebini krožnikov

Ob aperitivu, na Dunaju je tudi letos še vedno najbolj popularen bellini, prvi amuse: zajčkova terina z zgodnjim zeljem. In prvo naznanilo Petzove nežnosti ter bogastva arom. Nato, ko so nas posedli za mizo - aperitiv ponudijo v steklenem paviljonu, kjer v miru pregledaš jedilni list, medtem pa ti pripravijo mizo - pa še drugi dokaz njegove očaranosti s preprosto in tradicionalno avstrijsko kuhinjo, ki mu služi kot navdih za ustvarjalnost: omaka iz telečjih pljučk z majhnim krompirjevim cmočkom.

Interier palače Coburg je povsem podrejen hrani. Pod oboki so pridušene barve in svetloba, mize pa razporejene tako, da sosede vidiš le, če res hočeš. Nič te ne odvrne od vonjav, okusov, arom, dišav na krožnikih, ki tudi niso nič bahaški.

Potočni rakci so imeli za družbo avokado in zelena jabolka. Lahka omaka jih je le rahlo objela, a dovolj, da je nastal harmoničen trio treh sicer svojstvenih okusov. In še četrtega, iz kavne skodelice, iz katere smo srebali rakovo juha. Ničesar preveč vsega ravno prav!

Potočni rakci so bili tudi na raviolih. V njih pa vampi. In pod njimi vampi. Toda to je bila tudi edina podobnost z - vampi. Ne, nisem se glede njih iz druge vrste preselil v prvo. Toda Petz mi je dokazal, da ne obstaja le črno in belo. Niti pri vampih ne!

Drugi ravioli pa so bili račkini. Ponosno so se pokrili z opečenimi gosjimi jetri in ozaljšali s spiralasto turniranimi pastinaki, slajšimi korenčkovi bližnjimi sorodniki. In za našo mizo se je razvil zagrizen drobovinski boj med vampi in jetri, v katerega pa so posegla še ledvička... Brstičkom telečjih ledvičk je kuhar dodal pečene špecle in mlado zimsko zelenjavo, ki ji je prizanesel z dolgim kuhanjem, ne pa z omako. Hrabro jo je, namreč, začinil, a ji ohranil lahkost. In spet je nastala preprosta jed, ki je bila preprosto - dobra.

Meso v kosu in a point

Kar vidim vas, kaj si o Petzovi hrani mislite ob prebiranju vse te "notranjosti". Toda saj so bili tudi večji kosi. Pravzaprav zelo veliki. Entrecote za dva, brez vprašanja, kako naj bo pečen, saj se ve, da mora biti a point, prerezan poševno na dolge in centimeter debele kose šele pri mizi ter položen le na tanek zeleni fižol, ki mu je barvni kontrast delala krompirjeva pena s sezamom. Več tudi ni bilo potrebno, saj so med njegovo prilogo sodili še najboljši (in najdražji) laguiole noži z ročajem iz bivolje roževine, ki za rezanje tako niso bili potrebni. Če pa se je meso samo topilo. Ni le velikanska razlika med vampi in vampi, temveč tudi med mesom in mesom.

Kljub številnim natakarjem, ki so neslišno drseli med mizami, na reverjih suknjičev pa imeli someljejske isnignije, pa smo bili pri vinih skromni. Nekaj zaradi cene, nekaj pa zato, ker smo se zaljubili že v prvo steklenico. Šentlovrenka Paula Achsa iz Gradiščanskega, letnik 2002, po izbiri ženskih članic omizja, ki sta s tem upravičili naložbo v njuno izobraževanje pri Eselboeckovi iz Taubenkobla. Iz muhastega grozdja je Achs ustvaril vino, ki je že v mladosti (netipično za šentlovrenko!) harmonično, toplo, prav žametno.

Na sladkih krožnikih smo naprej preizkusili pasijonkine čokoladne variacije, narastek, strjeni mousse in skutino tortico z belo čokolado in pasijonkinim prelivom. Potem smo se preselili k souffleju iz rdečih oranž, nato pa je prišla prava natakarska odprava. V srebrnem posodju so teatralno k skutinim žličnikom ponudili tonkin sladoled. Da bi po celotni večerji, najbrž, malo shujšali... Tonkina zrna, drevo z vijoličnimi cvetovi, podobnimi trtinim, in mesnatim sadežem, raste v Venezueli in Gvajani, so črnkasta semena, 3 do 4 cm velika, ki jih predelujejo v olje, uporabljajo v kozmetiki, kot aromo dodajajo tobaku, in baje so dobra tudi za hujšanje. Toda, kdo pa misli na hujšanje ob takšni hrani?!



Dodatni podatki

Kako do tja:  Parkirajte v garaži hotela Merriot, Coburg je takoj čez cesto.

Regija:  Avstrija

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Coburgbastei 4, Dunaj, Avstrija

Telefon:  0043 1 518 18800

www:  www.palais-coburg.com

Zaprto:  nedelja in ponedeljek

Lastnik:  Peter Puehringer

Kuhar:  Christian Petz

Cene:  menu s šestimi hodi stane 92 evrov, s štirimi 62. predjedi okrog 20, glavne jedi okrog 30 evrov.

Jedi:
kreativna nova avstrijska kuhinja

Plus:
Petz je purizmu dodal pozitivni predznak, saj je v iskanju harmonije svoje krožnike očistil vseh trikov, mode in showa. Na ta način je ostala le čistost okusov, ki jih enako spretno vabi iz preprostih in luksuznih sestavin. Steirereck, ki je doslej veljal za najboljšega, je dobil konkurenco, še preden so ga (prenovljenega) odprli (nedaleč stran). Restavracija, pri kateri niso varčevali z denarjem in ambicijo, da postane najboljša.

Minus:
natakar se je na začetku opravičil: "Malo se še lovimo, saj smo še novi...", a je ostalo le pri tem. Brez minusov!

Dodatno:
restavracija dela le zvečer, opoldne ponujajo poslovna kosila v baru v predverju.Luksuzni hotel s 35 suitami (od 53 do 165 kvadratnih metrov) in prireditveni prostor Coburg.

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  upam!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND