Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Gostilna ocenjena 8 krat

Hrana:
8 krat
Vina:
8 krat
Postrežba:
8 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
8 krat
Cena/kakovost:
8 krat

Ocenite gostilno
 
Pri Škrubiju, Črna, 2002
Grumpi, mavželni in klocovi nudlni

"Si že jedel klocove nudlne," me je vprašal koroški prijatelj. Namesto, da bi mu odgovoril, sem se raje kar zapeljal tja. Kdo pa je, prosim vas, že jedel klocove nudlne? Ste jih vi?

Cela Koroška je bila v soncu. V Črni so rastli zvončki. Ko pa sva zavila v dolino Tople, je kakšen vijugav kilometer ob Meži za Črno naenkrat rekla zima: "Pozdravljena!" Kot da bi odrezal pomlad, vse zasneženo, parkirišče pred staro hišo tik ob cesti celo poledenelo. Podpeca 65, stara hiša v lesu, s čudovitim starim balkonom, straniščem zadaj za hišo, da si lahko, če se predolgo zadržiš, pretegneš noge, teraso, ko se končno po dolgi zimi pokaže sonce, in plakati z nalepkami viskijev, da se ve, čigav ljubitelj je Škrubijev Peter. Hiša je že več kot sto let poznana le kot Škrubi, tako da so to zapisali celo v zemljepisni atlas Slovenije. Izza šanka se vidi v kuhinjo, v kateri se Škrubi vrti v velikem predpasniku med lonci, vesel, da je spet zašel lačen gost v njegovo pozabljeno dolino.

Majhni in veliki grumpi
"Dobrodošla! Je še prava zima pri nas, kaj?! Takoj za vsemi sveti sonce izgine in se pojavi spet po prvem tednu v februarju." Krepko stisne roko ta Peter Lenče, s sivo brado in veselim nasmehom, kuhar po srcu, ne po izobrazbi, čeprav je šel vse do Burme, da je spoznaval, kako kuhajo drugod po svetu, pa do Goljata na Brdo in sestre Vandeline v Repnje, da lahko sedaj razveseljuje svoje redke goste, ki si upajo tja pod Peco, čez ovinke in razrito koroško cesto.
 
"Se vama zelo mudi? A, dobro. Mislim, da mi vaju bo uspelo zdražit, da bosta še kdaj prišla. Poznata tisti vic, ko je mož vprašal, kaj bo danes za južino? "Ne vem," mu je odgovorila, "nalepka je padla s konzerve..." In smo se smejali, tako kot je pri Škrubijevem Petru običaj. Hrana kot v drugih gostilnah pri njemu ne bi šla, kdo se bo pa peljal tja na dunajski in odmrznjeni pomfrit. "Da bo kdo sem prišel jest, mora biti hrana nekaj posebnega. Čeprav, gostov je zelo malo. In lokalni junaki se bojijo policajev. Včasih je eden spil pol zaboja piva, zdaj si upa spiti komaj steklenico."

V gostinski izbi je ob šanku bila svečano pogrnjena miza, s svečko, prtičkom in velikim lesenim pladnjem. Na pladnju pa tanke rezine domačega rženega kruha, tistega s skoraj črno skorjo in okusom, ki bi mu kak mestni razvajenec zabrusil, da je kisel, in lonček zabele. "To so grumpi, majhni grumpi, saj poznamo tudi velike grumpe. Veliki so iz česar se ne sme povedati, ker ni lepo, če rečeš gostu, da je to iz ostankov mesa." Drobno zmleti ocvirki so bili pomešani v mast, ki je prav pregrešno dišala po pečenki. Zraven sta bili majhni leseni žlički ter poper in sol. Da bi ga malo podražil, sem mu povedal, kaj si o soli na mizi misli Joško Sirk, znani zamejski oštir z italijanske strani Brd. Pri njemu ni solnice, saj tudi v galeriji slikarju noben obiskovalec ne reče, naj doda še malo rdeče ali zelene na svojo sliko... Pa koroški oštir ni hotel ostati prav nič dolžan: "Gosta nikoli ne vprašam, če je bilo dobro. Saj vem, da je bilo!" To Škrubijev Peter dokazuje tudi s svojo postavo, za katero, pravi, pa je žal malo premajhen... "Ves čas po malem improviziram. Toda brez skrbi, saj vedno najprej na sebi preizkusim."
Kmalu bo stoletnica
 
Ker sva si ocvirke tako debelo mazala na temni kruh, nama je prinesel za prst žganja. "Me zanima, če bosta uganila, iz česa je." Seveda nisva, pa četudi sva se še tako oblizovala. Medeno žganje je bilo, toda prav nič sladkobno kot ponavadi. Ko je bil Škrubi v Ljubljani in si je na stojnici naročil njihovo medeno žganje, mu je bilo še tri dni slabo... "Najslabši šnops uporabijo in da se ne opazi, kako je zanič, mu dodajo nekaj žlic medu, da sladkoba zakrije slab okus. To medeno žganje pa je res iz medu, iz najbolj trdega, ki se ga ne da niti zmleti. Zato satnice namočijo, da med zavre in potem dvakrat prekuhavajo."

Milan Kamnik je pel Je še kdo srečnejši kje, nama pa je Škrubi, da sva lažje čakala na "župo", prinesel branje. Jedilnega lista pri njem ni, zato pa so jedilniki njegove mame in tete iz srednje gostinske šole v Ljubljani iz leta 1937, nekaj pa se najde še od babice, ki je z gostilno začela in kmalu po letu 1900 dobila dovoljenje za točenje alkohola, zato bo kmalu stoletnica. Močnikova juha, riževe in krvave klobase s kislo repo in krompirjem, češpljev kompot... Temu pa Škrubi, ki so ga na pomoč, ko so imeli mesec koroške kuhinje, poklicali celo v ljubljanski Union, sedaj dodaja še svoje eksperimente. Mlado bukovo listje v solati, na primer. Ali pa svinjsko ribico preluknja in jo napolni s suhimi slivami, v katere da še mandlje. Sadje ima nasploh rad. Zato banano ovije v zapečeno slanino in zraven ponudi brusnično omako. Samo kaj, ko brusnic tam naokrog pod Peco ni več. "Kolikor pa jih je, so drage kot šment."

Glede vina se je opravičil, da ima le bizeljčana od rdečih in rizling od belih. Enkrat so bili Mariborčani pri njem za novo leto in so mu podrobno naročili, katero vino mora nabaviti od zgornjega in katero od spodnjega Protnerja. Potem pa mu je ostalo nekaj pollitrskih steklenic sladkega traminca. "Za steklenico sem plačal 1.500 tolarjev. Če bi za takšno ceno ponudil vino svojim domorodcem, bi me pretepli..."
Nekje iz zasebne zaloge je zato potegnil Oskarja, merlot barrique, 1997 letnik, Oskarja Simčiča - Martinjaka iz Brd in natočil še sebi. "Mislim, da se bo ujel s kolinami!"

Ko je kuhal v Unionu, mu je znani slovensko-londonski kuhar Marjan Lešnik poočital: "Low fat kuhinja pa to ni!" Tudi najino kosilo pri Škrubiju ni bilo nizkokalorično. Po zabeli z ocvirki in krepki domači goveji juhi , v kateri je med palačinkami žlica kar stala, sva dobila koline: pečenico, kuhano klobaso, mavžlje, kislo zelje in kruhov cmok. Še zdaj ne vem, kako mi je uspelo pomazati tako obilen kožnik, vem pa, da sem potem dva dni jedel le solato... Mi mestni, razvajeni, pač.
 
Nudlni in nudlči
V mavžljih je nadev kot v krvavicah, le da ni krvi. Mimogrede, Korošci dajo v krvavice pečeno kri, ki jo na Štajerskem raje pojemo med kolinjenjem. Ajdova kaša, ječmen, riž, majaron, meso iz svinjske glave, vendar brez možganov, ker zdaj niso ravno popularni, so glavne sestavine mavžljev ali mavželjnov, zavitih v svinjsko mrežico in hrustljavo zapečenih. "Krvavice in mavžlje so včasih delali zato, da so porabili vse ostanke. Danes je, seveda, drugače. Namesto svinjskih uhljev prihranim raje kakšen lep kos pečenke, ki ga potem zmeljem v klobaso, tako na debelo, da imaš v kaj zagristi."

Ker je medtem ko sva "kolinila" iz kuhinje že pridišalo po rumu in cimetu, sva na hitro zvrnila še za prst medenega žganja in pripravljena pričakala klocove nudlne. "Nudlni so sladki, nudlči pa so za v juho." Čeprav, Škrubi pripravlja klocove nudlne tudi z zabelo. In da potem na velik krožnik na eno stran nudlne z ocvirki, na drugo stran pa z omako iz suhega sadja in ruma. "Rad se igram z okusi. In gostje se sprva nazaj držijo, bojijo se, potem, ko le poskusijo, pa jim je žal, da niso že prej."
Nadev v testenih žepkih, kot bi učeno lahko opisali Škrubijeve nudlne, je iz suhih hrušk, med katerimi pa so najboljše tiste, ki so sušene v posebni peči z drvmi, ker potem niso tako izsušene kot tiste, ki so sušene v krušni peči. Malo jih pokuha, nato odstrani peclje in peške ter zmelje. Prelije jih z omako iz suhih fig, sliv, marelic, izboljša jo z rumom in potrese s cimetom. Kalorijska bomba! Toda, ko je namesto pozdrava rekel: "Prihodnjič vama bom pa skuhal kaj drugega. Le za sladico bodo spet klocovi nudlni," sva veselo prikimala.



Komentar bralcev:

16.11.2005: Pojdite k škrubiju, nikakor vam ne bo žal!


Dodatni podatki

Regija:  Koroška

Značilnost:
koroško

Naslov:  Podpeca 65, Črna na Koroškem

Telefon:  02 823 8226

Zaprto:  ponedeljek

Lastnik:  Peter Lenče

Kuhar:  Peter Lenče

Cene:  Opisano kosilo za dva je stalo 3.700 tolarjev.

Plus:
Takšne gostilne in takšne gostilničarje bi morali zakonsko zaščititi. Če hočemo, da bo Slovenija res turistično prepoznavna, potem takšno kulinariko in gostoljubnost namreč nujno potrebujemo. Prijetno je, ne le zaradi okusnih in pristnih koroških jedi, temveč tudi zaradi Škrubijeve jezičnosti.

Minus:
A kaj, ko gostov ni. Zanje bo potrebno hišo obnoviti, narediti sobe, poskrbeti za stalni topli jedilnik. Za kaj takega pa je Škrubijev Peter preveč sam.

Leto obiska:  2002



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND