Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (68 od 100)


Gostilna ocenjena 29 krat

Hrana:
27 krat
Vina:
16 krat
Postrežba:
26 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
28 krat
Cena/kakovost:
27 krat

Ocenite gostilno
 












 
Villa Rustica 2005
Majhna hiška med velikimi bloki

Štajerska italijanščina s pogledom proti pohorskim gozdovom - Družinska gostilna, v katero se ne gre le z avtom, ampak tudi peš in s kolesom - Dobra mariborska gostilna, ki ni hit, temveč stalnica

"Si že bil v Casa Mii v Vinarjah? Lep izlet preko Ribniškega sela do tja..." "Kaj pa ti, se že bil v Siciliji na Teznu, pri Integri levo?"

Picerije in s špageti ter italijanščino ovešene gostilne so dnevna mariborska pogovorna tema. Vedno se najde kakšna nova, po njegovem, tvojem in mojem mnenju boljša ali vsaj lepša, pride, napolni mize in pogovore, čez nekaj mesecev pa spet gre. Bitka za najboljšo mariborsko pico in picerijo pa traja dalje.

Čeprav so nekatere stalnica. Tako kot Villa Rustica. Ki ni noben trenutni hit, temveč že dolgo gleda čez travnik in njive proti Pohorju, obrnjena stran od največjega mariborskega spalnega naselja. "Žal, nič ni prostora!" Kolikokrat ste že dobili takšen odgovor na vaše iskanje prazne mize? Še dobro, da potem pride šef, včasih s kuharsko kapo na glavi, včasih z natakarsko zloščenimi čevlji, in da odrešilni nasvet: "Za pol ure pojdita na sprehod, do takrat pa bo miza že prosta."

Za vso družino
Je Rustika tako priljubljena zaradi svoje lokacije? Majhna bela hiška med velikimi sivimi bloki... Kdo od njenih gostov si ne želi prav takšne lastne hiše, s prav takšno široko teraso, s prav takšnim pogledom?
V Rustiko se ne gre le z avtomobilom, temveč še bolj peš ali s kolesom. In ne le v dvoje, temveč z vso družino, s psom, otroškim vozičkom in pubertetnikom vred. Zato, ker si vsak naroči, kar ima najraje? Ali zato, ker se lahko med karpačom in lazanjo igramo med starimi rimskimi zidovi!!? Mar ni kot doma, ko zadiši iz kuhinje in mama le zakliče čez dvorišče: "Kosiloooo!"?

"Kaj pa je danes za kosilo?" V torek ravioli s češnjevim paradižnikom in rukolo, v sredo paniran piščančji file, polnjen z zeliščno skuto ter gratinirano zelenjavo, v četrtek svinjska ribica na žaru v mediteranski omaki s širokimi rezanci, v petek gratiniran lososov file s prilogo... "Kaj, spet?" reče mulc, "jaz hočem pico!" In ata se ne razjezi ter mu naroči tisto z jurčki. Pa njej raviole s čemažem in sebi al aglio, telečje zrezke s česnom. Še prej pa minestrone in tagliatelle. Med ne prav širokimi rezanci je paradižnik olupljen, v bučke se da še ugrizniti, slanina je hrustljava. Dovolj sveže pripravljeno in okusno, da se krožnik hitro prazni. "Kaj ne bova zamenjala?" Pa saj je tudi zelenjavna juha iz sveže zelenjave, med katero so se pomešali polžki, gosta in takšna, da bi je bili še Italijani veseli.

Ravioli s čemažem in beluši dišijo prav po domače, beluši, beli in zeleni, res majski, so nežno kuhani, da so bolj al dente od sicer preveč trgovinskih testenin. Nadev ima okus, kar pomeni, da je čemaž nekdo res utrgal, bešamelna omaka pa je zraven zato, da je pri mizi tema za pogovor. Eden je zanjo, drugi pa proti.

Telečji zrezki imajo množino, kar je pomembno, saj so scaloppine vselej majhne. Omaka je temnejša, kar je prav, saj jo je kuhar zalil z rdečim vinom. "Chianti ali Gaubejev modri pinot?" je spet tema pogovora, saj se v Rustiki jedi ne shladijo prehitro. Na toplih krožnikih prinašajo namreč celo pribor. Zrezki pa tudi niso pogreti, temveč opečeni sproti, v ponvi.

Sveži šopki in bele srajce
A ni le hrana. So tudi sveži travniški šopki na vseh mizah in v vseh vazah. Pa bele srajce... Od šefa navzdol, ki je vedno tam, so vsi natakarji urejeni in dovolj prijazni ter okretni. "Torto morate poskusiti!" rečejo tako, da gre vsaka dieta po zlu. Pa saj se izkaže, da se jagodna torta s smetano zna izogniti nevarnosti smetanastih in kremastih tort, ki so že čez pet minut stare, težke in presladke. Ta pa, z vanilijevo kremo, dvema vrstama biskvita in dišečimi jagodami, oblita z vanilijevo in jagodno kremo, je vredna greha. Še dobro, da je žlička premajhna in niso grižljaji preveliki... Kar vse velja tudi za panna cotto, ki italijansko ne govori le tekoče, temveč kar z dialektom.

Čeprav je sicer v Rustiki italijanščine ravno dovolj, da jo vsi štajerski gostje brez težav razumejo. Kar pomeni, da je je več na jedilnem listu kot na krožnikih. Morda pa je ravno v tem formula uspeha?!

Skratka, Rustica je dobra gostilna! Je pa tudi mariborska gostilna... Vanjo se, torej, ne gre le enkrat, temveč večkrat. Zato je prvič skoraj za pet, drugič pa skoraj za tri... Ne sicer zaradi morske rižote, obarvane s paradižnikom, med katero se ob majhnih norveških kozicah skrije tudi nekaj večjih škampovih repkov, a žal skoraj surovih, kar priča le o tem, da rižota le ni bila pripravljena tako sproti in med mešanjem kot v Italiji. Pač pa še bolj zaradi arrabbiate na polžkih, pri kateri si kuhar pomaga z bližnjico, ki le peče pa nič radosti. Če bi manj pražil žemlje in jih ne zatikal v vsako jed, pa bolj mešal in kuhljal omako iz šalotke, česna, drobno zrezanih čilijev, pancete, paradižnikove mezge in svežih paradižnikov, bi že po 15 minutah dobil resnično all'arrabbiata, ne pa le predebelo zrezanih feferonov, po katerih lahko rečeš le: "Mamma mia!" A kaj, ko so mamini špageti s posušenimi paradižniki in parmezanom tako dolgočasni, da jim tudi tiramisu, ki pride za njimi, dosti ne pomaga. Najbrž zato, ker je narejen iz biskvita, namesto piškotov.
Toda najpomembnejše je povprečje. In to je ravno pravšnje za Maribor. Kajti Maribor ni izbirčen. Vsaj pri hrani ne. Pisana in velika skleda solate. Globoki krožnik testenin. Dišeča in vroča pica. Kak kos mesa in lepa sladica. In, seveda, predrago ne sme biti. Če je ob vsem tem ambient lep in snažen, osebje pa prijazno in spretno, smo dobili formulo uspešne in dobre mariborske gostilne. Ville Rustice, skratka!



Komentar bralcev:

28. 3. 2008: Zelo kvalitetno izbrana hrana: od mesa do zelenjave (slabega kosa mesa mi še niso postavili na mizo!). Ob mnogih obiskih še brez napake! Tega po lastnih izkušnjah za katero drugo restavracijo v MB ne bi mogel reči!
18. 12. 2007: Hrana je totalna katastrofa. Lignji na pol pečeni, kruh na sredi zamrznjen,... brez veze v glavnem. Šli smo na nedeljsko kosilo, s tem, da smo se na poti domov ustavili v piceriji, ker smo bili lačni. Še enkrat: totalna katasrofa glede na račun, ki smo ga dobili.
26.7. 2007: Hrana Ok, postrežba Ok, ponudba vin katastrofa.
17. 5. 2006: Vse v vsem je super!
5.3.06: Mogoče brez izjemnih specialitet, vendar zlepa tudi nobenega razočaranja - v povprečju vse več kot okusno, lahko tudi zelo. Ponudbe vin se ne spomnim (ponavadi pijem pivo). Okolje - v poletni vročini ob rahlem pišu s Pohorja in s pogledom na pohorske strmine je počutje na vrtu izjemno (za 6), sicer nič ne izstopa, pa tudi nič ne manjka (zato skupaj 5). Cene so ponudbi primerne.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Na koncu Borove vasi in začetku radvanjskimi polj.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
italijansko

Naslov:  Majcigerjeva 36, Maribor

Telefon:  02 420 5172

Zaprto:  Ni

Lastnik:  Peter in Andreja Rajšek

Kuhar:  Peter Rajšek in Primož Belak

Cene:  opisano kosilo za dva je stalo 6.824 tolarjev (drugič 4.920); legionarjev krožnik 1.490, polžki arrabbiata 890, piščančji file s šunko in sirom 1.390, picata milanese 1.360, čemaževi ravioli z beluši 1.090, steak z beluši 2.480.

Jedi:
dovolj italijanske in dovolj mariborske; pice, solate, testenine, zrezki, domače torte, tiramisu in panna cotta; lososov karpačo v limonini omaki, tagliatelle s tartufino kremo, njoki michelangelo (škampovi repki v smetanovi omaki z lososovo kremo), panirana teletina z jajčevci, biftek z zelenim poprom, polnjeni lignji s pršutom in sirom.

Plus:
v Rustiki veš, kaj dobiš: snažnost, urejenost, dobro postrežbo, lep razgled in hrano, v kateri vsakdo najde svojega favorita; dosti več kot le picerija, čeprav tudi pice niso slabe; domače torte in nasploh sladice; posebna sezonska ponudba.

Minus:
bližnjice predvsem pri testeninah; še ogromno je prostora pri kakovosti in raznovrstnosti testenin, v dišavnosti in svežini omak, v ustvarjalnosti receptur; prihaja čas, ko bodo tudi vina morala dobiti večji poudarek.

Dodatno:
starorimsko najdišče

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:  na terasi ali ob krušni peči, med nedeljskim sprehodom ali hitro po službi



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND