Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (71 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 












 
Porton biondi, Rovinj
Morski okusi plavih dveri

Tudi sredi turističnega istrskega kampa ni nujno, da je na jedilniku le konfekcija - Karpačo iz zobatca, testenine z rakovico in debeli stejki romba v beluševi omaki - Na rivi fast food, v borovi senci za dušo

Da je hrvaška Istra evropski kulinarični hit, je dejstvo. Ni kulinarične revije, ki je ne bi uvrstila med svoje zaželene destinacije. Valsabbion in Milan iz Pule, Monte iz Rovinja, Žigante iz Livad in San Rocco iz Brtonigle so restavracije, ki izstopajo s svojimi kulinaričnimi ambicijami in kreativnimi kuharji. Nekaterim uspeva bolj, nekaterim manj; kakorkoli že, v Istri se kulinarično premika.

V takšnem kreativnem gibanju so svoj prostor našle tudi tradicionalne konobe, med katerimi je večina sicer utopljena v povprečnosti, manjšina pa dviguje slavo istrski regionalni kuhinji: Malo selo v Fratriji pri Bujah, Astarea v Brtonigli, Toklarija na Sovinjskem polju nad Buzetom, Damir v Novigradu...

In kje so obmorske gostilne, mimo katerih se poleti valijo trume turistov? Tam kot njim podobno frekventne po celem svetu! Konfekcija! Toda kulinarično gibanje tudi njim pomaga. Vsaj tistim, ki hočejo več.

Izven sezone pa polno
Porton biondi je pravzaprav kamp blizu Rovinja. In glede na to, da je Porton biondi tudi restavracija, spomin na poletno istrsko gnečo ne vliva preveč upanja, da bi bila gostilna sredi turističnega taborišča kulinarično zanimiva. Odpiralni čas, ki je celoletni, pa pove že več v to smer; prve dni maja ni bilo v kampu še žive duše, gostilna pa je bila - polna!

Kot se za dober kamp spodobi, je borova senca gosta, čeprav je nekoliko poševna... In ker je zemlje premalo, se je eden od borov pred časom predal. Še dobro, da mu je hrbet podstavil ravno šefičin avto. Kaj pa druga drevesa, sem vprašal lastnico novega golfa. "Dva sta še nevarna, a ju sami ne smemo podreti, gozdarji pa še izpolnjujejo papirje. Do sezone bo že..."

Saj je tudi v tem kampu prej bila le klasika. Prejšnji najemniki so pekli pomfrit in dunajske. Pa so vseeno prejšnji. Sedanji pa pečejo ribe in imajo polno. Pa ne orad in brancinov (vsaj izven sezone ne), temveč so v hladilni vitrini pri vhodu rombi, grdobine, trilje, zobatci... A tudi sedanji lastnik novih "plavih dveri" ne zmore brez klasike, saj ima na rovinjski rivi fast food, da lahko zgoraj med borovci dela še za dušo. Čeprav je tudi to naporno. "Saj ni potrebno rezervirati," je rekel v soboto zvečer Davor. "Zdaj vendar ni sezona." Še dobro, da je poznal natakarja, ki nam je pogrnil na hodniku. "Nič hudega," smo rekli, "bomo vsaj morali priti še enkrat, da doživimo še pravi prostor." Natakar pa: "Odlično, toda lepo prosim, ne jutri. Vse imamo polno..."

Nič čudnega ob takšnem karpaču zobatca! Ne zamrznjen in med rezanjem odmrznjen, temveč povsem sveža riba, tanko filetirana z ostrim nožem. Skoraj kot pri Damirju... Spodaj le malo sesekljane rukole, zgoraj nekaj kapljic deviškega olja. Zraven, na največjem pladnju v Rovinju, zaradi katerega ni bilo prostora niti za  visoke pecljate kozarce s Pilatovim svežim chardonnayem, pa še: kot maslo mehka hobotnica v solati, brez nepotrebne čebule, seveda, al dente čvrste majhne sipe, pražene s svojim črnilom, in, zmagovalka pladnja, toda ne več do jeseni, rakovica! Dobra hrana ne nastaja v kuhinji, temveč v morju!

Ah, rakovica... Z zelenimi rezanci, ki sicer niso bili domači, je bila še boljša. Dan prej sem jo jedel s špageti, pripravljeno po istem receptu, v neki drugi istrski obalni gostilni. Iz nje sem šel vesel in zadovoljen. Toda to je bilo prej, ko še nisem poznal prave rakovice.

Regionalno a tudi sodobno
Tudi pri ribi so presenetili. "Priporočam romba," je dejal natakar, "ker je zdaj čas špargljev in ga bomo pripravili v omaki." Na obali cvrejo, v borovem gozdu pa so do rib, torej, bolj spoštljivi.

Romba so narezali na debele stejke, da se je še na krožniku videlo njegovega dobrega pol metra premera med plavanjem. Na enem krožniku so ga prelili z vinsko omako, na drugem s špargljevo. Regionalno kuhinjo so s tem zadovoljili. Ne pa sodobne, ki raje priporoča ribo hrustljavo opeči po koži (tako debeli steak bi bil res pravi kuharski izziv peči le po eni strani in ga ves čas pridno zalivati z vročo maščobo), ter omako podložiti pod njen mehki del. Sladicam se v primorskih gostilnah lahko ponavadi brez slabe vesti odrečemo, saj jih po italijanskem vzoru radi le odmrzujejo, ali si pomagajo z drugimi bližnjicami. Na slednje pa me je v Portonu spominjal le čokoladni mousse, ki je bil zgolj krema, položena na rezino ananasa, z dekorativnim okraskom tekoče čokolade in nastrgane limonine lupine (kar ni bila slaba ideja, a le, če je bila limona z  domačega neškropljenega vrta,). Zato pa so bile res domače rožata ter krostati, jabolčna in višnjeva. Dobro, ni bil ravno višnjev čas, a saj nekaj pa tudi mora spomniti na rivo.



Dodatni podatki

Kako do tja:  za Rovinjem, smer Valalta

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
istrsko

Naslov:  avtokamp Porton biondi, Rovinj

Telefon:  00385 52 821 040

Zaprto:  ni

Lastnik:  Vinko Peršič

Cene:  za opisano smo štirje plačali 1136 kun

Jedi:
istrska morska kuhinja, ki po kakovosti odstopa od klasike obmorskih gostiln, čeprav ima na jedilniku enake jedi

Plus:
ribji karpačo je svež, hobotnica v solati je res hobotnica, rakovica je le v mesecih z r, ribe imajo tudi omake in priloge, sladice so domače.

Minus:
koža na ribi, čokoladni mousse, okraski na krožnikih

Dodatno:
avtokamp

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:  da, toda ponovno izven sezone



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND