Nedeljsko kosilo pri Lovenjaku ni bilo nič posebnega. Nedeljsko kosilo pač, kakršnih je dovolj ob slovenskih podeželskih cestah. Je pa bilo zato nekaj posebnega srečanje z Lovenjakovim kuharjem. Pravzaprav snidenje.

Branko Časar, član slovenske olimpijske kuharske ekipe, food in bevarage manager izšolan v Avstriji, je pred tremi leti s svojim slovenskim krožnikom osvojil Zlato žlico in postal tako neuradni slovenski kuharski prvak. Logično, da sem se takoj odpeljal na pokušino nagrajenega krožnika v murskosoboški hotel Diana. Dobil pa namesto medaljona po žganjarsko, paprične omake in dodol le sladkorni pozdrav na krožniku s prekmursko gibanico. Pisalo je "Ciao"...

Tokrat pa, tri leta potem, iznenada, sredi kosila: "Dober dan! Kako vam je bilo všeč?" Ne sicer pri najini mizi, a zato pri sosednji, večji, bolj domači. Toda dovolj, da se je vztrajnost splačala in da sem spet enkrat doživel slovenskega kuharja med svojimi gosti. Drugi se le skrivajo za svojimi lonci. Kdove, zakaj.

Formula: za vsakogar nekaj
Malo pred gostilno je Rotoland, ki ni edini v Prekmurju. Velik vrtno-kmetijski center priča o tem, da so Pavlinjekovi uspešni podjetniki. Zato ni nič čudnega, da niso hoteli za sosedo imeti zaprte gostilne s 170-letno tradicijo. Na otvoritvi so potem rekli, da so vložili v obnovo kar sto milijonov. To je najbrž tudi prepričalo najbolj znanega prekmurskega kuharja, Dianinega chefa Branka Časarja, skupaj z Dianino maitre d' Olgo Belec, da sta iz Murske Sobote prestopila v Polano.

Na srečo sva malo zamudila. "Vajino mizo so že zasedli, a vama bom to hitro pripravila," je bil prijazna Belčeva. Ko sta gosta za "najino" mizo naročila ploščo, sta morala kozarce držati ves čas v rokah, tako majhna in stisnjena v kot je bila. Midva pa sva sredi sobe za veliko nerezervirano mizo imela prostor celo za vazo z rožami.

Sicer pa je pri novem Lovenjaku dovolj prostora. V treh velikih gostinskih sobah lahko naenkrat nasitijo dva avtobusa, kar ni zanemarljiv podatek, saj se nova vrata v kuhinjo odpirajo avtomatsko, jedilni list pa je tako dolg, da ga ni junaka, ki bi lahko rekel: "Tukaj ni nič zame!" Vsa morska in mesna klasika pa še vse prekmurske specialitete. Sicer pa to spozna že pogled; na tleh je tapison, stoli so elegantni (a previsoki), stene pa domačno prijazne.

Formula je očitno prava, saj je bilo vse polno. Zato je bilo potrebno malo dalje čakati na prvo jed, a je potem šlo po tekočem traku. Ribja solata s pršutom je bila za test, ki se je odrezal povprečno (odmrznjeni morski sadeži v Prekmurju niso prekršek, temveč običaj), a gre vseeno omeniti vsaj zelenjavno spremljavo, koruzo, bučke, papriko, zaradi drobnih kock, potrpežljivo zrezanih v pravi brunoise. Ne bi bila pa potrebna preciznost pri rezanju limone, ki jo takšna solata ne potrebuje za okras, temveč za začimbo. Ste že kdaj poskusili stisniti kot dih tanki kolobar, ki je povrhu še zvit v rožnati cvet?

Dodoli vedno zmagajo
Mlečna juha je razveselila, z okusom, kašo in črnim kruhom, ki je prijetno dišal. Na jedilniku so bili v juhi tudi jurčki, v meniju (za 1700 tolarjev) ne, toda tudi to je bilo dovolj za pristen prekmurski pozdrav.
Dodoli (prekmurski krompirjevi žganci) so, kot vedno, navdušili. Bogato preliti z opraženo čebulo in tekočo kislo smetano ter s skledo solate, so kosilo, ki mu ni para! Kar se mene tiče, jih je škoda za prilogo, če pa so v glavni vlogi tako suvereni.

O rižoti pa ravno obratno. Kljub začetku belušne sezone bi Lovenjakovemu chefu razkuhano in komaj vidno sled belušev, ki niso na krožnik prišli iz zemlje, še nekako oprostil, pa četudi do Lendave pelje že avtocesta, ve pa se, da tam rastejo najboljši zeleni beluši na svetu (vsaj tako meni spodaj podpisani), medtem ko belih konec aprila še niso rezali. Toda imenovati rižota razkuhani riž, ki spominja na delavsko menzo iz nekdanje države?! Napišite prekmurski mlečni riž, pa bo vse ok.

V podobnem kakovostnem razredu je bil tudi pretrdi svinjski zrezek iz menija, ki pa je bil prelit s tisto slavno paprično omako. Me prav zanima, ali je bila tudi nagrajena le zmiksana pa nič precejena, in ali je bila tudi narejena iz neolupljene paprike?

Še dobro, da sva bila na kosilu dva, in je bil vsaj eden ves čas vesel. Gospod Časar, odličen svinjski file po žganjarsko! Zaradi omake, ki jo zmore pravilno narediti tako malo kuharjev! Vaša pa deluje naravno, pa čeprav je flambirana s slivovko. In suhe slive so sočne, kot da bi bila jesen. Zraven pa krompirjev pire z bučnim oljem, ki jed lepo nadgradi ter posodobi. Če bi bilo še meso res file (iz ribice), ne pa lepo očiščen hrbet, bi bilo že super.

Kar pa, spet, ne velja za prekmursko gibanico. Ker že po definiciji zaradi sestavin ne more biti slaba, lahko zapišem le to: celo v Mariboru sem jedel že boljšo!