Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (73 od 100)


Gostilna ocenjena 6 krat

Hrana:
5 krat
Vina:
5 krat
Postrežba:
5 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
5 krat
Cena/kakovost:
6 krat

Ocenite gostilno
 












 
Miraz, Maribor
Starine in sofra Meljskega dola

Miraz: modernizirana bosanska kuhinja nasproti mariborskega Zofa parka - Begova čorba in sogan dolma na sodoben način- Le šest miz, toda med starinami in z okusom - Dosti več kot le žar - Kmalu tudi izpod sača in na vrtu

Pravzaprav je nepošteno, če ne kar nesramno, bivšo domovino, v kateri smo nenazadnje gor zrasli, degradirati zgolj na čevapčiče. Pa, kvečjemu, še na kakšno silikonsko lepotico z grlenim glasom. Če pa je Balkan še kaj več!

Na primer tarhana čorba in sarajevska čorba, višegrajska čorba, kuvet čorba, nenina čorba, čorba od povrča ter čorba od gris - noklica... Skratka, ne le Riblja čorba, temveč tudi begova čorba. Ne le kafa, temveč tudi kahva. Ne le ekonom lonec, temveč tudi bosanski lonec. Kajti niso na Balkanu le čevapi, temveč tudi - čevabi!

S tem, da je med čevapi in čevabi ogromna razlika. Vsaj tako velika kot je med žar gostilnami, ki jih v Mariboru res ne manjka, in med doto ter Mirazom, ki v Meljskem dolu že štiri mesece Mariborčanom odkriva skrivnosti bosanske kuhinje.

Ne aščinica, prej karavansaraj
Včasih je bila tam le baraka. Pa v njej trgovina in potem gostilna sumljivega tipa. Tako kot je bil včasih boksar, ki je imel v Nemčiji gostilno. Toda zdaj je vse drugače. Zdaj so barako od zunaj prebarvali modro in rumeno, znotraj pa poskrbeli za toplino in domačnost. Boksar, z očali in izkušnjami na obrazu, je za šankom, v kuhinji pa njegova žena, ki sta jo kuhati naučili, najbrž, babica in mama še v rodni bosanski Dubici. Čeprav je vse v starinah, lepih starinah, od stolov do krožnikov, in čeprav je na bidermajerski mizici ob travaricah knjiga Alije Lakišića Bosanski kuhar ("Sladokusje je strast, ki temelji na občutljivosti za stvari, ki godejo okusu"), je Miraz moderen lokal. Ne aščinica, prej karavansaraj. Sicer pa so šli Celingerjevi le po poti, za katero se je bosanska kuhinja že davno odločila. Saj je že tradicionalna bosanska kuhinja, med vzhodom in zahodom, moderna, ko sovraži prežganje in ljubi naravne mesne in zelenjavne sokove, ko ne cvre in žge, temveč kuha in duši (čevab se kuha!).

Bila je nedelja, gostov dovolj, da smo se lahko naslanjali s hrbti, dišalo je po bosanski nedeljski pečenki, jagnjetini, torej, zato smo začeli po begovsko. Z luštrekom iz ledenega kozarca in čorbo iz Rosenthalovega jušnika. Kak Sarajevčan bi najbrž rekel: "Kakšna begova čorba, če je brez riža, rumenjaka, kisle smetane!", toda nas je natakarica že na začetku opozorila: "Kokošjo juho poznate od doma, zato boste raje našo begovo čorbo!" Mirazova kuhinja je vendar modernizirana, zato je v čorbi ob piščancu tudi teletina, zgostijo jo le vlivanci, toda ne pozabijo na dosti zelenjave.

Saldisanje je uživanje
Slane pite, zatem, so bile tri, krompirjeva, sirova in mesna. Fino tanko zvite, ena boljša od druge. Še malo mlačne, a nič trdo zapečene, kot da bi bile pogrete res v sopari, ki jo ima bosanska kuhinja tako rada. Raspariti, bi rekel domačin. Na velikem krožniku lepo ohranjenega begovega porcelana je manjkalo le malo pavlake (smetane), toda saj je bilo na naši sofri še ravno dovolj prostora za sogan dolme, modernizirane, seveda. Najbrž ni bilo lahko najti takšnih enakih, podolgovatih belih zelenjavnih čebulic in jih potem še napolniti, toda zagotovo se je splačalo. Zunanje liste proč, prve notranje za podlago, v sredico pa nežni mesni nadev. Na ta način ni bilo nobene odsekane glave, ki bi se na vrhu hrustljavo zapekla, temveč so se dolmice med pečenjem skuhale, prav primerno za velik globok krožnik, ki je tako močno spominjal na italijansko pašto, da ga je bilo kar nujno prekriti s paradižnikovo omako. Najbrž bi se spet našel kak starokopitni Sarajevčan, toda nam je bilo vseeno, spet, všeč. Tako, da smo s kruhom pomazali! Saldisanje, skratka.

O jagnjetini, ob kateri smo spoznali nov starinski porcelan, pa je že natakarica vse povedala. "Veste, kako je dobra, mmmmm..." nas je prepričala že na začetku, ko smo še hoteli poskusiti čim več. Toda Miraz je majhna gostilna z majhno kuhinjo, jagnjetini pa se, ne le v nedeljo, tudi nima smisla upirati. Že zaradi krompirja, ki ga med pečenjem tako bogato natopi. V levo roko mlado čebulo, v desno pa kost... Le upam lahko, da Saj tega ne bo prebral. Saj ne pomni, kdaj se je nazadnje zgodilo, da bi se gospodar iz gostilne vrnil brez priboljška. A kaj, ko ne obira le on tako rad.

Čeprav so minile že tri ure in preminila že dva Kupljenova modra pinota, čeprav smo spoznali že ves porcelan gospodaričine dote, pa je Mirazova kuhinja dovolj moderna in bosanska, da je bilo prostora še za sladkanje. Mirazove tufahije in baklave so modernizirane z oranžnim sokom in lepimi krožniki, toda zmagala je vseeno jabolčna pita medenega okusa. Potem pa se je iz kuhinje zakadilo. Pravilno, saj kahva, v džezvi, se peče, ne kuha.



Komentar bralcev:

6.03.2006: Kakovost hrane precej niha, od odličnih polnjenih čebulic in zelo dobrega mesa na žaru do preveč dolgočasnega in že kar hladnega bosanskega lonca (v primerjavi s sarajevskim). Postrežba je kakor utegnejo, ob gneči se lahko tudi precej čaka. Ko priporočajo vina, so to izključno najdražja primorska vina (kar je nateg, glede na to, da ni ne vinske karte ne jedilnega lista - izkušnje izpred 1 leta, mogoče je sedaj kaj drugače). K ambientu vsekakor prispeva gospa in oprema, vtis pa kvari pomanjkanje parkirnih prostorov.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Čez košaški nadvoz, nad Zofa parkom.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
bosansko

Naslov:  Meljski dol 1, Maribor

Telefon:  02 234 0731

Zaprto:  Nedelja zvečer

Lastnik:  Darko Celinger

Cene:  za opisano saldisanje smo štirje z vini plačali 27.000 tolarjev; begova čorba 650, sogan dolma 1200, krompiruša 700, baklava 500, turška kava 400.

Jedi:
begova čorba, bosanski lonec, izpod sača, kokošja juha, dolme, pite, pečena jagnjetina, žar, tufahije, baklave in jabolčne pite.

Plus:
urejenost s starinami in občutkom; bosanska ideja; modernizacija tradicionalnih jedi; pravzaprav je bilo vse dobro.

Minus:
ker je tisto, kar ponudijo, res dobro, bi si zaželel še kaj več, toda ponudba je omejena, ker je tudi prostor omejen; iz kuhinje se občasno preveč zakadi; če je polno, se čaka, a to spet pomeni, da je vse res sveže.

Dodatno:
starine (prodaja, odkup, menjava)

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:  izpod sača na vrtu



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND