Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (88 od 100)


Gostilna ocenjena 4 krat

Hrana:
4 krat
Vina:
3 krat
Postrežba:
4 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
4 krat
Cena/kakovost:
4 krat

Ocenite gostilno
 












 
Steirereck, Dunaj
Muzikal štajerskega kota

Gastronomski koncept prihodnosti najbolj slavljene dunajske restavracije, v katerem je toliko idej, da bodo posnemovalci imeli še desetletje zaposlitev - Restavracija, lahka in vrhunska, bar z le eno mizo, teater pod streho in mlečna restavracija sredi parka - Toda glavni kuhar je po 27 letih dal slovo

Dunaj je mesto - teater! Najsi bodo operete, plesi ali mjuzikli. To privablja ljudi, daje snov za pogovor in občudovanje. Toda, trenutno na Dunaju ni nobenega hita, ki bi pred blagajnami povzročal dolge vrste. Nič hudega: če teatra ni, si ga je treba izmisliti! In tako se je v teater spremenila bivša mlekarna sredi mestnega parka.

Čez nekaj let boste romali na Dunaj, kjer se boste postavili v dolgo vrsto pred Ronacherjem za vstopnice mjuzikla, ki bo imel za Dunaj nenavaden naslov: Steirereck. In potem se boste do solz nasmejali petju in kuhanju glavnih junakov, ki vam bodo zaigrali zgodbo petih let obnove in 27 let zvestobe, nekoč najboljše, danes najbolj nove dunajske restavracije, ki jo je glavni kuhar zapustil takoj po triumfu, s katerim je sredi mestnega dunajskega parka predstavil gastronomski koncept prihodnosti (in le nekaj dni po obisku Večerovega kritika...).

Štiri gostilne v eni, pa še teater

Sicer pa je bil Steirereck vselej (tudi) teater. Nenazadnje je bila ta restavracija štajerske družine Reitbauer vselej najboljša in najbolj elitna dunajska gostilna. Torej se je o njej in njenih gostih vselej na veliko govorilo. Še toliko bolj pa odkar so se Reitbauerji odločili, da Steirereck renovirajo. Da se, pravzaprav, preselijo na novo lokacijo. Od takrat so otvoritev novega štajerskega konca sredi Dunaja prelagali iz leta v leto, tako da se je legenda debelila in krepila, dunajska gospoda pa bi skoraj umrla od lakote, če ne bi priskočili na pomoč Meinl, Coburg, Korso, Moerwald, Fabios...

Vrste pred večernimi mizami so dolge nekaj mesecev, pred opoldanskimi nekaj tednov. Pa čeprav so občutki prvih obiskovalcev mešani. Seveda, saj so bila pričakovanja prevelika. V hrani na krožniku se čudeži ne dogajajo. Za kaj takšnega jim morajo pomagati okoliščine.

Najprej so zanje poskrbeli Reitbauerji. V prenovljenem Steirerecku so, namreč, ustvarili gastronomski koncept, ki ga vsi drugi lahko le še posnemajo. Dunaj še nikoli naenkrat ni dobil toliko idej za zobanje; štiri gostilne v eni; pa še teater na vrhu!

Najprej, seveda, restravracija. Je lahko še lepše, bolj elegantno, dražje, bolj ekskluzivno in luksuzno? Vključno s kuhinjo, ki je odprta v park. Sprehajalci, psi in otročički gledajo kuharjem v lonce! V avli cigare in siri. V kleti pa slap, skozi katerega mora še cesar peš. Opoldne je lahko in zmerno. Zvečer pa vrhunsko in pregrešno.

Opoldanska lahkost za (dunajsko) zmerno ceno

Za kosilo v novem Steirerecku se je vaš preizkuševalec, ki je za vas pred tem poročal že iz Reitbauerjeve podeželske gostilne na Poguschu blizu Brucka, opravil v rjav žametni suknjič, zaradi česar se je kakšnih sto dunajskih biznismenov v temnih oblekah in živih kravatah obrnilo v njegovo smer. No ja, saj je prišel zaradi hrane, ne pa obleke, se je tolažil in si na štiri vrste sveže spečenega kruha namazal penasti rjavi namaz iz beurre noisette.

Opoldanski lahki jedilni list ponuja levi zelenjavni del, ki so mu dodane ribe, in desni tradicionalni del, v katerem so dunajski klasiki v novi preobleki. Že branje je prijetno, saj so jedi poimenovane po dodatnih, spremljevalnih sestavinah, ne pa po glavnih, ki so omenjene v drobnem tisku. Topinambur s spomladansko solato je tako pomenilo, da sta bili v košarici črnega hrustljavega kruha le dve glavici motovilca s tremi listki rukole, na žlici topinamburjevega pireja pa kot dih tanke rezine prav nič mastnega odojka, povezane z nežno žolico. Čez vse je bilo potresenih še nekaj pinijevih jedrc ter dekorativno prelita omaka, ki je šele to jed ločila od množice.

Z govejo juho, ki bi si jo želel vselej, ko termometer v postelji prevozi 37 stopinj, so prišli kar trije natakarji. Prvi je nosil Njo, drugi tri skodele, v katerih so bili, po vrsti, zavitek s pljučkami, krompirjev opečenec in zdrobov cmok, tretji pa je vse to lepo zložil na krožnik.

S polnjeno papriko je bilo manj natakarskega, pa zato več kuharskega dela. Riž in mleto meso je bilo, namreč, potrebno zamenjati z jajčevci in kozicami, namesto kisle smetane čeznjo potresti zrezano baziliko, vse skupaj pa obliti ne le s paradižnikovo, temveč tudi s parmezanovo, ne omako, toda peno.

Za glavno jed sem izbral korenjev štrudel, dobil pa mehko sladko zelje s šalotko, pokrito s tankim listom preveč razkuhanega jušnega korenja, na katerega se je naslanjal velik kos čudovitega smučevega fileja, hrustljavo opečenega po koži, da ji tudi spenjena korenjeva omaka žafranovega okusa ni prišla do živega. V rižoto je bil zamešan regrat, ki se je družil s čipsom iz parmezana, vse skupaj pa so opazovali čvrsti severnjaški škampi. In spet je bila najbolj mojstrska rjava zapečena omaka, ki se je tako lepo podala preizkuševalčevemu suknjiču, da ga ni bilo sram zaprositi še za dodatne rezine kruha z rukolo in paradižniki.

Lahke so bile tudi sladice: češnje z marcipanom; v kot dih tankem čokoladnem tulcu je bila super marcipanova krema, zelo penasta, z okusom višnjevega soka, ob njej pa kepica domačega čokoladnega sladoleda. S sosednjega krožnika je dišal sveže spečen masleni kifelj, ki ga je dopolnjevala hladna pena, ki je spominjala na kapučino. Sladoledni del pa je predstavljajo šest kepic zeliščnih, začimbnih in sadnih šerbetov, ki so bili zloženi v dolgo in ozko sladoledno vitrino namiznega formata. Nič čudnega, da so otvoritev novega Steirerecka toliko let prelagali, če pa so morali vanj zbasati toliko idej, ki jih bodo drugi kopirali še desetletja.

150 vrst sirov ob reki

Imajo tudi bar. Pravzaprav ess.bar. Da bi ga pojedel... Ki ima namesto dolgega šanka dolgo mizo. In to zlato! Na njej pa majhne in ekskluzivne jedi za 18 lačnih, ki ne morejo rezervirati, lahko le sedijo za skupno mizo.

In tik ob vodi in sprehajalni poti še Meierei. Pravzaprav največja Steirereckova novost. V nekdanji mlečni mestni pivnici mlečna restavracija prihodnosti, v kateri tekneta tudi pivo in pivo, predvsem pa siri. To, kar jim uspeva na Poguschu, so Reitbauerji pripeljali še na Dunaj, toda opremili povsem drugače, nič podeželsko, pač pa zelo puristično, prav mlečno, v steklu in mlečnih steklenicah, v belini in zelenju, na tleh in okolici. Vsa hrana je iz mleka in okrog mleka; kruh z maslom in drobnjakom ali dunajski šmorn z jabolčnim kompotom, a tudi skutin souffle s portovcem in vanilijevim sladoledom ter - in predvsem - 150 vrst sirov iz desetih držav! Že stari Steirereck pri sirih ni imel konkurence, v novem pa ima hišni svetovalec za sire Herbert Schmid še toliko večjo ponudbo, pod sirnimi vitrinami, s temperaturo 10 do 12 stopinj, vsakim sirom v svoji embalaži, da žlahtne plesni ne skačejo čez plot. Sirni dvoboj predstavi spopad med Francijo in Avstrijo, aliansa ponudbo devetih držav, žal brez Slovenije, kdo je kdo pa razlike med kozo, ovco in kravo. Povpraševanje je ogromno, tako da so odpiralni čas s štirinajste pomaknili na dvanajsto uro.

Kuharjevo nenadno slovo

Steirereck tako že zdavnaj ni več le luksuzna restavracija za tiste, ki zmorejo zvečer devet hodov za 95 evrov, temveč kulinarično doživetje, pravzaprav kar avantura. Nič čudnega, da so zato vrhnje nadstropje nekdanje mlekarne prebarvali v gledališče in v njegov parter postavili mize in stole za zaključeno družbo šestdesetih dobrojedcev. In nič čudnega, da se teater okrog Steirerecka s tem še ni končal. Pravzaprav se je šele začel.

Za to pa niso poskrbeli Reitbauerji, temveč njihov slavni kuhar. Ko je vaš preizkuševalec že pojedel lahko kosilo v restavraciji in se nato s posnetkom poslovil od Helmuta Oesterreicherja, ki mu ga je skuhal, je čez nekaj dni Dunaj dobil novo kost za glodanje. Oesterreicher, ki je k Reitbauerjem prišel pred 27. leti in skupaj z njimi ustvaril dunajski kulinarični tempelj, je dal odpoved! Brez komentarja! Brez pojasnila, kam gre.



Komentar bralcev:

2. 10. 2008: Nikoli nisem doživel bližnjega starega Steirerecka, prvič sem bil gost v parku pred tremi leti že po Österreicherjevem odhodu. Takoj me je prevzel tihi dunajski šarm, briljantna postrežba in odlična kuhinja. Že izbor kruhov je izjemen. Vinska karta vrhunska na avstrijski strani in zelo dobra pri tujih vinih. Za otroke in abstinente kar pet različnih »domačih« jabolčnih sokov. Najboljša telečja lička, kar sem jih imel kjerkoli možnost okusiti. Izjemne kombinacije prav zorjenih sirov k izbranemu vinu. Vsekakor daleč onkraj dometa celovitega vtisa katerekoli slovenske restavracije. Sem pa bil prejšnji teden prvič, odkar so z januarjem dobili drugo Michelinovo zvezdico in tokrat odšel z mešanimi občutki. Postrežbo so še ojačali. Hrana je na še odtenek višji ravni in se mirno lahko primerja z najboljšimi v Parizu kljub zvezdici manj; omake so nebeške. Perspektivni Reitbauer mlajši kot chef je bil več kot očitno razlog za užaljeni Österreicherjev pobeg na svoje v Museumsq uartier. Le na sladko vino sem moral počakati ob že serviranih desertih. Vse torej super, super in prav gotovo je ta trenutek restavracija številka 1 v Avstriji, pred Obauerjema in Mayer's-om in daleč pred Pucherjem. Toda: če je bil račun po glavi pred slabim letom dni 150 EUR (z zelo dobrim vinom, pa še daleč od špičk), se mi je tokrat skoraj zaletelo ob številki 520 za dve resni osebi za resno kosilo (menija s šestimi hodi, tri buteljke, od tega desertna seveda polovična). Vsaj pri kosilu klasična gentlemanska oprava nikakor ni obvezna, občasno se najdejo tudi gostje v kavbojkah; večinoma rusko (torej tudi nekoliko glasneje) govoreči, seveda. Končni vtis: Avstrija ima restavracijo, ki se lahko kosa s skoraj najboljšimi, žal pa se z njimi kosa tudi po ceni... Posledično sem tokrat prvič videl prazne mize, ocenil bi jih na več kot četrtino. Ob višjih fiksnih stroških je torej vprašanje, kako se jim bo srednjeročno izšlo.


Dodatni podatki

Kako do tja:  V dunajskem mestnem parku, ob Dunajski reki.

Regija:  Avstrija

Značilnost:
vrhunsko

Naslov:  Am Heumarkt 1, Dunaj, Avstrija

Telefon:  0043 1 713 3168

www:  www.steirereck.at

Zaprto:  Sobota, nedelja

Lastnik:  Heinz Reitbauer

Kuhar:  Heinz Reitbauer mlajši

Cene:  za opisano lahko kosilo smo štirje plačali 195 evrov; polnjena paprika 3000, starodunajska poročna juha 1300, regratova rižota 4000; zvečer sta dva menija s po sedmimi hodi po 95 evrov.

Jedi:
vrhunska sodobna, kreativna in inovativna kuhinja, opoldan z lahkimi jedmi iz svežih sestavin, zvečer avstrijski haute cuisine.

Plus:
Steirereck je že na stari lokaciji kazal drugim pot, na novi je to še okrepil; sodoben koncept različnih gostilniških smeri pod isto streho; kreativnost v hrani in dizajnu; brez rezervacij v mlečni restavraciji; odprta kuhinja v park in predverje; dunajsko zmerne cene v mlečni restavraciji in za kosilo.

Minus:
čudovite ideje potrebujejo čas, da sedejo, pri gostih kot tudi pri kuharjih. Je bil to razlog nenadnega odhoda glavnega kuharja?

Dodatno:
mlečna restavracija Meierei, bar z majhnimi prigrizki ess.bar, prostor za zaključene družbe Theater.

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:  sprehod skozi park ob Dunajski reki, nato pa sirov dvoboj



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND