Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (92 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 












 
Hubertus, Filzmoos
Nežno okušanje za prave užitke

Prva kuharica na svetu s štirimi kuharskimi kapami - Menu za 96 evrov s petimi hodi in trikrat toliko jedmi - Ali kuhajo tako v Nebesih? - Čokoladni šarkelj za spomin

Johanna Maier je zvezda. Avstrijska kuharska zvezda. V Hubertus iz Filzmoosa v dachsteinskih hribih pod Salzburgom, kjer je trenutno še vedno dober meter snega, se ljudje vozijo, potem ko so rezervirali mesec dni vnaprej, samo zato, da vidijo Johanno Maier. Kako tudi ne, če pa so prebrali, da je najboljša kuharica na svetu.

Johanna Maier morda ni najboljša kuharica na svetu - Gault Millau ji je le kot prvi kuharici podelil svoje štiri kape -, je pa vsekakor v čistem vrhu. Med najboljšimi! Zato je čisto vseeno, zakaj se odpelješ v Filzmoos. Kajti vsekakor boš odlično jedel!

Menu s petimi hodi, ki pa se raztegnejo na trikrat toliko krožnikov, stane 96 evrov. Vem, da ste se, ko ste to prebrali, odločili, da se ne boste odpeljali gledat Johanno Maier v Filzmoos. Toda hkrati vem tudi to, da boste zaradi tega ob nepozabno kulinarično doživetje. Najbrž kar - razodetje.

Družina Maier se predstavi

Ni bilo težko najti, pa čeprav je sneg segal preko strehe avtomobila. Hubertus je bil tam, kjer se je pred njim bliskalo. Bomo pa vsaj hišo slikali, če že ne gremo noter, so si najbrž rekli tisti, ki niso pravočasno rezervirali.

V Hubertusu se gostom predstavi cela družina. Gospodar (ki je tudi hišni ribič) že pri vratih. Pri gosjih jetrih sinova, pri sladicah pa še Ona.

Prostor je domačen, toda eleganten. Vzdušje je sproščeno, čeprav je postrežba vrhunska. Kar pa ne pomeni, da niso pozabili prinesti aperitiva. In da je sommelier pri natakanju polival najino vino, ne svoje. A zato ni skoparil z vodo. Ne, ustekleničene vode ne prodajajo. Je domača s planin preveč dobra. Le v kristalne vrče jo ujamejo. Sredi večerje nama je sommelier zamenjal kozarca za vodo, seveda, visoka, pecljata keliha, rekoč: "Sveža voda!"

Meniji so štirje (in se ves čas spreminjajo), vendar so menjave dovoljene. Drugega jedilnega lista ni. Kdo pa k Johanni še pride le na nekaj malega? Če pa je rezerviral vsaj mesec dni vnaprej.

Pozdrav iz kuhinje

Prvi menu: variacija gosjih jeter, bučini ravioli, volovska zaprega v dveh hodih s filejem gallawayske govedi, Johannin čokoladni krožnik; drugi: trojček potočne zlatovčice s konfitom rdeče pese in brusnic, smuč z blitvinimi žepki in žajbljevim rjavim surovim maslom, gorsko jagnje iz Filzmoosa v dveh hodih, variacija banan in nougata; tretji: jastog z jakobovimi pokrovačami in mangovim chutneyem s koromačem, romb s pasta fiori, oljčnim oljem in timijanom, golob v dveh hodih, gratinirana hruškova tortica s hruškovo juho; četrti: pečena zelenjava z zimsko solato in sadnim chutneyem, jušni trojček z zelenjavnimi palčkami, agnolotti z artičokami in zimsko špinačo s surovim rjavim maslom, gobova rižota s paradižniki, zelišči in tartufjim parfumom, skutin krožnik.

A začne se s tistim, česar ni na jedilniku! Prvi pozdrav iz kuhinje: zelenjavna pralina, curryjeva pena z ananasom, ocvrti zajčkov hrbet z zeliščno skorjo na kumarični solati, pena iz gosjih jeter na grozdni jagodi. Takoj nama je bilo jasno, zakaj je bila krušna košarica bolj skromna. Čeprav je bilo ob takšni poplavi Johanninih okusov vseeno potrebno drobiti. Največji problem (no ja, edini) celotne večerje je, namreč, bil, kako se znajti v takšni množici dobrot. Vsak grižljaj je bil odkritje, novo spoznanje, slast, ki je hotela trajati, toda kaj, ko je na srebrni žlici Bernardaud bila že neučakana nova pošiljka. Kako se skoncentrirati, ko se glava, ne želodec, polni s takšnim obiljem okusov, arom, vonjav, občutkov?!

Drugi Johannin pozdrav, pravzaprav posladek, je bil azijsko obarvan: juha iz limonske trave in ingverja s kot dih tankim piščančjim filejem, spomladanski zvitek v paradižniku, tunina solata z ananasom, jakobova školjka. V majhnih skodelicah in kozarcih, na ovalnih čolničastih krožnikih, zgolj belih, sva dobila v obliki amuse bouche več slastnih okusov kot v celem letu obiskovanja "navadnih" gostiln! Pri Johanni Maier bi se moral abonirati za kosilo. In potem vsak dan uživati le v eni jedi.

Zimzelen za klobuk

Sommelier, tisti, ki je polival, je prinesel vinski karti. Ne le zanj, tudi zanjo! In tudi pokusiti je dal njej in njemu. Nekateri pač znajo.

Trojček zamaščenih gosjih jeter je bil umetnina, ki pa sta jo še dopolnila poprova sled na krožniku in terina, ki jo je sin Johannes velikodušno z žlico naložil na krožnik ter tako "pokvaril" mamino dekoracijo. Ob takšni jedi, ruladici terine in gosjega pršuta, peni gosjih jeter z vinskim želejem, hruške, polnjene s terino, se največje izkušnje pootročijo. Če pa je tako lepo zajemati malo tu in malo tam, krasti drug drugemu z vilic in nožev, drobiti sladki brioš z brusnično marmelado in trkati ob sladkem Umathumu.

Nič čudnega, da je bil celo jastog, kljub hrustljavi pomarančni skorji, ves rdeč od zavisti. A so ga v rožni cvet položene rezine jakobinke, za katero še zdaj ne vem, kako je bila lahko tako surova in morsko sveža tam sredi avstrijskih planin, uspele potolažiti.

Če so bile vse jedi mojstrovina vsaka zase, pa so vseeno imele vse nekaj skupnega. V naših gostilnah bi to bil radič z oranžo, pri Johanni Maier pa droben zimzelen za klobuk, nežni lističi kreše, krebuljice in kitajske bazilike.

Raviol je bil polnjen z zlatovčico, pasta fiori pa je s tankimi listi rumene paste, ki jo je najbrž zjutraj raztegnil najmlajši Johannin sin Dietmar, objemala poširan file romba, vse skupaj pa je plavalo v juhi oljčnega olja. Se da še bolj preprosto? Morda. A ne boljše!

Avstrijski kuhinji se je Johanna poklonila z - dunajskim zrezkom... Toda ne telečjim, temveč jagnječjim. Ne na krompirjevi solati, temveč na kumarični. Ne čez rob krožnika, temveč le dva majhna kosa z gorčično panado ocvrta fileja, položena v stolpič, s kapo zelenega radiča in vejice drobnjaka.

Tudi perutnička goloba je bila zložena v stolpič, še bolj miniaturen, s temelji, ki so bili poveznjeni na glavo. Spodaj, v zeliščni omaki, je bil najmehkejši pire, na njem krvavica brez kože, na njej kovanec iz rdeče paprike, na vsem skupaj pa statiki navkljub golobčkove kosti.

Še malo za posladkat

Za glavno jed nam je brbončice znova nadražil sorbet iz rožnate grenivke, ki je plaval v grenivkinem soku z nekaj kapljami camparija. Rožnato, ker je bilo takšno tudi nadaljevanje. Jagnječji hrbet, nekdo bi rekel surov, drugi sočen, objet v maščobo, ki je pričala o njegovi mladosti. Toda za zaljubit so bila rožnato zapečene prsi goloba, v temnem, gostem, želatinastem jusu italijanskega barola, ki je oblival peno iz artičok. Znajo tako kuhati v Nebesih?

Pravzaprav se nama le pri sladicah ni bilo treba držati za stol, da nisva padla z njega. Le sladice so bile zgolj odlične, ne pa izjemne. Toda očitno je brala najine misli. Naenkrat je bila pri mizi, svetlolasa, v dolgi beli obleki. Z nežnostjo na obrazu in prijaznostjo v rokah. "Še malo za posladkat," je rekla in ponudila petit feurse, ki pa sta bila le dva, želatinasta ingverjeva bonbona, toda v družbi še njenega zadnjega pozdrava iz kuhinje: creme brulee in čokoladnega škrniclja s čokoladno peno. Spet sva se prijela za stola.

A ni bilo še konec. Ker smo se pripeljali od daleč med Johannine visoke hribe, smo dobili še popotnico: čokoladni šarkelj v darilni kartonski škatli, ki se je s svojimi barvami ujemala s cvetlično-vijoličnim pogrinjkom.

Toda, vseeno, nama še ni bilo dovolj. Johanna Maier je vendar zvezda! Mi daste, lepo prosim, avtogram? Seveda! Kako vam je ime? In se je umaknila z imenom ter pisalom na mirno mesto. Johanna Maier je zvezda s stilom. Ki ne očara le z jedmi, temveč tudi z besedami. "Pravilno uživanje je nežno pokušanje!"



Dodatni podatki

Kako do tja:  Avtocesta Spittal - Salzburg, približno 80 kilometrov pri kraju Eben desno, 15 km, pod Dachstein.

Regija:  Avstrija

Značilnost:
vrhunsko

Naslov:  Am Dorfplatz 1, Filzmoos, Avstrija

Telefon:  0043 645 38204

www:  www.hotelhubertus.at

Zaprto:  Ponedeljek in torek

Lastnik:  Johanna in Dietmar Maier

Kuhar:  Johanna Maier

Cene:  mesni in ribji menu 96 evrov; zelenjavni 76; vrhunskost ima tudi vrhunsko ceno.

Jedi:
kreativna sodobna kuhinja, ki se hkrati uči od vrhunske francoske kuhinje in iz tradicij avstrijske kuhinje.

Plus:
prva nevarnost sodobnih kreativnih kuharjev je v pozabljivosti - da zaradi slike, senzacije, predstave pozabijo na okus. Toda Johanna Maier ni pozabljiva! Vsaka njena jed je doživetje; kako je pripravljena, kako je zložena, kako je okusna. Druga nevarnost sodobnih kreativnih kuharjev pa je, da hočejo preveč; v enem obroku hočejo pokazati vse, kar so se naučili v dolgih letih, tako da naenkrat ponudijo preveč okusov, krožnikov, barv, dobrot, umetnij. Toda pri Johanni Maier ni ničesar preveč! Vsaka jed, sestavina, krožnik ima svoj zakaj in zato.

Minus:
Johanna Maier je rekla, da je dobra hrana tista, po kateri se lahko še ljubiš. No ja, vedno pa tudi ona nima prav.

Dodatno:
hotel za uživanje ter muharjenje v lastnih potokih in jezerih

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:  pobožna želja



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND