Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (66 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 












 
Marina, Limbuš
Kot nekoč na Dravi

Po dveh letih je jasno, da je Marina s ponudbo in kakovostjo postala stalnica desnega Dravskega jezerskega brega - Sredozemske jedi pripravljene na hrvaški način, toda boljše kot drugod - V slabih dveh letih z dvojke do štirke

Pred slabima dvema letoma se je vprašanje na tej strani glasilo: "Veliko se jih prve, največje čolnarne na desnem dravskem bregu spomni še od takrat, ko so s Sidra veslali tja na sok ali skriti objem. Od takrat se je zvrstilo veliko poskusov, idej, najemnikov, kuhinj in let propadanj. Morda pa je zdaj prišel končno pravi?"

Danes je jasno, da je odgovor - da! Kajti takrat je bila ocena 2, danes pa je 4! Še nobenemu ni uspel takšen skok. Pravzaprav dva skoka. Najprej ga je naredil kuhar, ko je zamenjal hotel za čolnarno, potem pa z njegovo okrepitvijo še čolnarna.

Upanje je spet živo

Pogled je najbrž najlepši v Mariboru. Pa čeprav je bolj nostalgičen kot resničen.Toda, ko gledaš skozi Marinina velika okna na Dravo in levi breg s Sidrom, ko se mimo pripodi kak čoln, ki trenira za naslednje olimpijske igre, pač ne moreš mimo več kot 30 let starih spominov vedno polnih brestrniških čolnarn in obrežij. To, kar danes še ni Pohorje, je že včasih bila Drava.

Z novo čolnarno mariborskih veslačev, s picami na Sidru in čimičangami na Galebu ter z vedno bolj priljubljeno Marino, ki edina na desnem bregu vabi one z levega, je upanje spet živo, da bomo imeli spet kam na popoldanski izlet, ko bo sneg skopnel.

Pravzaprav imamo v Mariboru srečo. Že dolgo, namreč, ne bi več vedeli, da imamo na obrobju mesta čudovito jezero, če ne bi ob njem vselej uspevala dobra gostilna. Včasih je bil to Hugo, ki je že dolgo zaprt, sedaj pa je to Marina, le sto metrov naprej, v nekdanji čolnarni Borisa Kidriča.

Ambient vabi velike družbe, na teraso ali med oboke in pod ribiško mrežo, o čemer priča tudi prospekt gostilne, ki je sumljivo podoben oglasom za akcijsko prodajo trgovskih centrov, ki z velikimi slikami vabi k velikim mizam in krožnikom. Toda v predverju je tudi stenčas, ki pa vabi na jadranje, veslanje ali na kapetanski izpit, kar sum o množičnosti nadomesti z občutkom domačnosti. Ravno zato so bile nekoč čolnarne na levem in desnem bregu tako priljubljene in družabne, ker smo bili Mariborčani takrat tam - doma!

Sredozemske vonjave s hrvaške strani

Naročila sva postrvjo pašteto in hobotnico, a nama je natakar, prijazno zgovoren, rekel, da bodo naredili raje tris. Čeprav sva upala, da bo rekel nekaj drugega. Recimo: "Pašteta je že v naši dobrodošlici, zato vam bomo pripravili samo hobotnico in bučke." A so zato vsaj brali najine misli, saj je naslednji dan dobrodošlica resnično bila. Zgolj zato, ker sva naročila aperitivni teranovi penini (ki sta, mimogrede, presolili račun)? Druge mize, namreč, niso bile deležne predvelikonočne klobase v domačem kruhu, ki je nasploh pomemben plus Marine.

Bučke so bile prijetno lahke, četudi ne zimske, z ocvrtki mladega sira, hobotnica sočna, mehka, dalmatinska, s krompirjem in oljčnim oljem. Z Visa? Natakar je pošteno priznal: "Iz trgovine." Tisti na mizi je bil celo s tartufovim vonjem.

Potem nisva dočakala rižote. "Joj, pozabil sem," je bil spet iskren, ko je prinesel meso, argentinsko in ribje. Dobra taktika, saj sva tako morala priti še naslednji dan.

Rižota, z rakci in jurčki ter raztegnjenim škampom na glavi, je boljša kot v marsikateri dalmatinski konobi, toda slabša kot v marsikateri italijanski oštariji. Kar pa le potrdi Marinino formulo uspeha: sredozemske vonjave, toda s hrvaške strani Jadrana. In če to še pripraviš za štirko, so mize zagotovo polne.

Ribja juha, še vedno na čorbasti način, je boljša kot je bila, polnjeni lignji pa v Mariboru nimajo konkurence. Zato, ker v njih ni ne riža ne pršuta, temveč le sir in škarpena. Če bi bili le še malo bolj vešče opečeni (zunaj hrustljavo, znotraj mehko).

Zataknilo se je pri argentinskem rostbifu, čeprav za to, najbrž, ni kriv kuhar. Nenazadnje je skoraj zadel srednjo opečenost, a je bil zrezek kljub temu dolgočasno peščen. Kar me sploh ne čudi, saj sem pred leti teden dni v Argentini iskal dober steak... Ni vse dobro, kar je slavno. Evropa je sicer odprla meje, zato nabava ni več problem, a se ravno v tem veliki mojstri ločijo od majhnih. Dvomim, če Marinin Slaviša Amidžič ve, kako je bilo ime kravi, ko je še imela "moj" rostbif. A, če hočeš dobre debele zrezke, je to pač nujno. Vse drugo je konfekcija!

Losos v foliji pa se je tega pridevnika rešil. Če se je ob Marininih začetkih v srebrni foliji skrivala le gmota mesa, se tokrat - še vedno pa to ni pergamentni papillote, ki bi ponudil bolj nevtralen okus in lepši pogled - se tokrat iz nje zasmeji sočen losos z okusom po dišavnicah in začimbah.

Zaščitni znak: sajavčki

Kar se tiče Marinine vinske zgodbe, pa je rezultat 1:1. Če prvi dan ni bilo pozdrava iz kuhinje, drugi dan ni bilo buteljk na kozarec. Oziroma, natakar je brez težav odprl Valdhuberjev renski rizling in Batičev cabernet sauvignon, natakarica pa nama je naslednji dan ponujala le točene literce.

So pa bili zato sajavčki! Še vedno se dobro držijo, še vedno na rastlinski smetani, še vedno s slivami in mandlji in še vedno kot ena najbolj originalnih sladkih specialitet mariborske gostinske scene. Čokoladnemu moussu pa je, žal, pošla sapa. Nobene penaste zračnosti, le še kremast čokoladni okus. A saj je po Dravi pihal veter, ki je mimo Marininih oken gnal prve pomladne jadrnice.



Dodatni podatki

Kako do tja:  Iz Maribora proti Limbušu, pri Marlesu desno, za železnico levo, za tablami do dravske čolnarne.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
morsko

Naslov:  Limbuško nabrežje 2, Limbuš pri Mariboru

Telefon:  02 420 0750

www:  www.marina-mb.com

Lastnik:  Tomaž Riedl

Kuhar:  Slaviša Amidžič

Cene:  opisani kosili za dva sta skupaj stali 16.400 tolarjev; rižota 1200, polnjeni lignji 1500, losos v foliji 1800, argentinski rostbif 3200; teranova penina 950.

Jedi:
pašteta dimljene postrvi, hobotnica v solati s krompirjem, bučkin karpačo z mladim sirom, lignji v marinadi, slani inčuni, njoki z gorgonzolo na rukoli, njoki morje in gore, rižota marina, polnjeni lignji marina, škarpenin file z jurčki v žafranovi omaki, losos z zelišči v foliji, tunin steak z žajbljem, zelenjavno nabodalo, sajavčki, tiramisu, jogurtova strjenka.

Plus:
Marina je urejena, dobro vodena gostilna, ki zasluženo privablja vedno več Mariborčanov na pozabljeno dravsko obalo. Zaradi nadpovprečnega nivoja morske ponudbe (boljše od štajerske morske klasike), lokacije in kuharja, ki želi (in zna) več.

Minus:
enkrat ja, enkrat ne: dobrodošlica in vina na kozarec; razkorak med slikanim (v Pet zvezdic) in ponujenim; argentinsko meso.

Dodatno:
veslanje, jadranje, dalmatinske klape in poroke

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:  najbrž prvi mariborski naslov za velike družbe



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND