Ker sva bila prehitra, naju je gospodar najprej podkrepil s šilcem domačega borovničevca, ne premočnega a tudi ne presladkega, nato pa naju napotil na Šilen tabor, ki se je izkazal za previsok hrib nad Narinom, vasi v Košanski dolini, hitro za Pivko, v kateri so bili nekoč doma švercerji, ki pa danes raje prisegajo na turizem. Skoraj pred vsako hišo je izvesek, ki priča o domači obrti, vabi v vaški muzej, ponuja toplo zavetje utrujenim ali gostoljubno odžeja in okrepča.

Največja kmetija v vasi je Želkova, a po domače ji pravijo Andrejeva. Stari gospodar je imel šest državljanstev, tako burna in pestra je zgodovina Narancev (ne Narincev!). Mladi gospodar, ki zazvoni s starim zvoncem, ko pride k mizi, pa je ostal raje doma, saj prihaja zdaj svet k njemu. Vedno bolj in vedno dalje se namreč širi dober glas o turistični kmetiji Pri Andrejevih, kjer vam na mizo ne postavijo le enega krožnika, temveč vas po polžje razvajajo več ur, pri tem pa ste deležni še celotne etnološke oskrbe.

Učiteljica za štedilnikom

Ko gospodar Joško zazvoni in pove, da je on pristojen za vina, besedo prevzame žena Mojca, ki je pustila učiteljevanje in se raje prepustila svoji ljubezni, kuhanju, kar je bila brez dvoma zelo dobra odločitev. Mojca predstavi dobrote, ki jih kani pripraviti, a ob dolgem spisku manj ješče potolaži, da lahko vsak trenutek odnehajo, saj bo vsako jed pripravljala sproti, zato je potrebno le pravi čas oznaniti predajo.

Najprej smo, ob toplem kruhu,  dobili piščančji namaz, ki ga je zanimivega naredila sveža zelenjava. V prostorni izbi ob šanku - zadaj je še ena soba, tako da zmorejo nasititi cel avtobus - smo se ob velikih podstavnih krožnikih s kvačkanimi prtički na široko posedli, da smo komaj trkali z ene strani na drugo, toda ta telovadba se je izkazala za koristno. Ko smo zmazali v belem vinu kuhan in opečen pršut, ki smo ga namakali v jajčni hren in zalivali z gospodarjevim pitnim cuveejem, smo namreč dobili tako gosto gobovo juho, da je žlica v njej stala. Mojca je juho zgostila s pretlačenim krompirjem, s čimer ji je uspelo uspešno nadgraditi že kar obvezno jed slovenskih kmečkih turizmov.

Potem nas je gospodar povabil na ogled italijanskih bunkerjev (če si boste vzeli več časa, vas lahko popelje na grad Kalec, ki je bil nekoč v lasti pesnika in skladatelja Miroslav Vilharja, ki napisal Zagorske zvonove, Levstik pa je bil tam grajski učitelj, prav Noranci pa bi mu naj dali snov za Martina Krpana), a smo si uspeli le ogledati majhen dvoriščni ribnik, v katerem se ponavadi hladi sosedov pes, ko so že pridišali njoki z radičem. medtem ko je vse jedi jezično predstavila Mojca, tako da so jo večkrat iz kuhinje že nestrpno klicali na pomoč, je njoke opisala hči Andreja, rekoč, da si je enkrat njoke zaželela v Ljubljani, a si jih je prvič in zadnjič. Poskusite Andrejeve še vi, pa boste podobno razvajeni!

Gluhi štruklji in bela polenta

Z glavnimi jedmi smo dobili na mizo refošk, ob katerem smo skušali gospodarja podražiti s Kraševcem, a tega ni bil preveč vesel. Čeprav za Narance res ne veš, kam bi jih vtaknil. nenazadnje morajo splezati le na Šilen tabor, pa že lahko lulajo tako v Črno morje (reka Pivka) kot v Sredozemsko (reka Reka).

Ob kosu ramsteka je bil na krožniku kos piščanca s Krasa, saj je bila na njem ob siru panceta, ob dušenih bučkah in papriki pa še gluhi štruklji, ki so nas najbolj razveselili. Vseeno pa nam še ni bilo dovolj, oziroma je Mojca rekla, da lahko naredi še malo prate s kislim zeljem in belo polento. "Saj ocvirke lahko odrinete na stran..." A jih nismo, sočen kos svinjske pečenke, ribe z malo mastnega roba, da je ostal sok v mesu, kislo zelje, na hitro podušeno, s kosi rdeče paprike, kar je razbremenilo želodec, ko se je spopadal z debelimi ocvirki, ki so objemali krompirjevo polento, ki jim kje drugje pravijo žganci.

Za sladico smo vsakega malo, torej kos čokoladne torte z višnjami in smetano, in kos ribezovega biskvita, ki ga je oblival vinski šodo, ki pa se kuharici ni posrečil, saj je bil sesirjen. A je opazila, ko je ostal na krožniku.

Ko smo že plačali in je pasji del že zalival rožice, so nas poklicali nazaj. Pesem za slovo! Mateja je prijela kitaro, Andreja se je zresnila in sta zažvrgoleli. Potem pa so nam s praga še dolgo mahali.