Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (54 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 









 
Vrh, Buzet
Iskali tartufe, našli butilje

V šampanjski vasi, kjer je Istra kot dlani, izletniška gostilna vabi s tartufjim vonjem in dišavami izpod peke

Bilo je že blizu poldneva, pa vseeno so se na gozdnih poteh ob nižinski cesti iz Buzeta proti Istrskim toplicam in Motovunu videli migljajoči, visoko v zrak štrleči repi suhih, slokih, belih, črnih in pisanih, srednje velikih toda nadvse dragih psov. So se veselili tartufjega ulova ali so le naučeno mahali turistom, ki se v teh jesenskih dneh za vikend valimo čez Istro proti majhni vasici ob vznožju Motovuna?

V Livadah je Giancarlo Zigante s svojimi v črne obleke napravljenimi, da se je že na zunaj videlo, da tartufji posel ni kar tako, pomočniki že razprostrl svoje šotore, navil ozvočenje in napovedovalka je že vabila goste iz avtomobilov z italijanskimi, nemškimi, slovenskimi registracijami, da se ji pridružijo na "dražbi". Od sejma tartufov je ostalo le tekmovanje v tem, kdo bo bližje zadel težo in ceno razstavljenega primerka, in v šotoru so se le na treh pladnjih bohotili svetlo rjavi gomolji, za jabolko debeli po 15 tisoč kun (nekaj manj kot pol milijona tolarjev) za kilogram, za oreh debeli po 10 do 12 tisoč (sicer se cena za bele tartufe giba med 8 in 10 tisoč kunami, črni pa so po 3 tisoč), zato smo raje pobegnili navzgor do Motovuna, da ujamemo Istro v dlan. Seveda tudi tam nismo uspeli pobegniti pred Žigantejevimi tartufi, saj ima svoje dišeče trgovinice po vsej Istri, v Livadah, Motovunu, Buzetu, Bujah, Puli. Z njimi je istrski tartufar iz Guinnessove knjige rekordov (največji tartuf doslej, 1,31 kg, čeprav se stari Italijani iz Piemonta spominjajo, da so 1947. leta našli primerek z 2,4 kilograma, ki so ga nato podarili ameriškemu predsedniku Trumanu) dokazal, da ni nujno, da iz belih in črnih istrskih tartufov delajo biznis le italijanski prekupčevalci.

Kljub temu pa so nam pot navkreber popestrili prekupčevalci, domačini, ki ponoči s svojimi psi njuhajo po okoliških gozdovih in brskajo pod hrastovimi ter vrbini koreninami, čez dan pa pod suknjo skrivajo z belimi in črnimi gomolji napolnjene kozarce za vlaganje, ter brez tehtnice skušajo turistom zlato prodati za platino. Njihove cene so namreč ponavadi višje od trgovinskih. Toda zato vsaj, ko odpirajo svoje kozarce, vse naokrog diši po tartufih.

Vonj pride pred krožniki

Z motovunskega obzidja smo videli čez dolino na drugo stran, kjer se nam je smejal sredi majhne vasice na hribu zvonik. Nikjer ni tako lepega pogleda na Istro kot z vrha vrhovskega zvonika. Vidi se vse, na eni strani morje, na drugi Učka, vmes pa gričevnata pokrajina z razmetanimi vinogradi, ki se stiskajo med gozdovi, v katerih se skriva največje bogatsvo Istre: tartuf. Poleti črn, jeseni bel, vmes pa zamrznjen ali predelan v namaze, maslo, olje, toda nikjer tako dober kot v istrski konobi, radodarno nastrgan na fuže ali vmešana jajca... Še sreča, da je bilo od zvonika do gostilnice Vrh le nekaj korakov.

Ni sicer konoba, saj ji manjka odprto ognjišče, toda pršut je imenitno dišal in ob Sirotičevem teranu smo ga veselo trgali. Potem nam je gospodar v kravati prinesel mineštro, seveda, z bobiči, mlado koruzo, kar je bil znak, da bo zdaj šlo pa zares. Najprej je zadišalo, tisti nezamenljivi, skoraj nasilni, divji vonj po najdragocenejši vseh gob, šele zatem so prišli tudi krožniki. Obilna porcija fužev in rezancev v smetanovi omaki, kajti beli tartuf ne prenese premočnih sosednjih okusov. Na krožniku zavlada v celoti, zato mu v Italiji k rezancem dodajo le še malo masla. Toda zato so v Istri porcije ne le večje, temveč tudi bolj nasitne, tako da si je potrebno pridno pomagati z malvazijo.

Čeprav že siti, pa nas je tartufji vonj še vseeno dražil. Sosedje so se sicer mastili z jagnjetino izpod peke, ki je tudi konkurenčno dišala, a mi smo se prepustili raje gospodarju, ki je priporočil bifteke s tartufi. Tokrat je na lepo uležano pljučno, ki jo je popekel boljše od kakšne elitne restavracije, tartufe nalistal, da so povsem prekrili meso.

V nadaljevanju noči nas s sladicami (palačinke, jabolčni zavitek) sicer ni prepričal, tudi z vinsko pokušino iz lastne kleti ne, vseeno pa smo se nazaj proti Buzetu odkotalili zadovoljeni. In oblačila nam drugi dan niso smrdela po postanem olju, temveč dišala po nastrganih tartufih!

Vsaka hiša ima svoje mehurčke

Morda nas je ravno zato odneslo še enkrat na Vrh. Iskali smo tartufe, našli pa butilje. V vasi, ki premore 27 hiš, v kar petindvajsetih namreč polnijo penine! Domačini z Vrha se niti spominjajo več ne, kako se je sploh začelo pred davnimi leti, najbrž še v Napoleonovih časih, saj jim je pomembno le, da se je ohranilo; tradicija pridelovanja penečih vin po klasični šampanjski metodi. Ko na Vrhu rečejo butilija, mislijo na penino, žlahtne mehurčke, ki so doma v kar 25 hišah v vasi. Vseeno pa boste šampanjec z Vrha težko kupili kjerkoli na Hrvaškem. Ga je, namreč, tako malo, da ga vsega sami popijejo...

Za ljubitelje penin, ki jim ni predaleč priti prav na Vrh, pa ima vsaj Antun Grbac vedno kaj za pokušino. Letno pridela 2500 steklenic oziroma butilij, suho belo iz malvazije in polsuho rdečo iz terana. Bogati mehurčki in nežen okus malvazije ("Teran je tako samosvoj, da nikoli ne veš, kaj boš dobil") so rezultat več kot dveletnega vrenja v steklenici, potem pa koncentriranega degoržiranja, saj na Vrhu v nobeni hiši ne uporabljajo sodobnih šampanjskih kletarskih tehnik. Povsod raje pridno obračajo steklenice z rokami, nato previdno odpirajo kronske zamaške, da se razlije le v vratu nabrana usedlina, ne pa tudi dragocena tekočina, in nato ponekod še z lesenim tulcem in kladivom, drugod pa vsaj s pomočjo velikih kovinskih klešč mašijo s šampanjskimi zamaški svoje butiljke in butilije. Vrh, vas, v kateri jejo tartufe in pijejo lasten šampanjec!



Dodatni podatki

Kako do tja:  V Buzet in nato pet kilometrov navzgor med vinogradi do Vrha, od koder je lep razgled na Istro proti Motovunu (iz motovunske smeri prvi odcep na cesti proti Buzetu).

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
istrsko

Naslov:  Vrh 1, Buzet, Hrvaška

Telefon:  00385 52 667 123

Zaprto:  Ponedeljek

Cene:  9.000 tolarjev na osebo (pršut, mineštra, fuži, biftek, sladica, vino)

Jedi:
klasična istrska kuhinja - pršut s sirom in olivami, mineštra z bobiči, fuži, rezanci, ravioli s tartufi, njoki z divjačinskim golažem, ombolo s kislim zeljem, teletina in jagnjetina izpod peke, biftek s tartufi, palačinke.

Plus:
idilična vasica in v njej tradicionalna gostilna, v kateri kuhajo tradicionalno dobro

Minus:
vseeno pa imaš na koncu, ko si sit, občutek, da bi lahko dobil več (še boljše); predvsem z bolj avtentičnim ambientom in ribanjem tartufov pri mizi

Dodatno:
v vsaki hiši v vasi pridelujejo penine po klasični šampanjski metodi!

Leto obiska:  2002

Ponoven obisk:  ko zrastejo tartufi



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND