Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (81 od 100)


Gostilna ocenjena 10 krat

Hrana:
10 krat
Vina:
9 krat
Postrežba:
10 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
10 krat
Cena/kakovost:
10 krat

Ocenite gostilno
 

2008:


2008: svinjska ribica z jurčki


2008: postrvji file v svinjski mrežici


2008: marinirina dimljena postrv s čemažem


2008: pena gosjih prsi z želatino rdeče pese


2008: paradižnikova hladna juha s skuto in baziliko














2008: fižol z mletimi jurčki

 
Penzion Raduha, 2008
Domače, a z idejo in podpisom

Sprehod s sodobnimi koraki skozi kulinarično zgodovino idilične Logarske doline

Martinin degustacijski meni se ne začne v Lučah, temveč globoko v Logarskem kotu in tamkajšnji planšariji, z najboljšimi sirovimi štruklji, kar ste jih jedli (!), ali pa globoko v Matkovem kotu, na kmetiji Žibovt, z ajdovim kruhom in savinjskim želodcem za prvo lakoto ter žlikrofi za použitek.

Penzion Raduha, kakšno skromno ime za tisto, kar je kulinarično poneslo in dvignilo celotno dolino! In kakšna korajža, tako daleč od avtocest in velikih mest, ob Savinji, ki še vedno neukročena grozi eni najslabših slovenskih cest, kuhati tako - vrhunsko! S sestavinami zgolj z domačega vrta!

Uživanje v jedeh Martine Breznik je nenehno tekmovanje. V kozarcih in skodelah, na krožnikih in pladnjih nagajivih oblik tekmujejo hodi pristnih okusov, kdo bo povedal več o tradiciji doline in njegovih gorskih kotov, ter hkrati, kdo bo pokazal več izvirnosti in ustvarjalnosti kuharice in celotne njene družine. Nič čudnega, da Martina na koncu, ko vidi zadovoljne obraze svojih gostov, ribičev, kajakašev, kolesarjev, pohodnikov, dobrojedcev od blizu in daleč, vpraša: "Katera jed vam je bila najbolj všeč?" Kot da bi se na to vprašanje dalo odgovoriti… Meni je bila že dobrodošlica, v obliki kuhanega domačega fižola z zmletimi posušenimi jurčki in poljskimi cveticami. Njej je bila pena iz gosjih jeter z želatino rdeče pese. Na levi so ploskali marinirani postrvi iz Lučnice, na desni pa koprivovi juhi z žlikrofom in beljakovim žličnikom. Sosedi so se sicer strinjali z odločitvijo žirije za kuharico leta, ki je leta 2005 nagradila Martinin postrvji file v svinjski mrežici, a si med seboj niso bili edini, če ni bila svinjska ribica celo boljša… Jedi na Raduhinem meniju se nenehno spreminjajo, z vsakim Martininim potovanjem po najboljših evropskih gostilnah, k znanim francoskim kuharjem, po tekmovanjih in kulinaričnih srečanjih, so vedno bolj domiselne in dovršene, toda vselej ostajajo znani okusi z vrta, iz potoka, s planin in iz gozdov naokrog Luč, v katerih so hiše ravno zato tako tesno skupaj. Da ostane čim več prostora za tisto, kar sodi v lonec!

2002

Pri eni mizi so pogledali jedilni list in se hitro pobrali; tako da so še dežnik pozabili. Pri drugi mizi so bili prepočasni in so dobili že pozdrav iz kuhinje (ki so ga hitro pojedli), zato so naročili le liter vina, hitro popili in odšli. Pri tretji mizi so rekli, da je bilo meso pečenke staro. A je prišla gospodarica, jih pogledala naravnost v oči in jim povedala, da pri njih meso ne more biti staro. Morda se jim je okus zdel drugačen, ker so ga ovili v slanino in ga prešpikali s česnom...

Da ne bo običajno in da bomo uživali, nam je bilo jasno, še preden smo vstopili. Kajti kuharico smo spoznali že na zelenjavnem vrtu pred hišo. In jedilni list, ki je pravzaprav le zaradi inšpektorjev, saj "nikoli ne vemo, kaj nam bodo kmetijci prinesli, kaj bo na vrtu, kakšno novo idejo bomo dobili...", nam je le pritrdil. Pravzaprav je bil le savinjski želodec "že viden", pa še ob njem piše "ker je značilnost našega kraja". Sicer pa se v Raduhi sredi Luč ne sprehodite le skozi Logarsko dolino, temveč kar skozi slovensko kmečko tradicijo, ki pa ji je Martina Breznik s svojo ekipo vdahnila obilo idej, s katerimi se je podpisala pod bogato kuharsko izročilo mame Emike (testenine mame Emike obarvane s koprivovim sokom in polnjene z divjačino).

Babičine praznične pravljice

Nekaj domačega bi, so rekli. Potem pa jim je naštevala. Ne, ne, mi bi nekaj domačega, kakšen dunajski zrezek... V katero smer greste? In jim je povedala, katera gostilna z domačimi zrezki je na njihovi poti.

Za kaj takega moraš biti hraber. In tisto, kar delaš, moraš res ljubiti. Pravzaprav bi takšne gostilne morale dobivati državno subvencijo. Takšnim gostilnam bi morali dajati turistično takso, ne pa ustanavljati turističnih organizacij. Logarska dolina je tako čudovita, da bi bila v vsaki tujini vse leto nabito polna. Pri nas pa teh lepot enostavno sploh še ne znamo ceniti. Če se pa tja že pripeljemo, iščemo klasiko, namesto avtentike. In ko nekdo avtentiki doda še sodobno ustvarjalnost, zbežimo, da še dežnik pozabimo.

Tisti, ki ostanejo, pa uživajo! Zato smo se mi odločili za polžjo varianto, da je dalj časa trajalo (in da so bile porcije manjše). Sicer pa so vse jedi tako tudi na jedilnem listu, ki ga je prav prijetno brati: "Jedi za zečetek, nekaj, da nas pogreje ali pripravi želodec za nadaljnji tek, tople predjedi, ki nam polepšajo dan, stalnice na jedilnem listu, jedi iz mesa, zelišč, omak in idej, ne pozabimo na babičine praznične pravljice, nekdaj so Lučanke nosile postrvi iz Lučnice v ljubljansko škofijo in tudi mi vam radi postrežemo z njimi, nebeške dobrote."

Ker so nam ob tem sline že preveč tekle, je Martina vsakemu prinesla tanko palčko, na njej pa ajdov kruh z orehi, premazan z jagenjčkovo pasteto. In da je šlo lepše dol, še kozarec penine bjana.

Kombiniranje starega in novega

Moussu iz kozjega sira so primešali tudi malo kravjega, dodali orehe in zraven ponudili hruško kuhano v bezgovem soku. Ker je takrat ravno cvetel. Le še hruškov list za okras in pojasnilo: "Vse imamo domače, iz Logarske doline, od kmetov, in to potem kombiniramo s starimi ter novimi recepti." To je potrdila tudi zeliščna koprivova juha, še bolj pa kolerabin puding s pomarančno omako, rahlo začinjen z ingverjem. Včasih je iz podzemne kolerabe, ki je slajša, na naših krožnikih pa je bil iz nadzemne, ki se je dobro znašla v pomarančni omaki in ingverjevem okusu, ki sta mu pomagala drobnjak in koprc.

Po starem receptu so bile pripravljene testenine z žafranikino omako, voda, jajce, moka, dodali so jim le še malo špinače, okusno glavno vlogo pa je zaigral koromač. Gozdne prebivalce so predstavljali zapečeni jurčki, ki so ležali na polenti, s pokrivalom iz staranega kozjega sira in ogrinjalom iz slanine.

S tem smo zaključili uvodne takte. Na srečo pa tudi nadaljevanje ni bilo obilno. Ob jelenovem fileju, da smo okusili še nekaj mesa, v ribezovi omaki, je bil le majhen sirov štrukelj, polži po starem hišnem receptu, v nežni omaki, ki jo je posvetlila sladka smetana, pa so se razlivali iz trhle košarice iz testa. Po vsem tem je limonina strjenka zaigrala vlogo digestiva.



Komentar bralcev:

4. 2. 2011: Kar nekaj časa sva že \\\"naskakovala\\\" Raduho, danes pa so opravki končno klicali v tiste kraje, zato sva si dan sklenila organizirati tako, da greva oba in koristno združiva s prijetnim kosilom. Pa sva žal delala račun brez krčmarja:-( Res je, morala bi poklicati vnaprej. Pa nisva, ker nisva mogla napovedati točne ure prihoda. Sva pa na treh koncih preverila odpiralni čas in v petek popoldan bi kot pribito morala priti na svoj račun - konec koncev se dve osebi vedno da kam stisniti, če ne se pa malo počaka. Polna pričakovanj (in z luknjo v želodcu) pa sva si skoraj razbila nosove na vratih, na katerih je pisalo \\\"Dobrodošli\\\", pa se vendarle niso hotela vdati pod pritiskom. Poskusiva še z druge strani, zgodba se ponovi. Nekoliko tumpasto buljiva v tablo z odpiralnim časom poleg vrat, ki pravi natanko isto, kar sva prebrala drugje. Kdo je zdaj tukaj nor? Pa zavrtiva telefon kar od tam in izveva, da do konca februarja obratujejo le v soboto in nedeljo. Počutila sva se totalna bebca, ker to pač ni bilo navedeno ne na vratih ne na njihovi spletni strani (ki je itak poglavje zase, saj je zadnji objavljen meni poletje 2006/jesen 2006/zima 2007/pomalad 2007, sprašujem se o namenu takšne spletne predstavitve). Vsaka šola nekaj stane, ta bo očitno stala obe strani, saj bo verjetno preteklo precej vode, da pozabiva in odpustiva tako šlamparijo....
1. 3. 2009: Never again, food seamed to come out of the fridge and heated up.
4. 4. 2007: Še se bomo vrnili.
6. 2. 2007: Po dveh obiskih še vedno brez besed. Dobro, ne gre primerjati te odlične gostilne s kako Subido ali Lojzetom, saj temelji na neprimerno preprostejšem pristopu, a vendar - slow food v čisti obliki. Domišljija pri uporabi domačih sestavin v zanimivih kombinacijah in razmerjih, prijaznost kot se šika in dokaj (...) dobra vinska ponudba. Pa gre razumeti - dokler se rahlo premožnejši Slovenci podajajo za vikend v kao-luksuz Plesnika par kilometrov naprej in jim čisto ustreza tamkajšnja plastik-fantastik hrana, bodo zelo (in več kot to) zadovoljni tudi z Martinino ponudbo žlahtne kapljice, ko bodo kak večer žrtvovali za ogled tega že kar razvpitega kulinaričnega svetišča. Morda ne bi bilo slabo, če bi malo dvignili raven sob (na drugi strani ceste), da bi gost od daleč (taki smo pa skoraj vsi, ki ne spimo v Logarski dolini) z večjim veseljem pri njih še prespal. Ampak pod črto - vsaka čast in odlično!
25.02.2006: Poleg Franka najboljša slovenska gostilna za moje pojme.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Sredi Luč, 130 kilometrov iz Maribora ali iz Ljubljane, ne morete zgrešiti, le za slow food raje prej rezervirajte.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Luče 67, Luče v Logarski dolini

Telefon:  03 838 40 00

www:  www.raduha.com

E-pošta:  info@raduha.com

Zaprto:  ponedeljek, torek, november

Lastnik:  Družina Breznik

Kuhar:  Martina Breznik

Cene:  Degustacijski menu 60 evrov. Vredno tega denarja in poti!

Jedi:
2008: tradicionalne jedi in regionalne sestavine Martina Breznik dopolnjuje s svojimi idejami in spretnostjo. Ob vsakem obisku je na krožniku nekaj novega, drugačnega, toda vedno okusnega! Vrhunska slovenska regionalna kulinarika, ki se odlikuje predvsem s svojimi okusi, brez velikih umetnij in spretnosti v kuhinji!
2002: sirov mousse s hruško kuhano v bezgovem soku, dimljena postrv z dušenim koromačem, zeliščna koprivova juha, jabolčna juha, česnova juha z grozdnimi jagodami, kolerabin puding s pomarančno omako, polži po hišnem receptu, testenine z žafranikino omako, testenine mame emike obarvane s koprivovim sokom in polnjene z divjačino, pečena polenta z jurčki in mladim kozjim sirom, polnjeni zajček s kavno omako, svinjski file zavit v testo, puranja rulada z višnjevo omako, teletina narezana na rezance v smetanovi omaki, jagenjček pečen v timijanovi omaki z lučkim obrnjenkom, pečena postrv z limonino peno, pečena postrv v cvičkovi marinadi, kostanjeva torta, fižolova torta, skutina torta s pehtranom in medeno omako, sladki štruklji.

Plus:
obisk v Raduhi je kulinarično doživetje, pri katerem se vidi, da v njem tudi gospodarica uživa; vzorčni primer, kako je potrebno tradicijo povezati s sedanjostjo, če jo želimo ohraniti.

Minus:
nekaj prostora za višjo oceno je le še v ambientu, vinski karti in še bolj sezonskem značaju jedilnega lista
ob obisku 2008 vina niso dohajala jedi, tudi njihova izbira (primorsko-briška) ni bila najbolj posrečena.

Dodatno:
sobe pa tudi pice

Leto obiska:  2008

Ponoven obisk:  izlet v Logarsko v vsakem letnem času

Komentar:  Mladina, 2006: s kruhom pomazano



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND