Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (78 od 100)


Gostilna ocenjena 19 krat

Hrana:
19 krat
Vina:
19 krat
Postrežba:
19 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
19 krat
Cena/kakovost:
19 krat

Ocenite gostilno
 


















 
Pri Markotu, Kranj
Prijazna kuhinja, kot moelleux

Gostilnica, toda z velikim srcem in prihodnostjo - Sredozemsko, toda z okusi, ki jih nosimo v sebi - Prijazno, toda ne podrejeno množičnim okusom

Prvi stik je bil telefonski. "Gostilnica počiva," je dejal odzivnik. Drugič pa nama je uspelo in ko sva imela v rokah že lične jedilne liste v štirih razdelkih (zelenjava, ribe, meso, sladice) je Marko priporočil: " Zdaj bosta dobila pogrinjek v obliki hrane, ki je pri nas dokaj močan, zato ne vem, če se ima smisla zadrževati pri hladnih predjedeh..."Kaj bi si naj drugega mislil o gostilni, ki se povrhu ima še za - gostilnico? Da je prijazna!

In prav to je, najbrž, glavna značilnost kuhinje kranjskega Marka, ki se je stisnil ob stražiške bloke: prijaznost. Prijazna, namreč, ni le tista hrana, ki te ne napha, poleni in odebeli, temveč tudi tista, ki te razveseli. Od Marka boste odšli nasmejani, znotraj in zunaj!

Zelenjava, meso, ribe enakovredni

Veselo je bilo že, ko sva prišla; na vrt, ki ga je pol za žejne, pol pa na lesenem podiju, pod lesenim šotorm, z belo pogrnjenimi mizami. Buum, sem gledal po lepih cvetlicah po mizah in se na tleh zaletel v knjige in pergamente... Joj, oprostite, sem mislil, da so padle iz velike košare, in jih jel pobirati. "Ne, ne, nič hudega, tako je to pri nas, naj bo kar na tleh..."

Vesel je tudi jedilni list, s pergamentom vpet na leseni podlagi, ročno spisan v štiri kvadrate. V prvem je zelenjava: kozja skuta s posušenim paradižnikom in zelišči, melancanovi žepki z mladim sirom, zelena rižota s pridihom morja... Drugi je mesni: jagnječja zarebrnica z zelišči in zelenjavo, goveji file s tartufovim maslom in pršutovo skorjico, pljučni medaljon s posušenimi paradižniki... Potem ribji: žepki polnjeni z lososom in mascarpone nadevom, file postrvi z gobovo strjenko in masleno omako, postrv pečena na bučnem olju z žitnimi rezanci... In še sladek: čokoladna torta z melisino ali pomarančno kremo, dvoboj čokoladnih krem, smetanova strjenka s sadnim prelivom, limonin skutni biskvit s karamelo...

Ko sva se nagledala, je Marko, seveda, prijazno, vprašal: "Vama lahko kaj priporočim?" Vsekakor tudi vi, ko boste šli po najini sledi, prikimajte. Kajti Markovo priporočanje je nekaj posebnega. Ker je sommelier in chef obenem, pa še natakar in patron hkrati, ker pri svojem delu uživa in ker priporoča tako, da je težko požirati preveč slin. "Dons bi vam lohko toko postregl... Blitva, sveži paradižniki..., to smo dali na rukolo in zelišča, še balzamični kis, ki smo ga pokuhali z medom, ter olivno olje..."

A najprej je bil tako, ob frangeževi penini in svežih kruhkih, tisti ješči pogrinjek, iz treh vrst skutinih namazov, popravljenih s smetano in izboljšanih s paradižnikom, porom in blitvo. Slastno!

Nevino in negostilnica

"Kaj bi vama pa zdaj priporočil," se je Marko med letanjem v kuhinjo, kjer je dal vsaki jedi piko na i in na krožnik, zamislil. "Njoki z jurčki in svežimi dagnjami, malo močnejša jed, ampak vidva bosta že zmogla." Pa kaj lažjega? "Zelena rižota, seveda!"

Potem smo se začeli pogajati za glavno jed. Riba, kuhana ali pečena? "Za kuhano v file lista zvijemo list blitve, ki ga premažemo z lososovo peno ter to potem na pari pokuhamo. Zraven sta zeliščni krompirček in timijanovo maslo, na bazi ribjega fonda in, seveda, timijana. Za pečeno pa file orade, s kožo, s posipom rdeče paprike, krompirčkom, mariniranimi bučkami, škampovimi repki, v pečici." Pa mesno? "Kombinacija svinjske ribice, špikane s slivami, in rezine telečjega kareja, špikanega s suhimi jurčki, vse pečeno v pečici, da jurček spusti svojo aromo, res fino... Nimam rad preveč eksperimentov. Iz otroštva nosimo neke okuse v sebi, zato ne sme biti preveč drastičnih odklonov. Kot otroci smo imeli radi telečji zrezek z gobicami, zato danes ponujam telečji kare polnjen s posušenimi jurčki!"

In priloga? "Kolerabo, zeleno, korenček popečemo na olivnem olju, mariniramo, naredimo krompirjev pire, s ocene, ne z mlekom, in mu dodamo to zelenjavo, gre fino k okusom, slivam, kardamomu, janežu..." Solata? "Solat pa jaz praviloma ne priporočam!"

Ko sva čakala, sva listala knjige, Marko pa je tuhtal. Katero vino ponuditi k svinjski ribici in telečjemu kareju. "Vino, rdeče, belo, ne, raje belo, močnejše, ker ko smo kuhali fond za suhe slive, smo uporabili belo vino..."

Tako dolgo je izbiral, da ni izbral vina, temveč - nevino! Mlečnikova rebula, namreč, nikakor ni tipično vino. Ni vino, kakršno je danes moderno. Je vino za prihodnost, ne (samo) zaradi svojega potenciala staranja, vino jutrišnjega dne, ker je takšno kot ga je dala narava, ker je takšno, kot je, mogoče, vino bilo nekoč. Nevino z vidika današnjega množičnega okusa, globalizacije in mode.

In takšen je tudi Marko. Negostilna z vidika množičnega današnjega okusa. Toda zato gostilnica jutrišnjega dne!

Poskusiš to rebulo, če je le stopinjo prehladna, s tem da ima rada temperature rdečih vin, ne belih!, je že prehlajena in brez okusa. Zraka se mora napiti obilno, zato jo je Marko izbral, ker jo je odprl že dan prej. V vonju je poezija, polna, naravna, ves vinograd in vsi okoliški vipavski griči ter gozdovi. Potem pa v ustih naenkrat nič. Prazno! Toda takšno vino zahteva potrpljenje! Razlesti se mora po vsej ustni votlini, raztegniti, naplavati. Potem je naekrat tako polno, da okus traja in traja. Nič čudnega, da zmore brez težav takšno komplicirano dvojico kot sta telečji kare s posušenimi jurčki in svinjska ribica s posušenimi slivami, vinski in gobji fond.

Francosko-istrsko čokoladno presenečenje

Za sladico je Marko predlagal, da bi naju čokoladno presenetili. Toda, ko je rekel, da bo potrebno kakšnih deset minut počakati, sem takoj pomislil na moelleux... Zaradi knjig po tleh. Ker sva jih listala in prebirala njihove francoske recepte. Pa tudi zaradi vina. K melancanom je ponudil nekaj štajerskega (renski rizling Jožeta Kupljena), nekaj polsuhega. Rekel je, da bo coca cola generacija diktirala okus bodočim vinom. Da se ostanki sladkorja spet vračajo v kozarce. In kako pravijo Francozi vinom z ostanki sladkorja? Moelleux! In kako pravijo Francozi čokoladnem sufleju, ki preseneti? Moelleux au chocolat! Zato, ker se te besede sploh ne da prevesti. Le moelleux je potrebno poskusiti, pa veš, da to pomeni hkrati mehko, voljno, sočno, žametno, bujno.

Zakaj pa mu potem Marko pravi čokoladni tartuf? Zaradi presenečenja! Prerezala sva svežo skorjo, da se je ven razlila vroča in temna čokolada. Toda, zadišalo je še po nečem. Mar ni Marko rekel, da gre v Motovun z dvajsetimi knjigami, ko pripravlja novi jedilnik?

Morda bodo vam, če boste pri Markotu šele pozno jeseni, na čokoladni tartuf nadrobili tudi nekaj drobtinic svežega istrskega belega tartufa. Konec avgusta sva se midva zadovoljila le s tartufovo aromo, ki jo je čokoladi na sintetičen način, sicer, dodalo tartufovo olje. A nič hudega, tudi tako je bila sladica popolna, tudi zahvaljujoč omaki iz oranžne lupine, melisinemu sladkorju in dvema žlicama, da se nisva kregala.



Komentar bralcev:

1. 12. 2010: No ja se strinjam s predhodniki, žal se je markova pot že iztekla. V stražišču pravijo, da pogreva staro. Mogoče je pa to res.
14. 5. 2010: Tokrat lahko rečem, da smo bili razočarani ... Kakovost je bila na nivoji cenenih gostiln - predjed smo, ker je bila žarka tudi zavrnili, gostoljubnost (kaj je že to??) ... Tisti večer smo bili edini gostje, kar kaže, da je gostilna že izpeta ... Škoda, sem več ne pridemo!
25. 10. 2009: Predjed je bila prepojena z olje, da ne rečem celo malo žarka. Glavna jed korektna in nič več kot to , enako sladica... Jasen bom: tja sem peljal poslovne partnerje, bili smo edini tisti večer v gostilni, celoten vtis je bil medel, za isto ceno (60 EUR na osebo) se drugje bistveno bolje je. Če je imel Marko slab dan ne vem, vendar kot rečeno vtis ni bil najboljši in so druge gostilne v podobnem rangu neprimerno boljša izbira. Žal!
18.1. 2007: Predjed je bilo prepojena z oljem, ostalo korektno, brez pozitivnih in negativnih presenečenj, tako da pravim: "ni ravno za dol past", in če peljete poslovne partnerje na večerjo bi mogoče poiskal drugo gostilnoco ... Marko me ni prepričal (je imel slab dan?), seveda pa to ne pomeni, da bi bilo slabo ...
22. 8. 2006: BOMBA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
11. 8. 2006: Dobro, boljše, najboljše! Zagotovo v gostilnici Pri Markotu.
25. 6. 2006: Vse je nebesko dobro. Marko zna. Njegove roke ponesejo v nebesa.
12.02.2006: Cena večerje za 4 osebe (pogrinjek, predjed, glavna jed (brez juhe in solate), sladica in 5 buteljk vina je bila cca 50.000 SIT, kar se mi zdi glede na konkurenco (Villa Bela) zelo veliko. Jedi so bile okusne, z izjemo tople predjedi, ki je bila absolutno preveč mastna (hrana je bila prepojena z olivnim oljem)...

1.09.2005: Bila sva nenajavljena, in izvrstno jedla. Marko je vabljivo pripovedoval. kar pa smo izbrali je bilo izredno dobro in okusno. Redko sem dobil tako izvrsten filet.


Dodatni podatki

Kako do tja:  V Stražišču, med bloki.

Regija:  Gorenjska

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Delavska cesta 37, Kranj

Telefon:  ++ 386 4 231 7200

Lastnik:  Marko Begič

Kuhar:  Marko Begič

Cene:  Opisano kosilo za dva z vinsko spremljavo je stalo 12.450 tolarjev. Dobro razmerje cene in kakovosti!

Jedi:
sezonske, lahke, sredozemske, s tremi naglasi: francoskim, italijanskim in slovenskim

Plus:
Gostilnica za uživanje: zato, ker Marko uživa pri delu z jedmi in gosti, uživajo tudi gostje v njegovih jedeh in njegovi družbi! Marko je velika osvežitev slovenske gastronomije. Markova mediteranska kuhinja ne seže le do italijanskih, temveč tudi do francoskih obal. Negostilna v pomenu današnjih večinskih gostiln, gostilna prihodnosti, ker bo takšnih gostiln (tudi pri nas) vedno več; znanje, mladost, ambicija, filozofija; ne podreja se množičnim okusom, temveč okuse vzgaja.

Minus:
Malenkosti (najprej pretoplo, potem premrzlo vino, rižota v primerjavi z drugimi jedmi preveč običajna), ki pa nikakor niso (z)motile.

Dodatno:
Pri Markotu so veseli tudi gostov, ki pridejo na vrt le na požirek ali zvečer na klepet ob dobri glasbi.

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  Marko menja jedilnik petkrat do šestkrat letno!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND