Lignji
"Sonce!" je skoraj zakričala. On pa nič. Sklonjen nad računalnik raje sploh ni pogledal skozi okno.
"Sneg!" ni glasovno prav nič popustila. On pa nič. Enako sklonjen se ni niti začudil, da lahko v soncu sneži.
"Smučajo!" je poskusila še v tretje. In njemu je končno potegnilo… "Ne morem. Delam! Kar pojdi." Torej je šla. Če pa jo je prosil…
A nazaj grede je naredila ovinek do ribarnice. Slaba vest? Ne, smuka zlakotni… "Ti naredi namaz, jaz pa bom napolnila lignje," je zaklicala že od vrat. "Če pa delam," je poskusil. "Če pa sem lačna, saj sem smučala," se je zasmejala, da ni imel več izgovorov.
Tunino je rešil konzerve, odlil polovico olja, dodal malo majoneze in več kisle smetane, solil, popral, začinil z limono in kajenskim poprom, na koncu pa vmešal še drobnjak.
Ko sta potešila prvo lakoto, je bil krompir že kuhan, lignji pa napolnjeni. "Greš jutri tudi smučat?" je vprašal. Ona pa: "Ne morem. Delam. Ti pojdi…"
Pogledal je lignje, kako so bili, hrustljavo opečeni, povezani z zobotrebci, pokapljani s pestom, zloženi po kolobarjih bučk. Zarezal je, da se je pokazal sočen nadev, na vilice dodal par pinjol in jih potopil v mehek pire. "Raje ne. Je tvoje kosilo predobro, da bi ga sam jutri ponovil…" Paella
Listal je po receptih, priljubljenem večernem berivu, ko ni moči ne za resne teme ne za reklame. "Paella," je poskočil, " že dolgo je nisva jedla!"
A ona ni pogledala le slike, temveč tudi sestavine… "Rumena koleraba? Por? Nič graha? Nič morja?" Ni je navdušil.
Vseeno je še poskusil. "No, ja… Saj ni nujno, da je klobasa. Tudi brez zajčka je lahko. Da je le paella."
Naj ti bo, so odgovorile oči. "Paella torej, toda po pravem receptu!" | 
