Začele so se že priprave na nori december, ko bo potrebno, najbrž in prav je tako, tudi doma kaj boljšega za kaj več ljudi skuhati.

Tukaj je že predlog za bližnje nore dni. Preizkus so uspešno prestali Lea, Alenka, Huso, Boco. In midva.

Za začetek šampanjec. Torej pravi. Razen, če ga mislite piti ves večer. Potem je boljše kaj domače penečega. Čeprav tudi tukaj cene niso več prijazne. Ja, pod 20 evri se že težko dobi kaj najboljšega.

Čeprav, sploh ni nujno. Zakaj pa bi moralo biti vedno klasično? Aperitivna vina so pri nas še popolna neznanka, čeprav imamo odlične tramince, pa tudi rumeni muškati so nekateri prav prijetno in primerno suhi. Aperitiv naj nadraži, ni nujno, da le z mehurčki, tudi z močnejšim okusom in poudarjeno cvetico bo šlo uspešno.

Mlado vino obeta

Čeprav je vsaj po Martinu dovoljena tudi izjema. Mlado vino! Štajerci so ga že ustekleničili in prvi vtis resnično obeta veliki letnik (pravih vin). Mlada vina naj bodo pitna. Protner, Steyer, Gaube, Valdhuber gredo letos hitro dol. Pravzaprav sta Valdhuberja po novem kar dva, Janezu je ostal Falot, Mirč pa je naredil svojega Mladiča. In slednji je tudi najbolj poetično vino novega letnika!

To mi je poslal po mailu: "Pred devetimi meseci so mi določili gensko zasnovo. Nato sem se v varnem zavetju razvijal, se skozi vse leto sončil, vmes so me malo poškropili, predvsem pa sem užival v lepem razgledu, a se nato vendarle konec septembra odločil, da jih razveselim z svojim rojstvom. Bilo je kar naporno. Najprej v vedro, nato po toboganu spust v bajsasto stiskalnico, ki me je moram priznat nežno stiskala. Nato pa po ozki cevi (komaj sem se stlačil vanjo) v nekakšen zaprt prostor. Vsi so me opazovali in preverjali vse moje podatke: barvo, pa koliko imam sladkorja, pa težo, pa nekakšno kislino in še marsikaj. Kar je še najbolj nezaslišano, začeli so me hladit, šele  po nekaj dnevih sem se lahko ponovno ogrel. Potem pa mi tiščijo še termometer.  Ko sem se malo segrel sem se pa začel poigravat z spuščanjem mehurčkov. Sedaj jih je pa  vedno manj. Ne vem zakaj vsak dan odpirajo pokrov mojega prostora in buljijo vame, me celo poizkušajo in zadovoljno prikimavajo z glavami. Ali jim je moja vihravost res tako všeč? Pa kaj še! Pravijo, da lepo dišim."

Mehurčki - voda, cvetica - kopno

Pravzaprav bi se preprosto aperitivno pravilo lahko tako glasilo: šampanjec (ali čim bolj suha slovenska penina pridelana po klasični metodi z vrenjem v steklenici), če bo uvodna jed lahka in morska; aperitivno vino, če bo meso.

Po mehurčkih, torej, so bile kozice. Seveda, jadranske! Vprašajte svojega ribiča, kdaj mu jih dovažajo sveže. Pravzaprav so bile kozice x 3. Ta formula je, namreč, trenutno najbolj in. Če se že trudite, potem se pošteno… Ja, ni dovolj le ena jed, temveč morajo biti na krožniku kar tri! Z zgodbo, prosim. Levo: kozica ovita v steklene kitajske rezance. Še boljše, če boste kje našli kataifi testo. Možno je tudi testo za kitajske pomladne zvitke, ki pa ga boste morali zelo tanko narezati. Desno: kozica ovita v sezam, s pomočjo beljaka, seveda. In sredina: kozice z majhnimi paradižnički in česnom. Recept je tukaj.

Zraven je šlo mlado vino, ki pa je bilo mlado že pred pol leta… Južnoafriški sauvignon, 2009. Včasih, še posebej pred gosti, se je potrebno tudi malo igrati. Lahko je, seveda, tudi kak naš sauvignon, h kozicam najboljše primorski, a pazite, da ne bo prevelik. Smo šele na začetku.

Juha je te dni težko kakšna drugačna kot bučna. Nobena ni tako lepe barve, nobena tako polnega okusa, v nobeni se bučno olje ne razlije tako pisano. In nobena nima takšne spremljave! Namaz iz dimljene postrvi je kot nalašč, da bo tudi k juhi prijalo, kar je še sovinjonskega ostalo v steklenici. Recept je tukaj.

O tej topli predjedi sem že pisal. Tukaj. Pa kaj, če pa je tako dobra… In učinkovita! "Mozeg?" vpraša vsak, a se vseeno ne prestraši. Seveda, če pa je še barvno usklajen, s pomočjo postrvjega kaviarja in drobnjaka. Glavni pa je tako pire. Gregor Vračko mi je zadnjič rekel, da bi ga za popolno zgodbo moral namesto z maslom in olivnim oljem izboljšati z mozgom; da ga, torej, ne bi dal le na vrh, opečenega pod žarom, temveč tudi v pire, razpuščenega do tekoče maščobe. Morda, toda potem bi potreboval še kakšno bolj krepko vino od nekaj dni macerirane rebule. In kako bi gostje zmogli nato še glavno jed? Kuharica bi bila užaljena.

Tudi glavna jed je bila že videna, toda še vedno boljše, kot da bi vam pisal o filejih. Pazite le, da jih ne boste ponovili istim gostom. Torej, če so tudi vam goveje ličnice tako všeč, jih pustite med hiti in raje kot njih menjujte - goste. Recept je tukaj.

Le za sladico ni recepta. Zaenkrat je Vivi še preveč navezana nanj. Še Silvo, ki se praviloma ne sladka, je rekel: "Še nikoli boljše sladice!" Lahko je sicer dvoumno. Če jih ne je, ne ve… Ali pa, ker jih ne je, velja še toliko več… Naj vam (zaenkrat) izdam le ime: kavna maskarpone tortica.

P.s. Kje dobiti goveje ličnice? Mesarja morate zelo dobro poznati. Ali pa se odpeljati čez mejo. V Gradcu priporočam Pfeifferja (zraven Seiersberga).

Prihodnjič: obiranje oljk pri Vanji Dujcu