"Čevljev sploh več ne potrebuješ!" sem ji rekel, da me je pisano pogledala. Pa ravno zdaj pred božičem, sem ji bral iz oči, a rekla ni nič. "Ne boš vprašala, zakaj?!" "Mi boš že sam povedal!" "Saj ti res moram," sem dvignil kozarec in nazdravil. "Na najino obletnico!" "Kaj pa ima ta dogodek, ki se je zgodil že tako davno, opraviti s čevlji. In to pri kosilu, za katerega sem se tako potrudila," vseeno ni mogla skriti prvih znakov - upravičene! - užaljenosti. "Zato, ker te bom odslej le še po rokah nosil!" "?????" me je pogledala, kot da mi je kaj na glavo padlo. Pa mi je le na krožnik. Od predjedi do sladice. S tem, da je bila za glavno jed mečarica. "Ti je res všeč?" me je takoj razumela kam meril. Nenazadnje je obletnica res že častivredna... Namesto odgovora sem prijel krožnik in ga - polizal. "Oprosti, toda tako je dobro!" Potem sem šel okrog mize in ji vroče čestital. Tako se je ravno 12. 12. začelo, da je Rad Dobrojem spet oživel. Odslej - upam - redno o dogodivščinah od krožnika do ust. Koliko čudovitega in dobrega se lahko na tej kratki poti zgodi! Začelo pa se je pravzaprav tako, da je vprašala, ali bi rad do Ljubljane družbo. "Seveda!" Potem je nazaj grede napolnila prtljažnik. "Kakšna tržnica! Kakšna ribarnica! Kakšne slaščice!" je ponavljala celo pot, ko je deževalo. "Pri nas pa..." Ni mislila doma... Ker doma je potem skuhala iz prtljažnika. Najprej jakobinke, popečeno brez olja, kot na žaru, zraven pa solato iz vitlofa in pomarančnih filejev. Zatem mečarico s paradižnikovim pestom, fileji pečene paprike in bazilikinim pirejem. In za finale še krostati, jabolčna ter hruškova, iz Zvezde. "Poglej, kakšno papirno vrečko imajo. S širokim dnom, da se sladice ne prevrnejo. Že po tem sem vedela, da bodo dobre!" Da bi jo po rokah nosil! | 
