To ni (le) gostilna. Ali pač… Ravno to je gostilna! Ker je vsaj tako kot hrana pomembno razpoloženje. Ker pred vrati govorijo tuje, za njimi pa domače. Ker se vsi poznajo, tudi s tistimi, ki so prvič tam. Ker sta hiši dve, a vse se dogaja na vrtu. Ker ima hrana ob sebi dobro vino. Ker je v kuhinji res Majda, že 40 let. Ker sta mama in hči. Ker ni več meje. To je slovenska Majda v stari, italijanski Gorici.
Zato se, prvič, vprašaš: "Sem prišel prav?" Napis na vratih sicer pritrjuje, toda na vrtu je domača zabava. Poleti gorijo novoletne lučke, ki osvetljujejo bele polknice in cvetlične lončnice. Gostje, stoje s kozarci v rokah, se sprehajajo, pogovarjajo, smejijo in jejo. Jemljejo si s steklenega pulta, na katerem so krožniki, ki se sproti polnijo s kruhki, cvrtjem, narastki, zelenjavo. Diši po domače, pogovor je furlanski, malo italijansko, malo slovensko. Kuharica prinaša nove in nove jedi, zato se, logično, nobenemu ne mudi. Vseeno pa, ko pade mrak, za ene po drugem, za druge po tretjem kozarcu, gostje pogledajo na uro, eni se posedejo, drugi pa pozdravijo.

Nadaljevanje...